ŽIVLJENJSKA ZGODBA
»Nikoli nisem bil sam«
V ŽIVLJENJU se lahko velikokrat počutiš osamljenega, na primer ko ti umre kdo od ljubljenih, ko se znajdeš v neznanem okolju ali ko si fizično izoliran od drugih. Jaz sem doživel vse to. Ampak ko gledam nazaj, vidim, da nikoli nisem bil zares sam. Naj vam povem, zakaj tako mislim.
ZGLED MOJIH STARŠEV
Oče in mama sta bila predana katoličana. Ampak ko sta iz Svetega pisma izvedela, da je Bogu ime Jehova, sta postala goreči Jehovovi priči. Oče je nehal izdelovati podobe Jezusa. Svoje tesarske spretnosti je raje uporabil za to, da je pritličje našega doma spremenil v prvo kraljestveno dvorano v kraju San Juan del Monte, ki leži blizu Manile, glavnega mesta Filipinov.
Rodil sem se leta 1952. Starša sta tudi mene učila o Jehovu, tako kot sta učila moje štiri starejše brate in tri starejše sestre. Med odraščanjem me je oče spodbujal, naj vsak dan preberem eno poglavje iz Svetega pisma. Poleg tega je z mano preučil veliko publikacij, ki jih je izdala naša organizacija. Občasno sta starša v naš dom povabila potujoče nadzornike in predstavnike podružničnega urada. Celotni družini so bila doživetja teh bratov v veliko spodbudo in veselje. Motivirala so nas, da nam je bilo vsem v življenju najpomembnejše to, da služimo Jehovu.
Starša sta bila zame čudovit zgled vere. Ko je mama zaradi bolezni umrla, sva z očetom leta 1971 skupaj začela pionirati. Nato pa je leta 1973 umrl še oče. Takrat sem imel 20 let. Zaradi smrti obeh staršev sem se počutil praznega in osamljenega. Vendar mi je »zanesljivo in trdno« upanje iz Svetega pisma pomagalo, da sem ostal čustveno in duhovno stabilen. (Heb. 6:19) Ne dolgo po očetovi smrti sem sprejel dodelitev, da kot posebni pionir služim na samotnem otoku Coron v provinci Palawan.
SAM NA TEŽKI DODELITVI
Pri 21 letih sem prišel na otok Coron. Ker sem prihajal iz mesta, sem bil presenečen, ko sem izvedel, da na otoku nimajo povsod elektrike, tekoče vode ali avtomobilov in motorjev. Čeprav je tam bilo nekaj bratov in sester, nisem imel pionirskega sodelavca, zato sem včasih moral oznanjevati sam. Prvi mesec
sem zelo pogrešal družino in prijatelje. Ponoči sem gledal v zvezdnato nebo, po obrazu pa so mi lile solze. Najraje bi se kar vrnil domov.V teh trenutkih, ko sem se počutil tako osamljenega, sem izlil svoje srce Jehovu. Razmišljal sem o spodbudnih mislih iz Svetega pisma in naših publikacij. Pogosto sem se spomnil na Psalm 19:14. Ugotovil sem, da bo Jehova »moja Skala in moj Odkupitelj«, če bom razmišljal o stvareh, ki so mu všeč, kot so njegova dela in lastnosti. V veliko pomoč mi je bil tudi članek z naslovom »Nikoli nisi sam« iz Stražnega stolpa. a Vedno znova sem ga prebiral. V nekem smislu sem bil v teh trenutkih sam z Jehovom. Tako sem imel dragocene priložnosti, da molim, preučujem in premišljujem.
Ne dolgo za tem, ko sem prišel na otok Coron, sem bil postavljen za starešina. Ker sem bil edini starešina, sem vsak teden vodil Teokratično strežbeno šolo, Službeni shod, Občinsko preučevanje knjige in Preučevanje Stražnega stolpa. Vsak teden sem imel tudi javni govor. Tako nisem imel več časa, da bi se počutil osamljenega!
Oznanjevanje na Coronu je bilo zelo uspešno in nekateri moji svetopisemski učenci so se čez čas krstili. Toda oznanjevanje je s sabo prineslo tudi nekaj izzivov. Včasih sem moral do področja hoditi pol dneva, ne da bi vedel, kje bom spal, ko bom prispel. K področju naše občine je spadalo tudi veliko manjših otokov. Do njih sem pogosto potoval z motornim čolnom po razburkanem morju, čeprav nisem znal plavati! V vseh teh izzivih me je Jehova ščitil in podpiral. Kasneje sem ugotovil, da me je pripravljal še na težjo nalogo.
PAPUA NOVA GVINEJA
Leta 1978 sem bil dodeljen v Papuo Novo Gvinejo, ki leži severno od Avstralije. Papua Nova Gvineja je gorata država, velika skoraj toliko kot Španija. Bil sem presenečen, ko sem ugotovil, da okoli tri milijone prebivalcev govori več kot 800 jezikov. Na srečo je večina ljudi govorila melanezijski pidžin, bolj običajno znan kot tok pisin.
Začasno sem bil dodeljen v angleško občino v glavnem mestu Port Moresby. Nato pa sem se preselil v občino, ki je govorila tok pisin. Vpisal sem se na tečaj tega jezika. Kar sem se tam naučil, sem uporabil na oznanjevanju. Tako sem se jezika učil veliko hitreje. Kmalu sem lahko v tok pisinu imel javni govor. Lahko si samo predstavljate, kako presenečen sem bil, ko sem bil samo eno leto za tem, ko sem prišel v Papua Novo Gvinejo, postavljen za okrajnega nadzornika! Služil sem v občinah, ki govorijo tok pisin in se nahajajo v številnih zelo velikih provincah.
Ker so bile občine daleč narazen, sem moral organizirati veliko okrajnih zborov in ogromno potovati. Najprej sem se v tem neznanem okolju počutil zelo osamljenega. Privaditi sem se moral na novo državo, nov jezik in nove običaje. Od ene občine do druge nisem mogel potovati po kopnem zaradi goratega in neravnega terena. Zato sem skoraj
vsak teden potoval z letalom. Včasih sem bil edini potnik v razmajanem enomotornem letalu. Ta potovanja so bila zame tako strašljiva kot potovanja s čolnom!Ker je zelo malo ljudi imelo telefon, sem z občinami komuniciral po pismih. Pogosto se je zgodilo, da sem v kraj prišel prej, preden so tja prišla moja pisma, zato sem moral od tamkajšnjih ljudi izvedeti, kje so bratje in sestre. Ampak vsakič, ko sem jih našel, so me tako prisrčno sprejeli, da sem se takoj spomnil, zakaj delam vse te žrtve. Na lastni koži sem občutil, kako me Jehova podpira, in moj odnos z njim se je zelo okrepil.
Ko sem na otoku Bougainville prvič obiskal shod, sta k meni pristopila zelo nasmejana zakonca. Vprašala sta me: »A se naju spomniš?« Spomnil sem se, da sem jima oznanjeval, ko sem prišel v Port Moresby. Z njima sem začel svetopisemski tečaj, nato pa sem ju predal nekemu krajevnemu bratu. Zdaj sta bila oba krščena! To je bil samo eden od številnih blagoslovov, ki sem jih dobil v treh letih, ko sem služil v Papua Novi Gvineji.
KOT DRUŽINA SMO ZELO ZAPOSLENI
Preden sem leta 1978 zapustil Coron, sem spoznal očarljivo in požrtvovalno sestro Adel. Redno je pionirala in vzgajala svoja otroka, Samuela in Shirley. Istočasno je skrbela tudi za svojo ostarelo mamo. Maja 1981 sem se vrnil na Filipine, da bi se z Adel poročil. Po poroki sva redno pionirala in skupaj skrbela za družino.
Čeprav sem imel zdaj družino, sem bil leta 1983 spet postavljen za posebnega pionirja. Dodeljen sem bil na otok Linapacan v provinci Palawan. Z družino smo se preselili v ta samotni kraj, kjer ni bilo nobene Priče. Kakšno leto kasneje je Adelina mama umrla. Vseeno smo ostali polno zaposleni z oznanjevanjem in to nam je pomagalo, da smo se lažje spoprijeli z izgubo. Začeli smo veliko napredujočih svetopisemskih tečajev in kmalu smo potrebovali majhno kraljestveno dvorano. Zato smo jo zgradili! Samo tri leta po našem prihodu, je bilo na spominski slovesnosti prisotnih 110 ljudi, kar nas je zelo razveselilo. Mnogi od njih so po našem odhodu napredovali do krsta.
Leta 1986 sem bil dodeljen na otok Culion, na katerem je bila kolonija ljudi z gobavostjo. Zatem je bila tudi Adel postavljena za posebno pionirko. Najprej nisva vedela, kako bo oznanjevati ljudem, ki so bili iznakaženi zaradi gobavosti. Ampak krajevni oznanjevalci so nam zagotovili, da so bolniki prejeli zdravljenje in da je zelo majhna možnost, da se tudi mi okužimo. Nekateri od teh bolnikov so celo obiskovali shode, ki so potekali na domu neke naše sestre. Hitro smo se prilagodili. Ugotovili smo, da se je zelo nagrajujoče o svetopisemskem upanju pogovarjati z ljudmi, ki so imeli občutek, da so jih ljudje in Bog zavrnili. Res je bilo lepo videti, kako veseli so bili, ko so izvedeli, da bodo nekega dne popolnoma zdravi. (Luk. 5:12, 13)
Kako sta se na življenje na Culionu navadila najina otroka? No, z Adel sva povabila dve mladi sestri s Corona, da se nam pridružita, tako da sta otroka imela dobro družbo. Samuel, Shirley in ti dve mladi sestri so uživali v produktivnem oznanjevanju. Medtem ko sva z Adel preučevala z zainteresiranimi posamezniki, so oni preučevali z njihovimi otroki. Tako so tudi oni imeli kar nekaj svetopisemskih tečajev. V nekem obdobju smo preučevali z enajstimi družinami. Kmalu smo vodili toliko napredujočih tečajev, da smo lahko ustanovili novo občino!
Najprej sem bil edini starešina na tem področju. Zato me je podružnični urad prosil, ali bi lahko vodil tedenske shode na Culionu, kjer je bilo osem oznanjevalcev, in nato še v vasi Marily, kjer je bilo devet oznanjevalcev. Da si prišel do te vasi, si moral s čolnom potovati tri ure. Po shodih v tej vasi smo se vsi v družini peš odpravili v vas Halsey, kjer smo vodili svetopisemske tečaje. Pot do te vasi je vodila skozi gorato pokrajino in je trajala več ur.
Sčasoma smo lahko tako v vasi Marily kot tudi v vasi Halsey videli izjemen napredek. Resnico je spoznalo toliko ljudi, da smo v obeh vaseh zgradili kraljestveno dvorano. Tako kot na Linapacanu so tudi tukaj večino materiala priskrbeli bratje in sestre in zainteresirani posamezniki. Tudi večino dela so opravili oni. Dvorana v vasi Marily je lahko sprejela 200 ljudi in se jo je dalo razširiti. Tako smo lahko tam imeli zbore.
ŽALOVANJE, OSAMLJENOST IN PONOVNA SREČA
Leta 1993 sta bila oba otroka že odrasla in z Adel sva začela z okrajnim delom na Filipinih. Leta 2000 so me povabili v Strežnospopolnjevalno šolo, kjer so me usposabljali za učitelja te šole. Ni se mi zdelo, da sem dovolj usposobljen za to nalogo, ampak Adel me je vedno spodbujala. Spomnila me je, da mi bo Jehova dal moč, da bom lahko opravljal to novo nalogo. (Fil. 4:13) Govorila je iz lastnih izkušenj, saj je bila na dodelitvi uspešna kljub zdravstvenim težavam.
Leta 2006 sem bil še vedno učitelj v šoli. Takrat so Adel diagnosticirali parkinsonovo bolezen. Bila sva šokirana! Ko sem ji predlagal, da prenehava z najino dodelitvijo, da bom lahko skrbel zanjo, je rekla: »Prosim, poišči zdravnika, ki mi lahko pomaga, in prepričana sem, da nama bo Jehova pomagal, da ostaneva na dodelitvi.« Naslednjih šest let je Adel brez pritoževanja služila Jehovu. Ko ni več mogla hoditi, je oznanjevala s svojega vozička. Ko že skoraj ni več mogla govoriti, je na shodih komentirala eno ali dve besedi. Vse do smrti leta 2013 je redno dobivala sporočila hvaležnosti za čudovit zgled zdržljivosti. Več kot 30 let sem preživel z zvesto in ljubečo ženo. Ampak ko je zaspala v smrt, me je prevzel občutek žalosti in ponovno sem občutil osamljenost.
Adel je želela, da nadaljujem s svojo dodelitvijo. In to sem tudi storil. Ostal sem zaposlen, kar mi je pomagalo, da sem se uspešno boril z občutkom osamljenosti. Od leta 2014 do leta 2017 sem imel dodelitev, da sem obiskoval tagaloške občine v državah, kjer je bilo naše delo omejeno. Po tem sem obiskal tagaloške občine na Tajvanu, v Združenih državah in v Kanadi. Leta 2019 sem bil učitelj v Šoli za oznanjevalce Kraljestva v Indiji in na Tajskem, ki je potekala v angleškem jeziku. Na vseh teh dodelitvah sem okusil veliko veselja. Najsrečnejši sem takrat, ko sem popolnoma osredotočen na služenje Jehovu.
POMOČ NI NIKOLI DALEČ STRAN
Na vsaki dodelitvi sem vzljubil brate in sestre, ki sem jih spoznal, zato mi jih ni bilo nikoli enostavno zapustiti. V teh trenutkih sem se naučil popolnoma zaupati Jehovu. Vedno znova sem občutil njegovo podporo in to mi je pomagalo, da sem z veseljem sprejel kakršno koli spremembo. Danes služim kot posebni pionir na Filipinih. Uživam v novi občini. Vsi bratje in sestre v tej občini mi stojijo ob strani in so prava skrbna družina. Zelo sem tudi vesel in ponosen, da Samuel in Shirley posnemata zgled svoje mame. (3. Jan. 4)
Res je, da sem doživel veliko preizkušenj, med katerimi je bila tudi ta, da sem videl trpljenje in smrt svoje drage žene zaradi grozne bolezni. Poleg tega sem se moral velikokrat prilagoditi na nove okoliščine. Ampak na lastne oči sem videl, da Jehova »ni daleč nikomur od nas«. (Apd. 17:27) Njegova roka »ni prekratka«, da ne bi mogla podpirati in krepiti zvestih služabnikov, tudi tistih na odmaknjenih področjih. (Iza. 59:1) Jehova, moja Skala, je bil z mano skozi celotno življenje in za to sem mu zelo hvaležen. Nikoli nisem bil sam.
a Glej angleški Stražni stolp, 1. september 1972, str. 521–527.