VČASIH so se. Poglejmo si en primer. V 5. Mojzesovi 24:14, 15 piše: »Najetega delavca, ki je v stiski in je reven, ne goljufaj, bodisi da je izmed tvojih bratov ali izmed priseljencev, ki so v tvoji deželi [. . .]. Sicer bo vpil k Jehovu zoper tebe, in tebi se bo to štelo za greh.«

Zapis neke prošnje, ki opisuje podobne okoliščine, datira v sedmo stoletje pr. n. št. Našli so ga blizu Ašdoda. Na lončeno črepinjo je bila verjetno napisana prošnja za delavca na polju, ki mu domnevno ni uspelo izročiti določene količine zrnja. Glasi se takole: »Ko je tvoj služabnik [prosilec] pred nekaj dnevi končal spravljati pridelek, je prišel Hošajahu, sin Šobaja, in tvojemu služabniku vzel oblačilo. [. . .] Vsi, s katerimi sem žel na žgočem soncu, bodo pričali, [. . .] da govorim resnico. Ničesar kaznivega nisem zagrešil. [. . .] Če se deželnemu upravitelju zdi, da ni dolžan poskrbeti, da se njegovemu služabniku vrne oblačilo, naj upravitelj to stori vsaj iz usmiljenja! Ne smeš molčati, ko je tvoj služabnik brez oblačila.«

Ta prošnja »nam pove več kot samo to, da je delavec obupno želel dobiti nazaj [svoje oblačilo]«, pravi zgodovinar Simon Schama. »Na podlagi nje lahko tudi predpostavljamo, da je prosilec nekoliko poznal svetopisemski zakonik, še posebej odredbe iz Tretje in Pete Mojzesove knjige, ki obsojajo neprijazno ravnanje z revnimi.«