1., 2. a) Zakaj so besede iz 5. Mojzesove 6:4 dobro poznane? b) Zakaj je Mojzes izrekel te besede?

PRIPADNIKI judovske vere že stoletja v svoji pobožni molitvi navajajo šest besed hebrejskega besedila iz 5. Mojzesove 6:4. Izrekajo jih dnevno, zjutraj in zvečer. Molitev se imenuje šema, kar je tudi prva beseda te vrstice. S to molitvijo pobožni judje kažejo, da so vdani samo Bogu.

² Te besede so del poslovilnega govora, ki ga je leta 1473 pr. n. št. imel Mojzes pred izraelskim narodom, zbranim na moabskih ravnicah. Izraelci so bili tik pred tem, da prečkajo Jordan in zavzamejo Obljubljeno deželo. (5. Mojz. 6:1) Mojzes, ki jih je vodil preteklih 40 let, je želel, da bi se pogumno spoprijeli z izzivi, ki so jih čakali. Morali so zaupati Jehovu in mu biti zvesti kot svojemu Bogu. Razumljivo je, da so Mojzesove sklepne besede močno vplivale na Izraelce. Mojzes je, potem ko je omenil deset zapovedi in druge uredbe, ki jih je Jehova dal narodu, izrekel tehtne besede, zapisane v 5. Mojzesovi 6:4, 5. (Beri.)

3. Na katera vprašanja bomo dobili odgovor v tem članku?

 ³ Ali Izraelci, ki so se takrat zbrali pred Mojzesom, niso vedeli, da je njihov Bog Jehova »en Jehova«? Seveda so vedeli. Zvesti Izraelci so poznali in častili samo enega Boga – Boga svojih praočetov Abrahama, Izaka in Jakoba. Zakaj jih je potem Mojzes opozoril, da je Jehova, njihov Bog, »en Jehova«? Kako je ta resnica o Jehovu povezana s tem, da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in vso močjo, kot piše v peti vrstici? In kaj besede iz 5. Mojzesove 6:4, 5 pomenijo za nas danes?

4., 5. a) Kateri je eden od pomenov besedne zveze »en Jehova«? b) V čem se Jehova razlikuje od bogov narodov?

⁴ Edinstven. Besedna zveza »en Jehova« pomeni, da je Jehova edinstven, da mu nihče ni enak, je eden in edini. Ni videti, da bi Mojzes hotel s tem izpodbijati krive verske nauke o troedinem bogu. Jehova je stvarnik neba in zemlje, najvišji v vsem vesolju. Ni nobenega resničnega ali pravega Boga razen njega; noben bog mu ni enak. (2. Sam. 7:22) Mojzes je torej spomnil Izraelce, da morajo častiti samo Jehova. Niso smeli posnemati okoliških ljudstev, ki so častila različne bogove in boginje. Ljudje so za nekatere krive bogove menili, da nadzorujejo določene sile v naravi. Drugi bogovi so bili ločene oblike kakega božanstva.

⁵ Egipčani so na primer častili boga sonca Ra, boginjo neba Nut, boga zemlje Geb, boga Nila Hapi in številne svete živali. Mnogim tem krivim bogovom je Jehova zadal hud udarec z desetimi nadlogami. Pomemben kanaanski bog je bil Baal. Baal je bil bog plodnosti, prav tako pa je veljal za boga neba, dežja in nevihte. Marsikje so ga imeli tudi za krajevnega zavetnika. (4. Mojz. 25:3) Izraelci niso smeli pozabiti, da je njihov Bog, »pravi Bog«, »en Jehova«. (5. Mojz. 4:35, 39)

6., 7. Kaj še pomeni beseda »en« in kako je Jehova dokazal, da ustreza temu opisu?

⁶ Dosleden in zvestovdan. Beseda »en« namiguje tudi na enotnost v namenu in ravnanju. Bog Jehova ni nedosleden ali nepredvidljiv. Ravno nasprotno, vedno je zvest, dosleden, zvestovdan in resničen. Abrahamu je obljubil, da bodo njegovi potomci podedovali Obljubljeno deželo, in da bi to obljubo izpolnil, je storil mogočna dela. V 430 letih se njegova odločenost, da uresniči obljubo, ni zmanjšala. (1. Mojz. 12:1, 2, 7; 2. Mojz. 12:40, 41)

⁷ Stoletja kasneje je Jehova Izraelcem, ko jih je označil za svoje priče, rekel: »Jaz [sem] vedno enak. Pred menoj ni bil ustvarjen noben Bog in tudi za menoj ne bo nobenega.« Da bi poudaril svoj nespremenljivi namen, je še enkrat dodal: »Jaz [sem] vedno enak.« (Iza. 43:10, 13; 44:6; 48:12) Izraelci so imeli izredno čast, da služijo Jehovu, Bogu, ki je dosleden in zvestovdan v vsem svojem ravnanju! In enako čast imamo tudi mi. (Mal. 3:6; Jak. 1:17)

8., 9. a) Kaj Jehova pričakuje od svojih častilcev? b) Kako je Jezus poudaril pomembnost Mojzesovih besed?

⁸ Da, Mojzes je Izraelce spomnil, da jim je Jehova nenehno izkazoval ljubezen in skrbel zanje. Zato je bilo razumljivo pričakovati, da so vdani samo njemu in ga ljubijo brez zadržkov, z vsem srcem, dušo in močjo. Tudi od mladih  se je pričakovalo, da bodo Jehovu povsem vdani, saj so starši morali svoje otroke poučevati ob vsaki priložnosti. (5. Mojz. 6:6–9)

⁹ Jehova ne spreminja svoje volje in namena, zato je logično, da so njegove temeljne zahteve za prave častilce še danes enake. Da bi mu bilo naše čaščenje sprejemljivo, moramo biti tudi mi vdani samo njemu in ga ljubiti z vsem svojim srcem, umom in močjo. Pravzaprav je ravno to Jezus Kristus rekel nekemu moškemu. (Beri Marko 12:28–31.) Zato poglejmo, kako lahko s svojim ravnanjem pokažemo, da res razumemo, da »Jehova, naš Bog, je en Jehova«.

10., 11. a) Kaj pomeni, da častimo samo Jehova? b) Kako so mladi Hebrejci v Babilonu pokazali, da so vdani samo Jehovu?

¹⁰ Da bi bil Jehova za nas en in edini Bog, moramo biti vdani samo njemu. Naše čaščenje ne sme biti razdeljeno, kar pomeni, da ne smemo častiti drugih bogov. Poleg tega v naše čaščenje ne smemo vpletati zamisli ali običajev drugih oblik čaščenja. Zavedati se moramo, da Jehova ni zgolj eden izmed mnogo bogov, niti ni najvišji in najmočnejši med njimi. Samo Jehova je vreden, da ga častimo. (Beri Razodetje 4:11.)

¹¹ V Danielovi knjigi beremo o mladih Hebrejcih – o Danielu, Hananiju, Mišaelu in Azariju. To, da so vdani samo Jehovu, niso pokazali le tako, da so se zdržali hrane, ki je bila zanje nečista, ampak tudi tako, da se niso hoteli prikloniti pred Nebukadnezarjevo zlato podobo. Povsem jasno je bilo, kaj jim je najpomembnejše. Od svojega čaščenja Jehova niso odstopali. (Dan. 1:1–3:30)

12. Na kaj moramo biti pozorni, da bi bili še naprej vdani samo Jehovu?

¹² Da bi bili vdani samo Jehovu, ne smemo ničemur dovoliti, da bi v našem življenju zavzelo ali pa si delilo mesto, ki mora pripadati samo Jehovu. Kaj bi to lahko bilo? Jehova je v desetih zapovedih dal jasno vedeti, da njegovo ljudstvo ne sme imeti drugih bogov poleg njega in da se ne sme ukvarjati z nobeno obliko malikovalstva. (5. Mojz. 5:6–10) Danes se lahko malikovalstvo kaže v različnih oblikah in nekatere od teh morda težko prepoznamo. Toda Jehovove zahteve se niso spremenile – Jehova je še vedno »en Jehova«. Poglejmo, kaj naj bi to pomenilo za nas.

13. Kaj bi lahko začeli ljubiti bolj od Jehova?

¹³ V Kološanom 3:5 (beri) so kristjani posvarjeni pred tem, kar bi lahko uničilo njihov posebni odnos z Jehovom. Bodimo pozorni, da je z malikovanjem povezana lakomnost. Posameznik si namreč nekaj lahko tako močno želi, denimo bogastva ali razkošja, da ga začne ta želja tako nadzorovati, da prevzame vlogo mogočnega boga. Toda ko pogledamo celotno svetopisemsko vrstico, zlahka opazimo, da so tudi vsa druga omenjena grešna početja v nekem smislu povezana z lakomnostjo in posledično z malikovanjem. Po takšnih stvareh lahko tako hrepenimo, da te utegnejo kaj hitro izpodriniti našo ljubezen do Boga. Ali si lahko dovolimo, da bi nas želja po teh stvareh tako obvladovala, da nam Jehova ne bi bil več »en Jehova«? Ne, ne smemo.

14. Na kaj je opozoril apostol Janez?

 ¹⁴ Nekaj podobnega je poudaril apostol Janez, ko je opozoril, da v tistem, ki ljubi to, kar je v svetu – »želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje svojih življenjskih sredstev« – »ni ljubezni do Očeta«. (1. Jan. 2:15, 16) To pomeni, da moramo nenehno preverjati svoje srce, da bi ugotovili, ali so ga začeli mamiti svetno razvedrilo in družba ter stili oblačenja in urejanja, ki so značilni za ta svet. Morda pa pričnemo ljubiti svet tako, da skušamo doseči »velike reči«, s tem da si denimo prizadevamo za visokošolsko izobrazbo. (Jer. 45:4, 5) Stojimo na pragu obljubljenega novega sveta. Zato je res zelo pomembno, da imamo Mojzesove tehtne besede živo v mislih! Če jasno razumemo in smo popolnoma prepričani, da »Jehova, naš Bog, je en Jehova«, bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo vdani samo Njemu in mu služili tako, kot je njemu všeč. (Heb. 12:28, 29)

15. Zakaj je Pavel spomnil kristjane, da je Bog »en Jehova«?

¹⁵ Besedna zveza »en Jehova« kaže tudi na to, da morajo biti tisti, ki služijo Jehovu, enotni in morajo imeti enak namen. Krščansko občino v prvem stoletju so sestavljali Judje, Grki, Rimljani in ljudje drugih narodnosti. Imeli so različno versko preteklost, navade in občutke. Zaradi tega je bilo nekaterim težko sprejeti novo obliko bogočastja ali se povsem odpovedati nekdanjemu načinu življenja. Zato se je apostolu Pavlu zdelo primerno, da jih spomni, da imajo kristjani enega Boga, Jehova. (Beri 1. Korinčanom 8:5, 6.)

16., 17. a) Katera prerokba se izpolnjuje v naših dneh in s kakšnim rezultatom? b) Zaradi česa bi bila lahko v nevarnosti naša enotnost?

 ¹⁶ Kako pa je v krščanski občini danes? Prerok Izaija je napovedal, da se bodo »v zadnjih dneh« ljudje iz vseh narodov zgrinjali k Jehovovemu vzvišenemu kraju pravega čaščenja. Govorili bodo: »[Jehova] nas bo poučeval o svojih poteh in mi bomo hodili po njih.« (Iza. 2:2, 3) Zelo smo veseli, ko vidimo, da se ta prerokba izpolnjuje pred našimi očmi! Zato v veliko občinah slavijo Jehova ljudje različnih ras, kultur in jezikov. Vendar pa lahko takšna raznolikost privede do težav, o katerih moramo resno razmisliti.

¹⁷ Kako denimo gledaš na sokristjane, ki izhajajo iz kulture, zelo drugačne od tvoje? Morda so ti njihov materni jezik, stil oblačenja, navade in hrana tuji. Ali se jih najraje ogibaš in se družiš predvsem s tistimi, s katerimi imaš veliko skupnega? Kaj pa, če so nadzorniki v tvoji občini – oziroma v tvojem okraju ali na področju podružnice – mlajši od tebe ali pa so druge kulture oziroma rase? Ali dovoliš, da bi bila zaradi takšnih razlik v nevarnosti enotnost med soverniki, ki sicer mora biti značilna za Jehovovo ljudstvo?

18., 19. a) Kateri nasvet najdemo v Efežanom 4:1–3? b) Kako lahko prispevamo k enotnosti v občini?

¹⁸ Kaj nam lahko pomaga, da se ne ujamemo v takšne zanke? Pavel je kristjanom v cvetočem in raznolikem mestu Efez napisal nekaj praktičnih nasvetov. (Beri Efežanom 4:1–3.) Bodimo pozorni, da je najprej omenil lastnosti, kot so ponižnost, blagost, potrpežljivost in ljubezen. Te lastnosti bi lahko primerjali z nosilnimi stebri hiše. Toda za hišo niso pomembni samo močni stebri. Če nočemo, da bi hiša začela propadati, jo moramo ohranjati v dobrem stanju oziroma redno vzdrževati. Pavel je efeške kristjane spodbudil, naj si iskreno prizadevajo »ohranjati enotnost duha«.

¹⁹ Vsak od nas bi se moral čutiti osebno odgovornega, da se trudi ohranjati enotnost v občini. Kaj lahko za to storimo? Najprej moramo razvijati in kazati lastnosti, ki jih je omenil Pavel, in sicer ponižnost, blagost, potrpežljivost in ljubezen. Nato pa si moramo iskreno prizadevati »živeti v miru«. Trudili naj bi se popraviti kakršne koli razpokam podobne slabosti, ki bi se morda pojavile. S tem bomo ohranjali naš dragoceni mir in enotnost.

20. Kako lahko pokažemo, da razumemo izjavo »Jehova, naš Bog, je en Jehova«?

²⁰ »Jehova, naš Bog, je en Jehova.« Zares tehtna izjava! Ta opomin je Izraelce okrepil, da so se lahko spoprijeli z izzivi, ki so jih čakali, ko so vstopili v Obljubljeno deželo in jo zavzeli. Če si te besede vzamemo k srcu, bodo tudi nam vlile moči, da bomo lahko zdržali veliko stisko, ki je tik pred nami, ter prispevali k miru in enotnosti v prihodnjem raju. Še naprej bodimo vdani samo Jehovu, tako da ga ljubimo in mu služimo iz vse duše ter si iskreno prizadevamo ohranjati enotnost med krščansko bratovščino. Če bomo tako delali, se lahko polni zaupanja veselimo izpolnitve tega, kar je Jezus rekel glede tistih, ki jih bo kot sodnik spoznal za ovce: »Vi, ki vas je moj Oče blagoslovil, pridite in podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno že od ustanovitve sveta.« (Mat. 25:34)