»ZDRAVO! Kako si?«

Brez dvoma pogosto uporabljaš takšen pozdrav. Morda ga spremlja tudi stisk roke ali objem. Običaji in besede se mogoče od kraja do kraja nekoliko razlikujejo, vendar ima pozdrav bolj ali manj isto osnovno vlogo. Pravzaprav lahko to, da posameznika ne pozdravimo ali mu ne odzdravimo, velja za neljubeče ali neolikano.

Toda vsi ljudje niso nagnjeni k temu, da bi druge pozdravljali. Nekateri se pri tem obotavljajo, ker so sramežljivi ali pa imajo nizko samopodobo. Drugim je težko pozdravljati tiste, ki so druge rase, kulture ali družbenega položaja. Vendar lahko celo kratek pozdrav zelo dobro vpliva na ljudi.

Vprašaj se: »Kaj se lahko doseže s pozdravom? In kaj se lahko glede pozdravljanja naučim iz Božje Besede?«

Peter je takrat, ko je bil v krščansko občino sprejet prvi Nejud, Kornelij, rekel: »Bog ni pristranski.« (Apd. 10:34) Kasneje je Peter napisal, da Bog »želi, da bi se vsi pokesali«. (2. Pet. 3:9) Ko preberemo ta svetopisemska stavka, morda najprej pomislimo na posameznike, ki spoznavajo resnico. Toda Peter je kristjane tudi spodbudil: »Izkazujte čast vsakršnim ljudem, ljubite vse svoje brate.« (1. Pet. 2:17) Ali ne bi bilo torej za nas dobro, da pozdravimo druge, ne glede na njihovo raso, kulturo ali preteklost? Tako jim bomo med drugim izkazali čast in ljubezen.

Apostol Pavel je tiste v občini spodbudil: »Prisrčno sprejemajte drug drugega [. . .], kakor je tudi Kristus sprejel nas.« (Rim. 15:7) Pavel je predvsem omenil sovernike, ki so mu pomagali in ga krepčali. Danes naši bratje in sestre potrebujejo še več spodbud kot kristjani v Pavlovih dneh, saj se spoprijemamo s silovitimi napadi, ki jih Satan usmerja proti Božjemu ljudstvu. (Kol. 4:11; Raz. 12:12, 17)

Svetopisemski zgledi pokažejo, da lahko s pozdravom dosežemo več kot le to, da drugim izrazimo dobrodošlico.

Jehova je, ko je nastopil čas, da prenese življenje svojega Sina v Marijino maternico, poslal k tej mladenki angela, da bi z njo govoril. »Lep pozdrav tebi, ki ti je izkazana tolikšna naklonjenost,« ji je rekel angel. »Jehova je s teboj.« Marija se je »zelo vznemirila«, saj ni vedela, zakaj angel govori z njo. Zato ji je dejal: »Ne boj se, Marija, saj si si pridobila Božjo naklonjenost.« Razložil ji je Božji namen, in sicer da bo rodila Mesija. Marija sedaj ni bila več vznemirjena, ampak je poslušno odgovorila: »Glej, Jehovova sužnja sem. Naj se mi zgodi po tvoji besedi.« (Luk. 1:26–38)

Za angela je bilo to, da je prenesel Jehovovo sporočilo, izredna čast. Toda ni menil, da je preveč pomemben, da govori z nepopolnim človekom. Začel je s pozdravom. Kaj se lahko naučimo iz tega primera? Moramo biti pripravljeni, da pozdravimo druge in jih spodbudimo. S samo nekaj besedami jim lahko pomagamo in jim zagotovimo, da so zares dragocen del Jehovovega ljudstva.

Pavel je spoznal veliko posameznikov iz občin po celotni Mali Aziji in Evropi. Njegova pisma vsebujejo precej določnih pozdravov. To lahko vidimo iz 16. poglavja pisma Rimljanom. Pavel je  poslal pozdrave številnim sokristjanom. Omenil je Fojbo, »našo sestro«, ter brate in sestre spodbudil: »Prisrčno jo sprejmite v Gospodu, tako kakor si sveti zaslužijo, in ji pomagajte pri vsem, pri čemer bi vas potrebovala.« Pozdrave je poslal Priski in Akvilu. Njima se ni zahvaljeval samo on, »temveč tudi vse občine izmed narodov«. Pozdravil je tudi nekatere, ki so danes pravzaprav nepoznani – »ljubljenega Epájneta«, pa tudi »Trífajno in Trifózo, ki se zelo trudita v Gospodu«. Da, Pavel je rad pozdravil svoje brate in sestre. (Rim. 16:1–16)

Samo predstavljaj si, kako so bili veseli, ker so vedeli, da se jih Pavel ljubeče spominja. Kako zelo se je morala njihova medsebojna ljubezen in ljubezen do Pavla okrepiti! Ti ljubeči pozdravi so gotovo spodbudili tudi druge kristjane in jim pomagali, da so ostali trdni v veri. Zares, pozdravi, iz katerih sta razvidna iskreno osebno zanimanje in pohvala, okrepijo prijateljstva in združujejo zveste Božje služabnike.

Ko je Pavel prispel v pristanišče Puteoli, se je napotil severno v Rim. Tamkajšnji kristjani so odšli proti jugu, da bi ga srečali. Pavel jih je od daleč zagledal, se »zahvalil Bogu in se opogumil«. (Apd. 28:13–15) Včasih lahko pozdravimo le tako, da se nasmehnemo ali pomahamo. Vendar lahko tudi to dvigne posameznika, ki je morda potrt ali žalosten.

Učenec Jakob je moral nekatere kristjane odločno pokarati, saj so duhovno prešuštvovali, tako da so prijateljevali s svetom. (Jak. 4:4) Toda bodi pozoren, kako je Jakob začel svoje pismo:

»Jaz, Jakob, suženj Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, pišem to pismo razkropljenim dvanajsterim rodovom: Pozdravljeni!« (Jak. 1:1) Bralcem je bilo nedvomno lažje sprejeti njegov nasvet, saj so iz pozdrava videli, da imajo pred Bogom enak položaj. Da, ponižen pozdrav lahko odpre vrata celo pogovoru o resnih temah.

Da bi bil pozdrav zares učinkovit, mora biti iskren in izžarevati pristno ljubezen, četudi je kratek. To velja tudi takrat, ko je videti, da tega nihče ne opazi. (Mat. 22:39) Neka sestra na Irskem je nekoč prišla v kraljestveno dvorano tik pred začetkom shoda. Ko je prihitela v dvorano, se je neki brat obrnil, se nasmehnil in rekel: »Zdravo. Res te je lepo videti.« Sestra pa se je samo usedla.

Nekaj tednov kasneje je sestra pristopila k bratu in mu omenila, da se je doma neko obdobje spoprijemala s težkimi okoliščinami. »Tistega večera sem bila tako vznemirjena, da skoraj nisem prišla v kraljestveno dvorano,« je dejala. »Ne spomnim se veliko, kaj se je dogajalo na shodu, spomnim pa se tvojega pozdrava. Zaradi pozdrava sem se počutila zares dobrodošlo. Hvala ti.«

Ta brat se ni zavedal, kako močno je na sestro vplival njegov kratki pozdrav. »Ko mi je povedala, kaj ji je teh nekaj besed pomenilo, sem bil vesel, da sem se potrudil,« pravi. »Zaradi tega sem se tudi dobro počutil.«

Salomon je napisal: »Meči svoj kruh po vodi, kajti čez mnogo dni ga boš zopet našel.« (Prid. 11:1) Če se zavedamo, kako zelo pomembno je, da pozdravimo, še posebej sokristjane, obogatimo druge in sebe. Zato nikoli ne podcenjujmo moči, ki jo ima pozdrav.