Rodil sem se leta 1954 v mestu St. Paul v ameriški zvezni državi Minnesota kot drugi od petih otrok. Naša družina ni bila ne revna ne bogata in bili smo katoličani. Obiskoval sem katoliško osnovno šolo in bil sem ministrant. Vendar sem slabo poznal Sveto pismo. Čeprav sem verjel, da obstaja Bog, ki je vse ustvaril, sem izgubil vero v cerkev.

Ko sem obiskoval prvi letnik pravne fakultete Williama Mitchlla, so se pri meni oglasile Jehovove priče. Nisem imel časa, ker sem pral perilo, zato sta zakonca, ki sta me obiskala, prijazno rekla, da bosta prišla kdaj drugič. Ko sta me ponovno obiskala, sem jima postavil dve vprašanji: »Zakaj dobri ljudje v tem svetu niso uspešni?« in »Kaj potrebujemo, da bi bili zares srečni?«. Dala sta mi knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja in Sveto pismo – prevod novi svet z živo zelenimi platnicami. Sprejel sem tudi svetopisemski tečaj. To mi je zares odprlo oči. Bil sem prevzet, ko sem spoznal, da je Božje kraljestvo vlada, ki bo vladala  nad vso zemljo. Videl sem, da so človeške vladavine povsem neuspešne in da je svet zaradi njih poln bolečin, trpljenja, krivic in tragedij.

Jehovu sem se posvetil v začetku leta 1982 in se krstil istega leta na zborovanju »Resnica o Kraljestvu«, ki je potekalo v športni dvorani St. Paul Civic Center. Tja sem se vrnil en teden kasneje, da bi opravil pravosodni izpit. V začetku oktobra sem izvedel, da sem izpit naredil, in tako sem lahko začel delati kot odvetnik.

Na zborovanju »Resnica o Kraljestvu« sem srečal Mika Richardsona, ki je delal v Betelu v Brooklynu. Povedal mi je, da so tam odprli pravni oddelek. Spomnil sem se besed etiopskega evnuha iz Apostolskih del 8:36 in se vprašal: Kaj mi preprečuje, da ne bi delal v pravnem oddelku? Zato sem oddal prošnjo za delo v Betelu.

Starša nista bila vesela, da sem postal Jehovova priča. Oče me je vprašal, kako mi bo delo v Betelu pomagalo pri odvetniški karieri. Pojasnil sem mu, da bom delal kot prostovoljec in da bom prejemal 75 dolarjev mesečno, kar je bila žepnina, ki jo je dobil betelčan.

Leta 1984, ko sem izpolnil svoje delovne obveznosti na sodišču, sem začel delati v Betelu v Brooklynu. Dodeljen sem bil v pravni oddelek. To se je zgodilo ravno ob pravem času.

Novembra 1983 smo kupili dvorano Stanley Theater v Jersey Cityju v zvezni državi New Jersey. Bratje so zaprosili za dovoljenje za obnovo električne in vodovodne napeljave v zgradbi. Ko so se bratje sestali s krajevnimi uradniki, so jim pojasnili, da nameravajo dvorano Stanley Theater uporabiti za zborovanja Jehovovih prič. Tu pa je nastala težava. Mestni odlok o prostorskih ureditvenih pogojih je dovoljeval verske objekte samo v stanovanjskih soseskah. Dvorana Stanley Theater pa se je nahajala v poslovni četrti, zato mestni uradniki niso želeli izdati dovoljenja. Bratje so se na odločitev pritožili, vendar je bila pritožba zavrnjena.

V prvem tednu, ko sem delal v Betelu, je organizacija vložila tožbo na zvezno okrožno sodišče. Ker sem ravno pred tem dve leti delal na zveznem okrožnem sodišču v mestu St. Paul, sem dobro poznal takšne primere. Eden od naših odvetnikov je dokazoval,  da se je dvorana Stanley Theater uporabljala za različne javne dogodke, kot so filmske predstave in rock koncerti. Zakaj potem ne bi bilo dovoljeno imeti verskih dogodkov? Zvezno okrožno sodišče je obravnavalo zadevo in razsodilo, da je mesto Jersey City kršilo našo versko svobodo. Sodišče je odredilo mestu, naj izda dovoljenja, ki smo jih potrebovali. Tako sem videl, kako Jehova blagoslavlja svojo organizacijo, ko ta uporablja pravna sredstva, da bi njegovo delo napredovalo. Bil sem zelo vesel, da sem lahko pri tem sodeloval.

Bratje so se lotili obsežne obnove dvorane in 8. septembra leta 1985, manj kot eno leto po začetku del, je v zborski dvorani v Jersey Cityju potekala podelitev diplom 79. razredu šole Gilead. V čast mi je bilo, da sem lahko kot odvetnik podpiral delo v prid Kraljestva. Zadovoljstvo, ki sem ga takrat občutil, je bilo veliko večje od zadovoljstva, ki sem ga imel, ko sem delal kot odvetnik, preden sem prišel v Betel. Nisem si predstavljal, da me bo Jehova uporabil za številne pravne primere.

V 1980. letih ni bilo nič nenavadnega, da zdravniki in bolnišnice niso upoštevali želje odraslih Jehovovih prič, da jih zdravijo brez krvnih pripravkov. Nosečnice so imele še večje težave, saj so odvetniki pogosto menili, da ženske nimajo zakonite pravice zavrniti krvne transfuzije. Sodniki so zagovarjali stališče, da bi ženska lahko brez transfuzije krvi umrla in bi tako otrok ostal brez mame.

Sestra Denise Nicoleau je 29. decembra 1988, ko je rodila svojega sina, izgubila veliko krvi. Njen hemoglobin je padel pod 5, zato je zdravnik hotel, da sprejme krvno transfuzijo. Sestra Nicoleau jo je odklonila. Naslednje jutro je bolnišnica želela pridobiti sodni nalog, ki bi bolnišničnemu osebju dovoljeval naši sestri dati transfuzijo krvi, ki je bila po njihovem mnenju nujna. Sodnik je brez zaslišanja in vednosti sestre Nicoleau ali njenega moža dovolil bolnišnici, da lahko sestri da kri.

Bolnišnično osebje je v petek, 30. decembra, sestri Nicoleau dalo transfuzijo krvi, čeprav so temu odločno ugovarjali njen mož in drugi družinski člani, ki so bili ob njeni postelji. Tisti večer so bili nekateri njeni družinski člani in en ali dva starešina aretirani, ker naj bi okrog njene postelje naredili živi zid, da ne bi dobila krvne transfuzije. V soboto zjutraj, 31. decembra, so o tej aretaciji poročali mediji v New Yorku in Long Islandu.

 V ponedeljek dopoldan sem govoril s predsednikom višjega sodišča Miltonom Mollnom. Pojasnil sem mu podrobnosti glede primera in poudaril, da je sodnik brez obravnave podpisal nalog, da se lahko da transfuzijo krvi. Sodnik Mollen me je prosil, naj popoldan pridem v njegovo pisarno, da bi se pogovorila o dejstvih in zakonih, ki se tičejo tega primera. V pisarno sodnika Mollna je z menoj šel moj nadzornik Philip Brumley. Sodnik je povabil tudi odvetnika, ki je zastopal bolnišnico. Razprava je postala zelo vroča. V nekem trenutku mi je brat Brumley v svoj zvezek napisal, naj »znižam ton«. Ko pomislim nazaj, je bil to res dober nasvet, saj sem zelo zagreto izpodbijal argumente odvetnika, ki ga je najela bolnišnica.

Čez kakšno uro je sodnik Mollen rekel, da bo ta primer naslednje jutro prvi na dnevnem redu. Ko smo odhajali iz pisarne, je sodnik Mollen rekel, da odvetnika, ki ga je najela bolnišnica, »jutri čaka težka naloga«. To je pomenilo, da bo odvetnik zelo težko zagovarjal svoj primer. Čutil sem, kakor da mi je Jehova zagotovil, da imamo dobre možnosti za zmago. Nekaj izjemnega je bilo videti, kako nas je Jehova uporabil, da je izpolnil svojo voljo.

Zagovor za naslednje jutro smo pripravljali pozno v noč. Sodišče je bilo samo nekaj ulic oddaljeno od Betela v Brooklynu, zato je večina iz našega majhnega pravnega oddelka tja odšla kar peš. Ko je štiričlanski sodni senat slišal naše argumente, je preklical nalog za uporabo krvne transfuzije. Višje sodišče je odločilo v korist sestre Nicoleau in sklenilo, da je ustaljena praksa, da se pridobi nalog ali opravi sodna obravnava brez vednosti pacienta, kršitev temeljnih ustavnih pravic.

Najvišje sodišče v zvezni državi New York je kmalu zatem potrdilo, da ima sestra Nicoleau pravico do brezkrvnega zdravljenja. To je bila ena od štirih odločitev višjega sodišča glede krvi, pri kateri sem imel čast sodelovati. (Glej okvir » Zmage na zveznih vrhovnih sodiščih«.) Sodeloval sem tudi z drugimi odvetniki v Betelu v primerih glede skrbništva nad otrokom, razveze, nepremičnin in prostorske ureditve.

Ko sem prvič srečal Dawn, je bila razvezana mama, ki je vzgajala tri otroke. Pionirala je in obenem delala, da bi preživljala družino. Imela je težko življenje in občudoval sem njeno odločenost, da služi Jehovu. Leta 1992 sva obiskala zborovanje »Nosilci luči« in vprašal sem jo, ali želi, da bi se bolje spoznala. Naslednje leto sva se poročila. To, da imaš duhovno naravnano ženo, ki ima smisel za humor, je čudovito darilo od Jehova. Dawn mi je zares izkazovala dobroto vse dni najinega skupnega življenja. (Preg. 31:12)

Ko sva se poročila, so bili otroci stari 11, 13 in 16 let. Želel sem biti dober oče, zato sem skrbno prebral in upošteval vse, kar sem našel v naših publikacijah glede tega, kaj pomeni biti krušni starš. Imeli smo nekaj težav, vendar sem vesel, da so me otroci sprejeli kot zaupnega prijatelja in ljubečega očeta. V našem domu so bili prijatelji najinih otrok vedno dobrodošli in nadvse sva uživala v družbi mladih, ki so polni energije.

Leta 2013 sva se z Dawn preselila v Wisconsin, da bi pomagala najinim ostarelim staršem. Na moje presenečenje sem še vedno lahko delal za Betel. Povabili so me, da bi nudil pravno pomoč naši organizaciji kot začasni prostovoljec.

Septembra 2018 sem opazil, da se pogosto odkašljujem, da bi si očistil grlo. Pregledal me je osebni zdravnik, vendar ni mogel najti vzroka. Kasneje mi je drug zdravnik predlagal, naj obiščem nevrologa. Januarja 2019 mi je nevrolog postavil okvirno diagnozo, da imam redko nevrološko motnjo, ki se imenuje progresivna supranuklearna paraliza (PSP).

Tri dni kasneje sem si pri drsanju zlomil zapestje. Drsal sem že vse svoje življenje in šlo mi je zelo dobro. Zato sem vedel, da izgubljam motorične sposobnosti. Bil sem presenečen, kako hitro je bolezen napredovala. Vse težje sem govoril, se gibal in požiral.

Zelo vesel sem, da sem lahko s svojimi izkušnjami kot odvetnik imel majhen delež pri tem, da sem pomagal pri delu v prid Kraljestva. Imel sem priložnost napisati številne članke za strokovne revije in imeti govore na medicinskopravnih seminarjih po vsem svetu. Tako sem branil pravico, ki jo ima Jehovovo ljudstvo, da si izbere brezkrvno zdravljenje in kirurško oskrbo. Vseeno mi na misel pridejo besede iz Luka 17:10, in če jih povem malo drugače: Nekoristen suženj sem. Storil sem to, kar sem bil dolžan storiti.