1. Pri katerem delu sodelujemo vsi glede na 1. Tesaloničanom 5:11?

 ALI je tvoja občina že kdaj gradila ali obnavljala kraljestveno dvorano? Potem se zagotovo spomniš prvega shoda v novih prostorih. Jehovu si bil zelo hvaležen. Morda so te čustva tako prevzela, da si težko pel uvodno pesem. Naše dobro zgrajene kraljestvene dvorane so v slavo Jehovu. Še večjo slavo pa mu prinesemo, ko sodelujemo v drugačni gradnji. K temu delu spada nekaj veliko dragocenejšega od dobesednih zgradb. Izgrajujemo oziroma krepimo ljudi, ki pridejo v te prostore za čaščenje. Apostol Pavel je imel to v mislih, ko je napisal besede iz 1. Tesaloničanom 5:11, kar je tudi naš tematski stavek. (Beri.)

2. Kaj bomo pogledali v tem članku?

² Apostol Pavel je čudovit zgled nekoga, ki je znal krepiti sovernike. Do njih je čutil veliko empatijo. V tem članku bomo pogledali, kako je bratom in sestram pomagal, da so 1. zdržali kljub preizkušnjam, 2. bili v miru drug z drugim in 3. si krepili vero v Jehova. Poglejmo, kako ga lahko posnemamo in tako krepimo svoje brate in sestre. (1. Kor. 11:1)

3. Kakšno uravnovešeno stališče je imel Pavel?

³ Pavel je imel zelo rad svoje brate in sestre. V življenju je doživel veliko hudega, zato je sovernike, ki so doživljali težave, lahko razumel in jim izkazal sočutje. Nekoč je Pavel ostal brez denarja in je moral delati, da bi  poskrbel zase in za tiste, ki so ga spremljali. (Apd. 20:34) Po poklicu je bil izdelovalec šotorov. Ko je prišel v Korint, je najprej delal z Akvilom in Priskilo, ki sta prav tako izdelovala šotore. Toda »vsak šábat« je oznanjeval Judom in Grkom. Ko sta prišla Sila in Timotej, se je »povsem posvetil poučevanju Božje besede«. (Apd. 18:2–5) Nikoli ni izgubil izpred oči tega, kar je v življenju najpomembnejše – služiti Jehovu. Ker je dal dober zgled v oznanjevanju in v tem, da je poskrbel za svoje potrebe, je lahko spodbujal brate in sestre. Spomnil jih je, naj zaradi pritiskov v življenju in preživljanja svoje družine ne zanemarjajo tega, kar »je pomembnejše« – čaščenja Jehova. (Fil. 1:10)

4. Kako sta Pavel in Timotej pomagala sovernikom, da so vztrajali kljub preganjanju?

⁴ Kmalu zatem, ko je bila ustanovljena občina v Tesaloniki, so tamkajšnji kristjani doživeli hudo nasprotovanje. Ko nasilni nasprotniki niso mogli najti Pavla in Sila, so »nekaj bratov odvlekli k mestnim voditeljem«. Vpili so: »Ti ravnajo v nasprotju s cesarjevimi odredbami.« (Apd. 17:6, 7) Ali si lahko predstavljaš, kako prestrašeni so bili ti novi kristjani, ko so ugotovili, da so se ljudje v mestu obrnili proti njim? To bi jih lahko upočasnilo pri služenju Jehovu, toda Pavel ni želel, da bi se to zgodilo. Čeprav sta s Silom morala zapustiti mesto, sta se potrudila, da je bilo za novo občino lepo poskrbljeno. Pavel je Tesaloničane spomnil, da je k njim prišel Timotej. Rekel je: »K vam smo ga poslali, da bi vas utrdil in potolažil ter vam tako okrepil vero, da se tem stiskam nihče ne bi pustil omajati.« (1. Tes. 3:2, 3) Timotej je po vsej verjetnosti na lastni koži občutil preganjanje v svojem domačem mestu Listri. Videl je, kako je Pavel okrepil tamkajšnje brate in sestre. In ker je bil priča temu, kako jim je Jehova pomagal, je lahko novim bratom in sestram zagotovil, da se bo tudi zanje vse dobro izteklo. (Apd. 14:8, 19–22; Heb. 12:2)

5. Kako je bratu Bryantu koristila pomoč nekega starešina?

⁵ Kako še je Pavel krepil svoje sovernike? Ko sta se z Barnabom ponovno vrnila v Listro, Ikonij in Antiohijo, »sta nekaj moških v vsaki občini postavila za starešine«. (Apd. 14:21–23) Brez dvoma so bili ti bratje vir tolažbe za občine, tako kot so starešine danes. Bodi pozoren na to, kar je povedal brat Bryant: »Ko sem bil star 15 let, je oče zapustil družino in mama je bila izobčena. Počutil sem se zapuščenega in potrtega.« Kaj je Bryantu pomagalo v teh težkih časih? Rekel je: »Starešina Tony se je z mano pogovarjal na shodih in ob drugih priložnostih. Pripovedoval mi je o posameznikih, ki so doživeli hude preizkušnje, ampak so bili srečni. Prebral mi je Psalm 27:10 in mi pogosto govoril o Ezekiju, ki je zvesto služil Jehovu, čeprav njegov oče ni bil dober zgled.« Kako je to vplivalo na Bryanta? »Zaradi Tonyjeve spodbude,« pravi, »sem se čez čas odločil, da bom polnočasno služil Jehovu, kar me zares osrečuje.« Starešine, bodite pozorni na tiste, ki tako kot Bryant morda potrebujejo kakšno »dobro besedo«. (Preg. 12:25)

6. Kako je Pavel z življenjskimi zgodbami spodbudil svoje brate in sestre?

 ⁶ Pavel je sočastilce spomnil, da jih obdaja »velik oblak prič«. (Heb. 12:1) Ti posamezniki so zdržali hude preizkušnje, zato ker jim je Jehova dal moč. Pavel je vedel, da lahko takšne življenjske zgodbe njegovim bratom in sestram vlijejo pogum in jim pomagajo, da ostanejo osredotočeni na »mesto živega Boga«. (Heb. 12:22) Enako je danes. Le koga ne okrepi branje o tem, kako je Jehova pomagal Gideonu, Baraku, Davidu, Samuelu in mnogim drugim? (Heb. 11:32–35) Kaj pa današnji zgledi vere? V svetovno središče pogosto dobimo pisma naših bratov in sester, katerih vera je bila okrepljena, potem ko so brali življenjske zgodbe današnjih Jehovovih zvestih služabnikov.

7. Kaj se lahko naučimo iz Pavlovega nasveta, zapisanega v Rimljanom 14:19–21?

⁷ Ko si dejavno prizadevamo za mir v občini, krepimo svoje brate in sestre. Ne dovolimo, da bi različna mnenja uničila našo enotnost. In ne vztrajamo pri svojih pravicah, če ni kršeno nobeno svetopisemsko načelo. Razmislimo o naslednjem primeru. V občini v Rimu so bili tako Judje kot Nejudje. Ko je nehal veljati Mojzesov Zakonik, ni bilo več treba upoštevati omejitev glede uživanja določene hrane. (Mar. 7:19) Tako so nekateri kristjani judovskega porekla jedli vso hrano, drugim judovskim kristjanom pa se je to zdelo nesprejemljivo. Zaradi tega je občina postala razdeljena. Pavel je poudaril, da je pomembno ohraniti mir, ko je rekel: »Najboljše je, da ne jeste mesa, ne pijete vina, niti ne počnete ničesar, kar bi lahko oslabilo vero vašega brata.« (Beri Rimljanom 14:19–21.) Pavel je s temi besedami pomagal sovernikom dojeti, kako zelo škodljivi so bili takšni spori za posameznike in za celotno občino. Tudi sam je bil pripravljen spremeniti svoje vedenje, da ne bi oslabil vere drugih. (1. Kor. 9:19–22) Podobno lahko mi krepimo druge in ohranjamo mir, če iz zadev, ki so stvar osebne izbire, ne delamo spornega vprašanja.

8. Kako se je Pavel odzval, ko je bil zaradi pomembne zadeve ogrožen mir med kristjani?

⁸ Pavel je dal dober zgled, kako ohraniti mir z drugimi, tudi ko gre za pomembne stvari. Nekateri kristjani v prvem stoletju so vztrajali, da se morajo Nejudje obrezati, morda zato da jih Judje ne bi kritizirali. (Gal. 6:12) Pavel je močno nasprotoval temu stališču, vendar ni vztrajal pri svojem. Zadevo je ponižno prepustil apostolom in starešinam v Jeruzalemu. (Apd. 15:1, 2) Tako je tem kristjanom pomagal ohraniti veselje in mir v občini. (Apd. 15:30, 31)

9. Kako lahko posnemamo Pavla?

⁹ Včasih lahko pride do hudega spora. Za mir lahko delamo tako, da poiščemo vodstvo pri tistih, ki jih je Jehova postavil, da skrbijo za občino. Pogosto lahko smernice, ki temeljijo na Svetem pismu, najdemo v naših publikacijah ali v navodilih organizacije. Če upoštevamo te smernice in ne vztrajamo pri osebnem mnenju, prispevamo k miru v občini.

10. Kaj je Pavel še naredil, da je prispeval k miru?

 ¹⁰ Pavel je prispeval k miru tako, da je poudaril lepe lastnosti bratov in sester in ne negativnih. Na koncu svojega pisma Rimljanom je mnoge omenil po imenu. V večini primerov je o njih povedal še kaj pozitivnega ali dodal kakšno osebno podrobnost. Pavla lahko posnemamo tako, da brez zadržkov govorimo o lepih lastnostih naših bratov in sester. Ko to delamo, se s svojimi brati in sestrami še bolj zbližamo in se imamo še rajši.

11. Kako lahko obnovimo mir, ko pride do nesoglasij?

¹¹ Včasih lahko celo med duhovno zrelimi kristjani pride do nesoglasja ali prepira. To se je zgodilo Pavlu in njegovemu tesnemu prijatelju Barnabu. Nista se strinjala glede tega, ali naj Marka vzameta na naslednje misijonarsko potovanje. Med njima je »prišlo do hudega prepira« in nazadnje sta šla vsak svojo pot. (Apd. 15:37–39) Toda Pavel, Barnaba in Marko so se pobotali. S tem so pokazali, da zelo cenijo mir in enotnost v občini. Pavel je kasneje lepo govoril o Barnabu in Marku. (1. Kor. 9:6; Kol. 4:10) Tudi mi bi morali rešiti vsakršno nesoglasje, ki ga imamo morda z drugimi v občini, in se osredotočiti na njihove lepe lastnosti. Tako bomo delali za mir in enotnost. (Efež. 4:3)

12. S katerimi težavami se naši bratje in sestre spoprijemajo?

¹² Svoje brate in sestre krepimo, ko jim pomagamo, da je njihova vera v Jehova še močnejša. Nekaterim se posmehujejo družinski člani, ki niso Priče, sodelavci ali sošolci. Drugi imajo hude zdravstvene težave ali pa jih je kdo zelo prizadel. Spet drugi so že dolgo krščeni in že leta čakajo na konec te stvarnosti. Takšne okoliščine lahko preizkusijo našo vero. Kristjani v prvem stoletju so imeli podobne izzive. Kako jih je Pavel okrepil?

13. Kako je Pavel pomagal tistim, ki so doživljali zasmehovanje zaradi svoje vere?

¹³ Pavel je vero bratov in sester krepil s Svetimi spisi. Kristjani, ki so bili Judje, morda niso vedeli, kaj naj rečejo družinskim članom, ki so trdili, da je judovstvo boljše od krščanstva. Te kristjane je prav gotovo zelo okrepilo Pavlovo pismo Hebrejcem. (Heb. 1:5, 6; 2:2, 3; 9:24, 25) Njegovi logični argumenti so jim lahko pomagali, da so znali odgovoriti tistim, ki so jim nasprotovali. Danes lahko sovernikom, ki doživljajo posmehovanje, pokažemo, kako lahko z našimi publikacijami pojasnijo svoje verovanje. Mogoče pa se v šoli iz naših mladih norčujejo, ker verjamejo v Stvarnika. V brošurah Ali je bilo življenje ustvarjeno? in Nastanek življenja – pet vprašanj, vrednih razmisleka jim lahko pomagamo najti informacije, s katerimi lahko pojasnijo, zakaj verjamejo, da je bilo življenje ustvarjeno.

14. Kaj je Pavel delal, čeprav je bil zaposlen z oznanjevanjem in poučevanjem?

¹⁴ Pavel je brate in sestre spodbujal, naj ljubezen kažejo z »dobrimi deli«. (Heb. 10:24) Ni jim pomagal samo z besedami, ampak tudi z deli. Ko je sovernike v Judeji zajela lakota, je poskrbel, da so dobili pomoč. (Apd. 11:27–30)  Čeprav je bil zaposlen z oznanjevanjem in poučevanjem, je vedno iskal priložnosti, da bi pomagal tistim, ki so potrebovali materialno pomoč. (Gal. 2:10) S tem je bratom in sestram krepil zaupanje, da bo Jehova skrbel zanje. Tudi mi krepimo vero sočastilcem, ko se prostovoljno damo na razpolago za pomoč ob nesrečah in ko redno prispevamo za vsesvetovno delo. Tako pomagamo bratom in sestram, da zaupajo, da jih Jehova ne bo nikoli zapustil.

15., 16. Kako bi morali ravnati s tistimi, ki jim je oslabela vera?

¹⁵ Pavel ni obupal nad tistimi, ki jim je vera oslabela. Do njih je bil sočuten in z njimi je govoril v ljubečem in pozitivnem tonu. (Heb. 6:9; 10:39) V svojem pismu Hebrejcem je na primer pogosto uporabljal besedi »mi« in »nas«. S tem je pokazal, da mora tudi sam upoštevati nasvete, ki jih je dal. (Heb. 2:1, 3) Podobno kot Pavel tudi mi ne obupamo nad tistimi, ki jim je oslabela vera. Raje jih krepimo, tako da se za njih iskreno zanimamo in jim s tem zagotovimo, da jih imamo radi. Naš ljubeči in nežni ton lahko ima enako moč kot naše besede.

¹⁶ Pavel je bratom in sestram zagotovil, da Jehova ve za njihova dobra dela. (Heb. 10:32–34) Podobno lahko naredimo tudi mi, ko pomagamo soverniku, ki mu je oslabela vera. Lahko ga prosimo, naj nam pove, kako je spoznal resnico. Lahko ga spodbudimo, naj se spomni priložnosti, ko je občutil Jehovovo podporo. Ob tem mu lahko zagotovimo, da Jehova ni pozabil tega, kar je v preteklosti iz ljubezni naredil za njega,  in da ga ne bo v prihodnosti nikoli zapustil. (Heb. 6:10; 13:5, 6) Takšni pogovori lahko v naših dragih bratih in sestrah vzbudijo željo, da še naprej goreče služijo Jehovu.

17. V čem se lahko še naprej izboljšujemo?

¹⁷ Tako kot gradbeni delavec postane čez čas vse spretnejši, tako tudi mi lahko postanemo vedno bolj učinkoviti pri tem, ko krepimo drug drugega. Drugim lahko pomagamo zdržati preizkušnje, tako da jim govorimo o zgledih tistih, ki so vztrajali v težavah. Delamo za mir, tako da povemo, kaj lepega vidimo pri drugih. Trudimo se ohraniti mir, ko je ogrožen, in obnoviti mir, ko pride do nesoglasij. Poleg tega krepimo vero naših sovernikov, tako da se z njimi pogovarjamo o pomembnih svetopisemskih resnicah, jim praktično pomagamo in podpiramo tiste, ki so duhovno oslabeli.

18. Kaj si odločen delati?

¹⁸ Tisti, ki delajo na teokratičnih gradbenih projektih, so srečni in zadovoljni. Tudi mi lahko občutimo enako srečo in zadovoljstvo, ko izgrajujemo oziroma krepimo brate in sestre v občini. Dobesedne zgradbe sčasoma propadejo, rezultati našega dela pa lahko trajajo večno! Zato bodimo odločeni udejanjati naslednji nasvet: »Med seboj se spodbujajte in krepite.« (1. Tes. 5:11)