Moj oče je bil v našem kraju starešina Združene cerkve Kanade, zato naju je s sestro vsako nedeljo poslal k verouku. Nato sva se mu ob 11.00 pridružila pri bogoslužju. Popoldne pa sva šla z mamo v kraljestveno dvorano. Brez težav sva lahko videla veliko razliko med tema verama.

Mama se je o tem, kar se je učila iz Svetega pisma, pogovarjala z dolgoletnima prijateljema, Bobom in Marion Hutcheson, ki sta potem tudi postala Jehovovi priči. Leta 1958 sta me skupaj s svojimi tremi sinovi vzela na osemdnevno mednarodno zborovanje z naslovom »Božja volja«, ki je potekalo v New Yorku. Zdaj vem, da je to, da sta me vzela s sabo, od njiju terjalo precej truda, vendar je bilo to zborovanje zame eden najlepših dogodkov v življenju.

Ko sem bil v najstniških letih, smo živeli na kmetiji in rad sem skrbel za živali. Resno sem razmišljal o tem, da bi postal veterinar. Mama je to povedala nekemu starešinu v naši občini. Prijazno me je spomnil, da živimo v »zadnjih dneh«, in me vprašal, kako bo večletni študij na univerzi vplival na moje prijateljstvo z Jehovom. (2. Tim. 3:1) Odločil sem se, da ne bom šel na univerzo.

 Še vedno pa sem se spraševal, kaj bom delal po končani srednji šoli. Čeprav sem vsak vikend oznanjeval, v tem nisem užival in si nisem mogel predstavljati, da bi kdaj pioniral. V tem času sta me oče in stric, ki nista bila Jehovovi priči, spodbujala, naj sprejmem zaposlitev s polnim delovnim časom v ugledni zavarovalnici v Torontu. Moj stric je imel v tem podjetju pomemben položaj, zato sem zaposlitev sprejel.

V Torontu sem delal veliko nadur in se družil z ljudmi, ki niso bili Priče, zato nisem redno sodeloval v krščanskih dejavnostih. Najprej sem živel pri dedku, ki prav tako ni bil Priča, po njegovi smrti pa sem se moral preseliti.

Brat in sestra Hutcheson, ki sta me leta 1958 vzela na zborovanje, sta mi bila kot oče in mama. Predlagala sta mi, naj se preselim k njim, in zaradi njune pomoči sem duhovno napredoval. Krstil sem se leta 1960 skupaj z njunim sinom Johnom. John je začel pionirati in to me je spodbudilo, da sem tudi sam več oznanjeval. Bratje v občini so opazili moj napredek in čez čas sem postal sluga Teokratične službe usposabljanja a.

Leta 1966 sem se poročil z gorečo pionirko Randi Berge, ki si je močno želela služiti tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Za naju se je osebno zanimal naš potujoči nadzornik in naju spodbudil, naj pomagava občini v mestu Orillia v provinci Ontario. Zato sva spakirala kovčke in se preselila.

Takoj ko sva prišla v Orillio, sem se Randi pridružil pri pioniranju. Nalezel sem se njenega navdušenja in se z vsem srcem posvetil pioniranju. Ko sem s Svetim pismom ljudem pomagal razumeti resnico, sem občutil veliko veselje. Zelo sva bila vesela, da sva lahko pomagala prijetnima zakoncema v Orillii, da sta spremenila svoje življenje in postala Jehovova služabnika.

Med obiskom v Torontu sem spoznal Arnolda MacNamara, ki je bil eden od odgovornih bratov v Betelu. Vprašal me je, ali bi si želela postati posebna pionirja. Takoj sem odgovoril: »Absolutno! Greva kamor koli, samo v Quebec ne!« Name je namreč vplivalo negativno mnenje, ki so ga imeli angleško govoreči Kanadčani do francoske province Quebec. V tistem času je politično gibanje v Quebecu spodbujalo k odcepitvi od Kanade.

Arnold je odgovoril: »Quebec je edina provinca, kamor podružnica trenutno pošilja posebne pionirje.« Brez oklevanja sem rekel, da greva. Vedel sem, da si Randi želi služiti tam. Kasneje sem ugotovil, da je bila to ena najboljših odločitev v najinem življenju!

Po pettedenskem tečaju francoščine smo se Randi, jaz in še en zakonski par preselili v mesto Rimouski, ki leži kakšnih 540 kilometrov severovzhodno od Montreala. Francoščina nama je še vedno delala precej težav. Ko sem na primer na enem shodu bral obvestila, sem rekel, da bo na prihajajočem zborovanju med delegati veliko »nojev« namesto »Avstrijcev«, saj sta si ti besedi v francoščini zelo podobni.

V mestu Rimouski so se nam pridružile štiri goreče samske sestre in zakonca Huberdeaus skupaj s svojima hčerkama. Družina Huberdeaus je živela v veliki najeti hiši s sedmimi spalnicami. Hišo so si delili s pionirji, ki so pomagali kriti najemnino. V njej nas je ponavadi živelo med 12 in 14 ljudi in rekli smo ji »Bela hiša«, ker je imela bele stebre in belo fasado. Ker sva bila z Randi posebna pionirja, sva oznanjevala dopoldne, popoldne in zvečer, zato sva bila zelo vesela, da je bil vedno kdo pripravljen iti z nama na oznanjevanje – tudi ob mrzlih zimskih večerih.

Ti zvesti pionirji so nama prirasli k srcu in nama postali kot družina. Včasih smo skupaj zunaj sedeli ob ognju ali pa smo imeli »dan pirožkov«, ko smo iz testa pripravljali nekakšne cmočke z različnimi nadevi. Eden od bratov je igral na inštrument, zato smo ob sobotah zvečer pogosto peli in plesali.

V mestu Rimouski je bilo veliko ljudi, ki so želeli več izvedeti o Svetem pismu. V petih letih je kar nekaj svetopisemskih učencev napredovalo do krsta in občina se je povečala na približno 35 oznanjevalcev. Lahko si samo mislite, kako veseli smo bili!

Oznanjevanje v Quebecu je bilo za naju dobra šola. Videla sva, kako nama Jehova pri tem delu pomaga in kako skrbi za najine materialne potrebe. Poleg tega sva vzljubila francosko govoreče ljudi, njihov jezik in njihovo kulturo – kar nama je pomagalo, da sva vzljubila še druge kulture. (2. Kor. 6:13)

Nato pa naju je podružnica nepričakovano prosila, da se preseliva v mesto Tracadie na vzhodni obali province Novi Brunswick. Te dodelitve nama ni bilo enostavno sprejeti, saj sva ravno podpisala najemno pogodbo za stanovanje, jaz pa sem se s krajevno šolo dogovoril, da bom tam nekaj ur na teden delal kot učitelj. Poleg tega so nekateri najini svetopisemski učenci pred kratkim postali oznanjevalci in bili smo sredi gradnje kraljestvene dvorane.

 Glede selitve sva molila cel vikend in obiskala sva Tracadie. To mesto je bilo precej drugačno od mesta Rimouski. Ampak glede na to, da naju je Jehova poslal tja, sva se odločila, da greva. Jehova sva preizkusila in odstranil je vse ovire. (Mal. 3:10) In ker je Randi imela močan odnos z Jehovom, ker je bila nesebična in je imela dober smisel za humor, je bilo tako kot vedno vse lažje, tudi ta selitev.

Edini starešina v najini novi občini je bil Robert Ross. Skupaj z ženo Lindo sta bila goreča pionirja. Ko se jima je rodil sinček, sta se odločila, da ostaneta v tej občini. Čeprav sta morala skrbeti za sinčka, sta bila še vedno gostoljubna in goreča za oznanjevanje. To naju je z Randi zelo spodbudilo.

Zatem ko sva dve leti pionirala v mestu Tracadie, sva spet dobila presenečenje – povabljena sva bila, da služiva v potujočem delu. Sedem let sva obiskovala občine v angleškem okraju, nato pa so naju dodelili v francoski okraj v Quebecu. Léonce Crépeault b, ki je bil območni nadzornik v Quebecu, me je večkrat pohvalil za govore. Zatem pa me je vsakič vprašal: »Kako bi lahko bili bolj praktični?« Njegovo osebno zanimanje mi je pomagalo, da sem se trudil poučevati še bolj določno in preprosto.

Nikoli ne bom pozabil naloge, ki sem jo imel na mednarodnem zborovanju leta 1978 z naslovom »Zmagoslavna vera«, ki je potekalo v Montrealu. Delal sem na oddelku za pripravo hrane. Pričakovali smo kar 80.000 ljudi, spremenil pa se je tudi način dela v tem oddelku. Vse je bilo povsem novo: oprema, jedilnik in način priprave hrane. Imeli smo okoli 20 ogromnih hladilnih prikolic, ki so se včasih pokvarile. Tisti večer pred zborovanjem je na stadionu potekala tekma, zato smo tja lahko prišli šele ob polnoči in začeli s pripravami. Pečice smo morali prižgati še pred sončnim vzhodom. Samo tako smo lahko pravočasno pripravili zajtrk. Čeprav smo bili vsi zelo utrujeni, sem se od sodelavcev veliko naučil glede marljivega dela, duhovne zrelosti in smisla za humor. Med sabo smo se zbližali in še danes smo dobri prijatelji. Za Jehovove priče v Quebecu je bilo to zborovanje nepozaben dogodek, saj smo bili v tej provinci med letoma  1940 in 1960 hudo preganjani. Res sva vesela, da sva lahko bila prisotna na tem zborovanju!

Na velikih zborovanjih v Montrealu sem se dosti naučil od drugih nadzornikov. Nekega leta je bil zborovalni nadzornik brat David Splane, ki zdaj služi kot član Vodstvenega organa. Ko sem na enem od naslednjih zborovanj to nalogo dobil jaz, mi je bil David v veliko pomoč.

Leta 2011, ko sva bila z Randi že 36 let v potujočem delu, so me povabili, da služim kot učitelj v Šoli za občinske starešine. V dveh letih sva spala v 75 posteljah, ampak to je bilo vredno vsake žrtve. Na koncu vsakega tedna so bili starešine polni hvaležnosti, ker so videli, kako zelo Vodstveni organ skrbi za njihovo duhovnost.

Kasneje sem učil v Šoli za oznanjevalce Kraljestva. Učenci so bili pogosto zelo zaskrbljeni zaradi natrpanega urnika. Čez dan so približno sedem ur sedeli v razredu, vsak večer so tri ure delali domačo nalogo in vsak teden so med poukom imeli štiri ali pet nalog. Z drugim učiteljem sva jim pojasnila, da vsega tega ne bodo zmogli brez Jehovove pomoči. Nikoli ne bom pozabil, kako presenečeni so bili, ko so videli, da lahko z zanašanjem na Jehova naredijo veliko več, kot so mislili, da zmorejo.

Moja mama se je za svoje svetopisemske učence osebno zanimala in jim s tem pomagala, da so napredovali. Celo mojemu očetu je pomagala, da je spremenil svoje stališče do resnice. Tri dni po njeni smrti nas je presenetil, ko je prišel na javni govor v kraljestveno dvorano, in naslednjih 26 let je bil reden na shodih. Čeprav se ni nikoli krstil, so mi starešine povedali, da je bil vedno prvi na shodu.

Mama je imela velik vpliv tudi na nas otroke. Vse tri moje sestre skupaj s svojimi možmi zvesto služijo Jehovu. Dve služita v Betelu – ena na Portugalskem, druga pa na Haitiju.

Z Randi sva sedaj posebna pionirja v mestu Hamilton v Ontariu. Ko sva bila v potujočem delu, sva rada druge spremljala na njihove ponovne obiske in svetopisemske tečaje. Zdaj pa uživava v tem, ko vidiva, da duhovno napredujejo najini učenci. Ko še naprej spoznavava brate in sestre v novi občini, sva spodbujena. Vidiva, kako jih Jehova podpira v dobrih in slabih časih.

Ko razmišljava o svojem življenju, sva zelo hvaležna, da so se mnogi za naju osebno zanimali. Zato se tudi midva trudiva za druge iskreno skrbeti in jih spodbujati, naj čim več naredijo za Jehova. (2. Kor. 7:6, 7) V neki družini so na primer redno pionirali žena, sin in hčerka. Moža sem vprašal, ali je kdaj razmišljal o tem, da bi se jim pridružil. Odgovoril je, da skrbi za tri pionirje. Zato sem ga vprašal: »Ali lahko za njih skrbiš boljše kot Jehova?« Spodbudil sem ga, naj tudi on okusi veselje, ki ga prinese pioniranje. Čez šest mesecev je že veselo pioniral.

Z Randi sva odločena, da bova še naprej »naslednjemu rodu« pripovedovala o Jehovovih »čudovitih delih«, in upava, da bodo pri služenju Jehovu tako uživali kot midva. (Ps. 71:17, 18)