KO SO Hebrejci živeli v Obljubljeni deželi, se je posvetno leto začelo z oranjem in sejanjem, kar bi bilo danes septembra ali oktobra.

Lunarno leto, ki ima 12 mesecev (vsak je dolg 29 ali 30 dni), je krajše od solarnega leta. Da bi ju uskladili, so uporabljali različne metode. To so naredili tako, da so dodali dneve ali pa so morda pred začetkom naslednjega leta občasno dodali mesec. Tako se je koledar ujemal z obdobji za sejanje in pobiranje pridelkov.

Bog je v Mojzesovih dneh svojemu ljudstvu naročil, naj se versko leto začne meseca abiba oziroma nisana, kar bi bilo danes marca ali aprila. (2. Mojz. 12:2; 13:4) K prazniku, ki je potekal tisti mesec, je spadala ječmenova žetev. (2. Mojz. 23:15, 16)

»Pravilo, po katerem so odločali, ali dodati mesec, je bilo zelo preprosto,« pravi učenjak Emil Schürer v svoji knjigi o zgodovini Judov v obdobju Jezusa Kristusa. »Praznovanje pashe ob polni luni meseca nisana (14. nisan) je moralo vedno potekati po spomladanskem enakonočju. [...] Če so torej pred koncem leta opazili, da bo pasha pred spomladanskim enakonočjem, so pred mesecem nisanom dodali [trinajsti] mesec.«

Jehovove priče upoštevajo to pravilo, ko določajo ustrezen datum Gospodove večerje, ki poteka spomladi in ustreza 14. nisanu judovskega koledarja. Občine po svetu so o tem datumu vnaprej obveščene. *

Kako pa so Hebrejci vedeli, kdaj se en mesec konča in nov začne? Danes lahko enostavno pogledamo na natisnjen koledar ali v aplikacijo na elektronski napravi. V svetopisemskih časih pa ni bilo tako preprosto.

V času potopa je mesec štel 30 dni. (1. Mojz. 7:11, 24; 8:3, 4) Kasneje pa koledarski mesec pri Hebrejcih ni bil vedno dolg 30 dni. Začel se je, ko se je po mlaju prvič prikazal lunin srp. To je bilo 29 ali 30 dni po začetku prejšnjega meseca.

Ob neki priložnosti sta tako David kot Jonatan začetek meseca povezala z mlajem. (1. Sam. 20:5, 18) Zato je videti, da so v 11. stoletju pr. n. št. mesece že izračunavali vnaprej. Kako je lahko Izraelec vedel, kdaj se je nov mesec začel? Nekaj informacij o tem izvemo iz Mišne, zbirke judovskih ustnih zakonov in tradicij. Mišna nakazuje, da je po vrnitvi Judov iz Babilona o tem odločal sanhedrin (judovsko vrhovno sodišče). To sodišče se je zbralo 30. dan vsakega od sedmih mesecev, v katerih so bila praznovanja. Ti moški so bili odgovorni, da so določili, kdaj se bo začel naslednji mesec. Kako so to naredili?

Določeni moški so na višjih točkah okrog Jeruzalema opazovali nočno nebo. Pozorni so bili na to, kdaj se bo prvič pojavil lunin srp. O tem so hitro obvestili sanhedrin. Ko je ta imel dovolj dokazov, da je lunin srp viden, je objavil začetek novega meseca. Kaj pa, če moški, ki so opazovali nebo, zaradi oblakov ali megle niso mogli videti lune? Razglašeno je bilo, naj ima tekoči mesec 30 dni, potem pa se začne nov mesec.

V Mišni je pojasnjeno, da so odločitev sanhedrina razglasili s kresom, ki so ga  zakurili na Oljski gori blizu Jeruzalema. Takšne kresove so zakurili tudi na drugih višjih točkah po Izraelu. Kasneje pa so o začetku novega meseca ljudi obvestili sli. Tako so Judje v Jeruzalemu in drugod vedeli, da se je začel nov mesec, in vsi so lahko praznovali praznike istočasno.

Spremljajoča razpredelnica ti lahko pomaga bolje razumeti, kako so bili povezani hebrejski meseci, prazniki in letni časi.