Rodil sem se leta 1927 v majhnem mestu blizu Čikaga v Illinoisu, ZDA. Mama in oče sta imela pet otrok – Jetho, Dona, mene, Karla in Joy. Vsi smo bili odločeni, da bomo Jehovu služili iz vsega srca. Jetha je leta 1943 obiskala drugi razred šole Gilead. Don je leta 1944 šel v Betel v Brooklynu v New Yorku, Karl je šel tja leta 1947 in Joy leta 1951. Njihov dobri zgled, kakor tudi zgled mojih staršev, je name naredil velik vtis.

Oče in mama sta brala Sveto pismo in imela rada Boga. In tudi nas otroke sta učila, naj ga imamo radi. Moj oče je po tem, ko je med prvo svetovno vojno v Evropi služil kot vojak, izgubil spoštovanje do cerkva. Mama je bila zelo hvaležna, da se je živ vrnil domov, zato mu je rekla: »Karl, pojdiva v cerkev, tako kot sva šla včasih.« Oče ji je odvrnil: »Pospremil te bom do tja, noter pa ne bom šel.« Vprašala ga je: »Zakaj ne?« Odgovoril ji je: »Med vojno so duhovniki, ki so pripadali isti veri, ampak so bili v vojni na nasprotnih straneh, blagoslavljali vojake in njihovo orožje! Ali je bil Bog na obeh straneh?«

Kasneje, medtem ko je bila mama v cerkvi, sta se pri nas oglasili Jehovovi priči. Očetu sta ponudili dve knjigi za preučevanje Svetega pisma, imenovani Light (Svetloba), ki sta razlagali knjigo Razodetje. Očetu sta se knjigi zdeli zanimivi in ju je sprejel. Ko ju je mama videla, ju je začela brati. Nato je nekega dne v krajevnem časopisu opazila obvestilo, ki je zainteresirane ljudi vabilo na svetopisemski tečaj s pomočjo knjig Light. Odločila se je, da bo šla. Ko je prispela, ji je vrata odprla starejša ženska. Mama je dvignila eno od knjig in vprašala: »Ali tukaj preučujete tole?« Starejša ženska je odgovorila: »Ja, draga, vstopi.« Naslednji teden je mama vzela s seboj nas otroke in od takrat smo tja hodili vsak teden.

Na enem od shodov me je voditelj prosil, naj preberem Psalm 144:15, kjer piše, da so tisti, ki častijo Jehova, srečni. Ta stavek je name naredil vtis in dva druga stavka  prav tako: 1. Timoteju 1:11, ki pravi, da je Jehova »srečen Bog«, in Efežanom 5:1, ki nas spodbuja, naj posnemamo Boga. Prišel sem do zaključka, da bi moral z veseljem narediti vse, kar lahko, za svojega Stvarnika in mu biti hvaležen za to čast, da mu lahko služim. Ti dve stvari sta postali najpomembnejši v mojem življenju.

Najbližja občina je bila 32 kilometrov stran v Čikagu. Kljub temu smo obiskovali shode in moje znanje o Svetem pismu se je večalo. Spomnim se, da je voditelj enkrat poklical Jetho za komentar. Ko sem jo poslušal, sem pomislil: To sem vedel. Tudi jaz bi lahko dvignil roko. Začel sem se pripravljati in sam sestavljati svoje komentarje. In kar je še pomembnejše, skupaj s svojimi telesnimi brati in sestrami sem duhovno rastel. Leta 1941 sem se krstil.

V spominu mi je še posebej ostalo zborovanje v Clevelandu v Ohiu leta 1942. Naša družina je bivala v šotorih v bližnjem kampu, za katerega so poskrbeli naši bratje. Prav tako so bratje in sestre v več kot 50 mestih po Združenih državah program poslušali po telefonu. Takrat je divjala druga svetovna vojna in Jehovove priče so bile vse bolj preganjane. Ob večerih sem videl skupine bratov, ki so parkirali svoje avtomobile tako, da so bile luči usmerjene stran od kampa. Vsi so se strinjali, da je v vsakem avtomobilu nekdo stražil čez noč. Če bi se pojavila nevarnost, bi bratje prižgali luči in s tem zaslepili napadalce ter potrobili na hupo. Tako bi lahko ostali pritekli na pomoč. Pomislil sem: Jehovovo ljudstvo je dobro pripravljeno na vse! Zato sem lahko mirno spal in res se ni zgodilo nič slabega.

Ko sem se leta kasneje spominjal tega zborovanja, sem dojel, da moja mama ni kazala nobenih znakov zaskrbljenosti ali strahu. Popolnoma je zaupala Jehovu in njegovi organizaciji. Nikoli ne bom pozabil njenega dobrega zgleda.

Malo pred tem zborovanjem je mama postala redna pionirka. Zato je še posebej pozorno poslušala govore o polnočasni službi. Ko smo se vračali domov, je rekla: »Želim si še naprej pionirati, ampak ne morem tega početi in dobro skrbeti za naš dom.« Nato je vprašala, ali bi ji pri tem pomagali. Strinjali smo se in vsakemu od nas je dodelila eno ali dve sobi, ki smo jih morali počistiti pred zajtrkom. Potem ko smo odšli v šolo, je preverila, ali je vse čisto, in odšla na oznanjevanje. Bila je zelo zaposlena ženska, ampak nikoli ni zanemarjala svojih otrok. Ko smo prišli iz šole domov na kosilo, nam je bila vedno na voljo. Včasih smo po šoli šli z njo na oznanjevanje in to nam je pomagalo razumeti, kaj pomeni biti pionir.

Pionirati sem začel, ko sem bil star 16 let. Čeprav oče še ni postal Priča, ga je zanimalo, kako mi gre. Nekega večera sem mu povedal, da se zelo trudim, ampak ne najdem nikogar, ki bi želel preučevati Sveto pismo.  Po kratkem premoru sem ga vprašal: »Ali bi hotel ti preučevati z mano?« Malo je razmislil in odgovoril: »Ne morem se spomniti nobenega dobrega razloga, zakaj ne bi.« Torej, moj prvi svetopisemski učenec je bil moj oče. To je bila zame posebna čast!

Preučevala sva knjigo “The Truth Shall Make You Free” (»Resnica vas bo osvobodila«). Čez nekaj časa sem spoznal, da mi oče pomaga biti boljši učenec in učitelj. Na primer, nekega večera je po prebranem odstavku rekel: »Razumem, kaj pravi knjiga. Ampak kako veš, da ima knjiga prav?« Na to vprašanje nisem bil pripravljen, zato sem rekel: »Zdaj ti tega ne morem dokazati, ampak do naslednjega preučevanja bi moral imeti odgovor.« In res sem ga imel. Našel sem vrstice, ki so podpirale to, o čemer sva razpravljala. Za tem sem se naučil raziskovati in se tako bolje pripravljati na najino preučevanje. To je pomagalo duhovno napredovati meni in mojemu očetu. Oče je naučeno udejanjal in se leta 1952 krstil.

Ko sem se odselil stran od doma, sem bil star 17 let. Približno v istem času je Jetha a postala misijonarka, Don pa je šel v Betel. Oba sta uživala na svoji dodelitvi, kar me je zelo spodbudilo. Zato sem izpolnil prošnjo tako za Betel kot za šolo Gilead in stvari prepustil v Jehovove roke. Rezultat? Leta 1946 sem bil povabljen v Betel.

V vseh teh letih v Betelu sem imel veliko različnih nalog. Tako sem se lahko naučil veliko novih stvari. Na primer, v 75 letih v Betelu sem se naučil, kako izdelovati knjige in kako voditi računovodstvo. Naučil sem se tudi nabavljati vse potrebno za Betel in odpošiljati pomembne stvari v druge kraje. Predvsem pa sem užival v nenehnem svetopisemskem izobraževanju, ki ga v Betelu prejemamo med jutranjim čaščenjem in drugimi govori.

Prav tako sem se učil od svojega mlajšega brata Karla, ki je prišel v Betel leta 1947. Marljivo je preučeval Sveto pismo in bil je odličen učitelj. Nekoč sem ga prosil, naj mi pomaga pri govoru, ki mi je bil dodeljen. Pojasnil sem mu, da sem zbral veliko gradiva, ampak nisem točno vedel, kako ga uporabiti. Do rešitve me je pripeljal z enim vprašanjem: »Joel, kaj je tema govora?« Hitro sem razumel, kaj je s tem mislil – uporabi samo gradivo, ki je bistveno za to temo, ostalo daj stran. Tega pouka nisem nikoli pozabil.

Če hočeš biti v Betelu srečen, moraš po svojih najboljših močeh sodelovati pri oznanjevanju,  in potem imaš lahko spodbudna doživetja. Še vedno se živo spominjam tega, kar se je nekoč zgodilo v zgodnjih večernih urah v Bronxu v New York Cityju. Z nekim bratom sva obiskala žensko, ki je že enkrat sprejela Stražni stolp in Prebudite se!. Predstavila sva se z besedami: »Danes zvečer se z ljudmi pogovarjava o spodbudnih mislih iz Svetega pisma.« Ženska je rekla: »Če gre za Sveto pismo, vstopita.« Prebrali smo več vrstic o Božjem kraljestvu in o prihajajočem novem svetu ter o njih razpravljali. Očitno je to nanjo naredilo vtis, saj je naslednji teden povabila nekaj prijateljev, da se nam pridružijo. Ona in njen mož sta kasneje postala zvesta Jehovova služabnika.

Želel sem se poročiti in po približno 10 letih iskanja sem spoznal svojo bodočo ženo. Kaj mi je pomagalo najti dobro ženo? Molil sem k Jehovu in razmišljal o tem, kaj želim početi za tem, ko se poročim.

Leta 1953 sem po zborovanju na Jenkijskem stadionu spoznal sestro Mary Aniol. Z Jetho sta bili skupaj v drugem razredu šole Gilead in skupaj sta služili kot misijonarki. Mary mi je navdušeno pripovedovala o svoji misijonarski dodelitvi na Karibih in o svetopisemskih tečajih, ki jih je skozi leta vodila. Ko sva se bolj spoznala, sva ugotovila, da imava enake duhovne cilje. Najina medsebojna ljubezen je rastla in poročila sva se aprila leta 1955. Mary se je na številne načine izkazala kot Jehovovo darilo in zgled, vreden posnemanja. Bila je srečna na kateri koli dodelitvi, ki jo je dobila. Marljivo je delala, iskreno skrbela za druge in vedno dajala Kraljestvo na prvo mesto v svojem življenju. (Mat. 6:33) Tri leta sva služila v okrajnem delu, leta 1958 pa so naju povabili v Betel.

Od Mary sem se veliko naučil. Na primer, na začetku najinega zakona sva se odločila, da bova skupaj brala Sveto pismo, približno 15 vrstic naenkrat. Po tem, ko je eden od naju prebral en del, sva se o vrsticah pogovarjala in razpravljala o tem, kako jih uporabiti v življenju. Mary mi je velikokrat povedala stvari, ki se jih je naučila v Gileadu ali v svoji misijonarski službi. To, kar sem se od nje naučil, mi je pomagalo izboljšati govore in vedeti, kako bolje spodbuditi sestre. (Preg. 25:11)

Moja draga Mary je umrla leta 2013. Kako hrepenim po tem, da jo vidim v novem svetu! Medtem pa sem odločen, da se še naprej učim in z vsem srcem zaupam Jehovu. (Preg. 3:5, 6) Premišljevanje o tem, kaj bo Jehovovo ljudstvo delalo v novem svetu, mi prinaša tako tolažbo kot tudi veselje. Med ta dela bo gotovo spadalo tudi to, da nas bo poučeval naš Veliki poučevalec in da se bomo učili o njem. Res, ne morem se mu dovolj zahvaliti za vse, kar me je do zdaj naučil, in za vso nezasluženo dobroto, ki mi jo je izkazal.