IZRAELCI so bili navajeni z denarnimi sredstvi podpirati pravo čaščenje. Toda v Jezusovih dneh so morali Judje plačevati veliko davkov, kar jim je otežilo življenje.

Čaščenje v Božjem svetišču se je med drugim podpiralo tako, da so vsi odrasli Judje letno plačali pol šekla (dve drahmi). V prvem stoletju so se ta sredstva uporabljala za vzdrževanje templja, ki ga je zgradil Herod, in za žrtve v njem. Nekateri Judje so Petra vprašali, kaj Jezus meni o tem davku. Kristus ni nasprotoval temu davku, ampak je celo Petru rekel, naj gre po kovanec in ga plača. (Mat. 17:24–27)

Božje ljudstvo je moralo tudi plačevati desetino, kar pomeni, da so morali dati desetino svojih pridelkov ali prihodkov. (3. Mojz. 27:30–32; 4. Mojz. 18:26–28) Verski voditelji so zahtevali, da se mora to desetino dosledno plačevati prav od vsakega pridelka, celo od »mete, kopra in kumina«. Jezus ni imel nič proti plačevanju desetine, obsodil pa je hinavsko stališče pismoukov in farizejev. (Mat. 23:23)

V Jezusovem času so Judom vladali Rimljani in od njih pobirali številne davke. Enega od takšnih davkov so morali plačati tisti, ki so imeli v lasti zemljo. Lahko so ga plačali v denarju ali blagu. Ocenjujejo, da je stopnja tega davka znašala od 20 do 25 odstotkov. Judje so morali plačevati tudi davek na osebo. Glede tega davka so farizeji spraševali Jezusa. Pravilno stališče glede plačevanja davkov je izrazil z naslednjimi besedami: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Mat. 22:15–22)

Plačevala se je tudi carina na uvoženo ali izvoženo trgovsko blago. Ta davek so pobirali v pristaniščih, na mostovih, križiščih trgovskih poti ali pri vhodu v mesto oziroma tržnico.

Plačevanje davkov pod rimsko oblastjo je bilo zelo težko breme. Rimski zgodovinar Tacit je rekel, da sta v času, ko je bil Jezus na zemlji in je vladal cesar Tiberij, »Sirija in Judeja zaradi hudih davkov prosili, da se ti zmanjšajo«.

Breme davkov je bilo še težje zaradi načina, kako so jih pobirali. Pravico do tega si je posameznik pridobil na dražbi. Kdor je ponudil največ, je lahko služil od pobiranja davkov. Za dejansko pobiranje je imel sklenjene pogodbe z drugimi, ki so si prav tako skušali ustvariti dobiček. Videti je, da je imel tudi Zahej pod seboj takšne pobiralce davkov. (Luk. 19:1, 2) Razumljivo je, da so ljudje to zamerili in da so imeli slabo mnenje o tistih, ki so sodelovali pri pobiranju davkov.