Roboamov oče je bil Salomon, ki je Izraelu vladal 40 let. (1. kra. 11:42) Salomon je umrl leta 997 pr. n. št. Nato je Roboam odpotoval severno od Jeruzalema v mesto Sihem, da bi ga mazilili za kralja. (2. krn. 10:1) Ali misliš, da je bil zaskrbljen, ker bo nasledil Salomona, ki je bil znan po svoji izjemni modrosti? Kako bi lahko Roboam predvidel, da bo kmalu preizkušen glede tega, ali je zmožen rešiti zapleten problem?

Za Roboama je moralo biti ozračje v Izraelu zelo napeto. Čez čas so k njemu prišli predstavniki ljudstva in mu odkrito povedali svoje skrbi: »Tvoj oče nam je naložil težek jarem, ti pa nam zdaj olajšaj trdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, in ti bomo služili.« (2. krn. 10:3, 4)

Roboam se je morda počutil ujetega! Če bi ugodil zahtevam ljudstva, bi mogoče morali on, njegova družina in ljudje na dvoru živeti manj razkošno in od ljudi manj zahtevati. Če pa bi ljudstvo zavrnil, bi se mu to morda uprlo. Kaj je Roboam naredil? Novopostavljeni kralj se je najprej posvetoval s starejšimi možmi, ki so bili že Salomonovi svetovalci. Vendar je nato poiskal nasvet pri mladeničih svoje starosti. Upošteval je njihov predlog in se odločil, da bo z ljudstvom ravnal strogo. Odgovoril je: »Jaz bom vašemu jarmu še pridal in ga otežil. Moj oče vas je kaznoval z biči, jaz pa vas bom s škorpijoni.« (2. krn. 10:6–14)

Kaj se iz tega lahko naučimo? Jasno je, da je največkrat modro poslušati starejše, duhovno zrele posameznike. Imajo namreč veliko izkušenj, zato lahko predvidijo najverjetnejši izid določene odločitve in nam tako dajo dober nasvet. (Job 12:12)

Na Roboamovo odločitev se je ljudstvo odzvalo z uporom. Zato je Roboam zbral vojsko. Toda Jehova je posegel vmes po preroku Šemajaju in  rekel: »Ne hodite se bojevat proti svojim bratom, Izraelovim sinovom! Vrnite se vsak na svoj dom, kajti to se je zgodilo po moji volji!« (1. kra. 12:21–24) *

Naj se ne bojujejo? Lahko si predstavljaš, kako je to moralo bremeniti Roboama! Kaj si bodo ljudje mislili o kralju, ki je grozil, da bo svoje podložnike kaznoval »s škorpijoni« oziroma biči, ki so imeli na koncu ostre konice, zdaj pa nič ne stori, da bi zatrl ta hudi upor? (Primerjaj 2. kroniška 13:7.) Kljub temu so kralj in njegovi vojaki poslušali »Jehovovo besedo ter se vrnili na svoje domove, kakor jim je rekel Jehova«.

Kaj se lahko naučimo? Modro je ubogati Boga, čeprav bi bili zaradi tega morda tarča posmeha. Če smo poslušni Bogu, nas on odobrava in blagoslavlja. (5. Mojz. 28:2)

Kako so se stvari iztekle za Roboama? Poslušno je opustil svoje načrte, da se bori z novoustanovljenim narodom, in se posvetil gradnji mest na področju Judovega in Benjaminovega rodu, ki sta še bila pod njegovo oblastjo. Utrdil je številna mesta oziroma jih »silno okrepil«. (2. krn. 11:5–12) Še pomembnejše pa je, da je nekaj časa ubogal Jehovove zakone. Ker je desetrodovno Izraelovo kraljestvo pod Jeroboamovo vlado tonilo v malikovalstvo, je veliko tamkajšnjih ljudi potovalo v Jeruzalem, da bi podprli Roboama in se postavili na stran pravega čaščenja. (2. krn. 11:16, 17) Tako je Roboam zaradi poslušnosti utrdil svoje kraljestvo.

Vendar je Roboam, zatem ko je bilo njegovo kraljestvo utrjeno, storil nekaj nepričakovanega. Zaradi poganskega čaščenja je zavrgel Jehovovo postavo! Toda zakaj? Ali je ravnal pod vplivom svoje mame, ki je bila Amonka? (1. kra. 14:21) Ne glede na to, kaj je bil razlog, da je Roboam zapustil Jehova, ga je pri tem posnemal celoten narod. Jehova je zato egiptovskemu kralju Šišaku dovolil, da je zavzel številna Judova mesta, čeprav jih je Roboam utrdil! (1. kra. 14:22–24; 2. krn. 12:1–4)

Stanje se je še poslabšalo, ko je Šišak dosegel Jeruzalem, kjer je Roboam vladal. Takrat je prerok Šemaja povedal kralju in njegovim knezom Božje sporočilo: »Vi ste zapustili mene, zato sem tudi jaz zapustil vas in vas prepustil Šišákovi roki.« Kako se je Roboam odzval na to discipliniranje? Njegov odziv je bil pohvale vreden! Sveto pismo pravi: »Izraelovi knezi in kralj [so se] ponižali in rekli: ‚Jehova je pravičen.‘« Zato je Jehova Roboama in Jeruzalem rešil pred uničenjem. (2. krn. 12:5–7, 12)

Roboam je za tem dogodkom še naprej vladal nad južnim kraljestvom. Pred smrtjo je radodarno obdaroval svoje številne sinove. To je očitno storil zato, da bi preprečil kakršen koli upor zoper svojega sina in njihovega brata Abija, ki je bil njegov naslednik. (2. krn. 11:21–23) Tako je Roboam pokazal več uvida kot v mladosti.

Roboam si kljub vrlinam ni pridobil Božjega odobravanja. Sveto pismo opiše njegovo vladanje z besedami: »Delal je hudo.« Zakaj? Zato ker »se ni v srcu trdno odločil iskati Jehova«. (2. krn. 12:14)

Razmisli o naslednjem: Roboam je včasih ubogal Boga. Naredil je tudi nekaj dobrega za Jehovov narod. Toda ni razvijal tesnega odnosa z Jehovom ali močne želje, da bi mu ugajal. Zato je zapadel v napačno ravnanje in krivo čaščenje. Morda se sprašuješ: »Ali se je Roboam odzval na Božje korigiranje zato, ker se je iskreno kesal in želel ugajati Bogu? Ali pa je tako ravnal predvsem zaradi vpliva drugih?« (2. krn. 11:3, 4; 12:6) Kasneje v življenju je spet začel delati to, kar je slabo. Kako zelo se je razlikoval od svojega dedka, kralja Davida! Resda je David delal napake, toda njegovo življenje je bilo zaznamovano z ljubeznijo do Jehova, predanostjo pravemu čaščenju in iskrenim kesanjem  za prestopke. (1. kra. 14:8; Ps. 51:1, 17; 63:1)

Od Roboama se lahko zagotovo veliko naučimo. Pohvalno je, kadar skrbimo za svojo družino in si prizadevamo delati dobro. Vendar da bi nas Jehova odobraval, moramo predvsem podpirati pravo čaščenje in biti z Bogom v tesnem odnosu.

Ta cilj bomo lažje dosegli, če si bomo prizadevali ohranjati močno ljubezen do Jehova. Podobno kot vzdržujemo ogenj, tako da nanj nalagamo drva, moramo skrbeti, da naša ljubezen do Boga gori, tako da redno preučujemo Božjo Besedo, poglobljeno premišljujemo o prebranem in vztrajamo v molitvi. (Ps. 1:2; Rim. 12:12) Nato bo ta ljubezen v nas razplamtela željo, da Jehovu ugajamo v vsem, kar delamo. Prav tako nas bo navedla k iskrenemu kesanju, ko bomo naredili kaj narobe. Potem ne bomo podobni Roboamu, ampak bomo ostali neomajni v pravem čaščenju. (Juda 20, 21)