DVE mladi ženski sta hodili po poslovni četrti mesta Baguio na Filipinih. Opazili sta voziček za literaturo, vendar nista pristopili. Sestra Helen, ki je stala poleg vozička, se jima je prisrčno nasmehnila. Ženski sta šli naprej, vendar je Helen s svojim nasmehom nanju naredila vtis.

Kasneje, ko sta se z avtobusom vozili domov, sta na kraljestveni dvorani opazili velik napis jw.org. Spomnili sta se, da sta enak napis videli tudi na vozičku za literaturo. Obe sta stopili z avtobusa in na vratih kraljestvene dvorane preverili urnik shodov za različne občine.

Obiskali sta enega od naslednjih shodov. In koga sta opazili, ko sta stopili v kraljestveno dvorano? Helen! Takoj sta vedeli, da je ona tista, ki se jima je prisrčno nasmejala. Helen pravi: »Ko sta šli proti meni, sem bila kar malo živčna. Mislila sem, da sem naredila nekaj narobe.« Vendar sta ji pojasnili, da sta jo videli pri vozičku za literaturo.

Uživali sta na shodu in v družbi bratov in sester. Počutili sta se kot doma. Ko sta po shodu videli druge, da čistijo dvorano, sta vprašali, ali lahko pomagata. Ena od njiju ne živi več na Filipinih, druga pa je začela redno obiskovati shode in preučevati Sveto pismo – vse zaradi nasmeha!