OD POTI utrujena moška sta se 26. marca 1937 v svojem zaprašenem tovornjaku počasi vračala v Sydney. Odkar sta leto pred tem zapustila mesto, sta prepotovala več kot 19.300 kilometrov, ko sta vozila skozi nekatere najbolj oddaljene in razgibane kraje na celini. Ta moška nista bila raziskovalca ali pustolovca. Arthur Willis in Bill Newlands sta bila samo dva od gorečih pionirjev, ki so bili odločeni ponesti dobro novico o Božjem kraljestvu v širno avstralsko divjino.

Do poznih 1920. let je majhna skupina Preučevalcev Biblije * v Avstraliji oznanjevala predvsem v večjih in manjših priobalnih mestih in njihovi okolici. Proti notranjosti pa se razprostira redko poseljena divjina, suha pokrajina, ki je po velikosti enaka približno polovici Evrope. Vendar so se bratje dobro zavedali, da morajo Jezusovi sledilci o njem temeljito pričevati »do skrajnega konca zemlje«, kar zajema tudi oddaljeno avstralsko divjino. (Apd. 1:8) Toda kako bodo lahko izpolnili takšno velikansko nalogo? S popolnim zaupanjem, da bo Jehova blagoslovil njihov trud, so bili odločeni narediti najboljše.

Leta 1929 sta občini v Queenslandu in Zahodni Avstraliji izdelali nekaj dobro opremljenih kombijev, da bi obdelali področja v notranjosti. Kombije so vozili trdoživi pionirji, ki se niso ustrašili neprijaznih razmer in so znali popraviti vozilo, če se je pokvarilo. Ti pionirji so obiskali številne kraje, kjer se še nikoli prej ni oznanjevalo.

Pionirji, ki si niso mogli privoščiti vozila, so se na oznanjevanje po avstralski divjini podali s kolesi. Na primer, leta 1932 se je 23-letni Bennett Brickell odpravil iz Rockhamptona v Queenslandu na petmesečno oznanjevalsko potovanje po odročnem severnem delu te zvezne države. Svoje kolo je dodobra natovoril. Na njem je prevažal odeje, oblačila, hrano in veliko knjig. Ko so se kolesu obrabile gume, je nadaljeval pot in zaupal, da ga bo Jehova vodil. Zadnjih 320 kilometrov je svoje kolo potiskal skozi področja, kjer so ljudje že umrli zaradi žeje. Brat Brickell je  v naslednjih 30 letih prepotoval na stotine tisoče kilometrov širom po vsej Avstraliji, in sicer s kolesom, motornim kolesom in avtomobilom. Začel je oznanjevati med Aborigini in pomagal ustanavljati nove občine. Postal je dobro znan in spoštovan po vsej divjini.

Avstralija spada med države z zelo nizko gostoto poselitve; še zlasti je redko poseljena njena divjina. Zato je bilo Jehovovo ljudstvo odločeno, da poišče posameznike v oddaljenih delih te celine.

Takšno odločenost sta pokazala pionirja Stuart Keltie in William Torrington. Leta 1933 sta prečkala Simpsonovo puščavo, prostrano peščeno puščavo s sipinami, da bi oznanjevala v mestu Alice Springs, ki leži v osrčju celine. Ko se je njun mali avto pokvaril in sta ga morala zapustiti, je brat Keltie, ki je imel leseno nogo, vseeno nadaljeval oznanjevalsko potovanje, toda sedaj na kameli! Trud teh pionirjev je bil poplačan, ko sta na oddaljeni železniški postaji v mestu William Creek srečala lastnika hotela. To je bil Charles Bernhardt, ki je kasneje sprejel resnico, prodal svoj hotel in 15 let sam pioniral po nekaterih najbolj suhih in oddaljenih delih Avstralije.

Zgodnji pionirji so vsekakor potrebovali pogum in vztrajnost, da so bili lahko kos najrazličnejšim težavam. Arthur Willis in Bill Newlands, ki smo ju omenili v uvodu, sta se na svoji oznanjevalski odpravi po avstralski divjini nekoč dva tedna mučila, da sta prepotovala 32 kilometrov, saj je močno deževje spremenilo puščavo v morje blata. Včasih sta v žgoči vročini povsem preznojena z vsemi silami porivala tovornjak po velikanskih sipinah, prečkala sta skalnate doline pa tudi peščene rečne struge. Kadar se jima je tovornjak pokvaril, kar se je pogosto zgodilo, sta več dni pešačila ali kolesarila do najbližjega mesta in nato nekaj tednov čakala, da sta dobila nadomestne dele. Kljub takšnim nevšečnostim sta ohranila pozitivnega duha. Arthur Willis je preubesedil izjavo, ki je bila nekoč objavljena v reviji Zlati vek, ko je rekel: »Nobena pot ni pregroba niti predolga za Njegove priče.«

Dolgoletni pionir Charles Harris je pojasnil, da se je zaradi osame in težkih razmer v divjini pravzaprav še bolj zbližal z Jehovom. Dodal je: »Življenje se veliko laže prepotuje s čim manj prtljage. Če je bil Jezus pripravljen spati zunaj, kadar je bilo treba, bi morali tudi mi biti voljni storiti enako, če to zahteva naša naloga.« In veliko pionirjev je to naredilo. Zahvaljujoč njihovemu neutrudnemu prizadevanju je dobra novica prodrla v vsak kotiček celine in neštetim posameznikom pomagala, da so se postavili na stran Božjega kraljestva.