Rodil sem se v Nemčiji, kamor sta se moja starša med drugo svetovno vojno preselila iz Estonije. V tistem času sta se že pripravljala na odhod v Kanado. Najprej smo živeli blizu Ottawe v nekem z apnom pobeljenem prostoru, ki je bil del kokošnjaka. Bili smo zelo revni, ampak vsaj jajca smo imeli za zajtrk.

Nekega dne so Jehovove priče moji mami prebrale Razodetje 21:3, 4. To se jo je tako dotaknilo, da je začela jokati. Seme resnice, ki je bilo s tem posejano, je hitro raslo. Mama in oče sta se kmalu krstila.

Angleščina mojih staršev je bila slaba, toda resnico sta jemala resno. Oče je delal v talilnici niklja v mestu Sudbury v provinci Ontario. Tudi če je delal vso noč, je skoraj vsako soboto mene in mojo mlajšo sestro Sylvio vzel na oznanjevanje. Poleg tega smo vsak teden kot družina preučevali Stražni stolp. Moja draga starša sta mi vcepila ljubezen do Boga. Zato sem leta 1956 pri 10 letih svoje življenje posvetil Jehovu. Njuna močna ljubezen do Jehova mi je že vse življenje za zgled in me spodbuja.

Ko sem končal srednjo šolo, me je začelo vleči v drugo smer. Mislil sem: Če postanem pionir, ne bom nikoli zaslužil dovolj denarja, da uresničim svoje sanje in z letalom potujem po svetu. Na neki radijski postaji sem začel delati kot didžej in to delo mi je bilo zelo všeč. Ampak delal sem ob večerih, zato nisem mogel redno obiskovati shodov. Poleg tega sem bil v družbi ljudi, ki niso imeli radi Boga. Nazadnje me je svetopisemsko šolana vest spodbudila, da sem naredil spremembe.

Preselil sem se v mesto Oshawa v Ontariu. Tam sem spoznal Raya Normana, njegovo sestro Lesli in druge pionirje. Vsi so se zanimali zame. Ko sem videl, kako srečni so, sem ponovno razmislil o svojih ciljih. Spodbujali so me, naj začnem pionirati, in septembra 1966 sem to tudi storil. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem. Vendar je bilo pred mano nekaj presenečenj, ki so mi življenje spremenila.

Ko sem bil še v srednji šoli, sem oddal prošnjo za delo v Betelu v Torontu. Kasneje med  pioniranjem sem bil za štiri leta povabljen v Betel. Ampak Lesli mi je bila res všeč in bal sem se, da je ne bom nikoli več videl, če sprejmem povabilo. O tem sem dolgo in goreče molil. Nazadnje sem se odločil, da grem v Betel, in se z žalostjo poslovil od Lesli.

V Betelu sem delal v pralnici in pozneje kot tajnik. Medtem je Lesli postala posebna pionirka v mestu Gatineau v provinci Quebec. Pogosto sem se spraševal, kaj dela in ali sem se pravilno odločil. Zatem pa sem doživel eno najlepših presenečenj v svojem življenju. V Betel je bil povabljen Leslin brat Ray. In dobil sem ga za sostanovalca! Tako je moje prijateljstvo z Lesli ponovno zacvetelo. Poročila sva se 27. februarja 1971 na zadnji dan moje štiriletne dodelitve v Betelu.

Z Lesli sva bila dodeljena v eno od francosko govorečih občin v Quebecu. Čez nekaj let, ko sem imel 28 let, sem bil na svoje presenečenje povabljen, da služim kot okrajni nadzornik. Mislil sem, da sem še premlad in neizkušen, vendar so me spodbudile besede iz Jeremija 1:7, 8. Lesli pa je bila udeležena že v nekaj avtomobilskih nesrečah in je imela težave s spanjem. Zato sva mislila, da okrajnega dela ne bova zmogla. Kljub temu je rekla: »Če naju Jehova k čemu povabi, bi bilo prav, da to vsaj poskusiva.« Dodelitev sva sprejela in 17 let uživala v potujočem delu.

Kot okrajni nadzornik sem imel veliko dela, zato si včasih nisem vzel dovolj časa za Lesli. Torej sem se moral še nekaj naučiti. Nekega ponedeljka zgodaj zjutraj je pri vratih pozvonilo. Ko sem odprl, ni bilo nikogar, samo košara za piknik, v kateri so bili namizni prt, sadje, sir, bagete, steklenica vina, kozarca in anonimno sporočilo, na katerem je pisalo: »Pojdi z ženo na piknik.« Bil je lep sončen dan. Ampak Lesli sem pojasnil, da nimam časa, ker moram pripraviti govore. Bila je malo žalostna, ampak je razumela. Ko sem se usedel za svojo mizo, me je začela peči vest. Pomislil sem na Efežanom 5:25, 28 in dobil občutek, da me je Jehova ravno s tema vrsticama spomnil, da poskrbim za čustvene potrebe svoje žene. Potem ko sem se v molitvi obrnil k Bogu, sem Lesli na njeno veliko veselje rekel: »Pojdiva.« Odpeljala sva se do prekrasnega kotička ob reki, pogrnila prt in skupaj preživela enega najlepših dni. Pa tudi govore mi je uspelo pripraviti.

V okrajnem delu sva obiskovala občine od Britanske Kolumbije do Nove Fundlandije in pri tem zelo uživala. Izpolnile so se mi sanje iz otroštva, da potujem. Večkrat sem pomislil na šolo Gilead, vendar nisem imel nobene želje, da bi služil kot misijonar v tujini. Zdelo se mi je, da so misijonarji posebni ljudje in da jaz nisem dovolj dober za to. Poleg tega me  je bilo strah, da naju pošljejo v kakšno afriško državo, v kateri razsajajo bolezni in divja vojna. S trenutno dodelitvijo sem bil čisto zadovoljen.

Leta 1992, ko se je naše delo odprlo v državah nekdanje Sovjetske zveze, so naju vprašali, ali sva pripravljena služiti kot misijonarja v Estoniji. Bila sva začudena in glede tega molila. Spet sva pomislila: Če naju Jehova k čemu povabi, bi bilo prav, da to vsaj poskusiva. Dodelitev sva sprejela in rekel sem si: No, vsaj v Afriko ne greva.

Takoj sva se začela učiti estonščino. Po nekaj mesecih so naju prosili, da bi služila v okrajnem delu. Obiskovala sva 46 občin in skupin v treh baltskih državah pa tudi v Kaliningradu, ki spada pod Rusijo. To pomeni, da sva se morala naučiti še nekaj latvijščine, litovščine in ruščine. To je bil kar izziv, vendar so bratje in sestre cenili najin trud in nama pomagali. Leta 1999 je bil v Estoniji ustanovljen podružnični urad. Jaz in bratje Toomas Edur, Lembit Reile in Tommi Kauko pa smo bili postavljeni za člane podružničnega odbora.

Spoznala sva številne Priče, ki so bile v preteklosti deportirane v Sibirijo. Čeprav so bili ti bratje in sestre v težkih razmerah v zaporu in so bili ločeni od družine, niso nikoli postali zagrenjeni. Ohranili so veselje in gorečnost za oznanjevanje. Iz njihovega zgleda sva se naučila, da lahko tudi v težkih okoliščinah z veseljem vztrajava.

Ko so leta tekla in sva imela bolj malo prostih dni, je Lesli začela čutiti izjemno utrujenost. Nisva takoj vedela, da je to povezano s fibromialgijo. Resno sva že razmišljala, da bi se vrnila v Kanado. Ko so naju povabili v šolo za člane podružničnih odborov v Pattersonu v zvezni državi New York, sem dvomil, da jo bova lahko obiskala. Potem ko sva glede tega goreče molila, sva vabilo sprejela. Jehova je najino odločitev blagoslovil. V času te šole je bila Lesli končno deležna medicinske pomoči, ki jo je potrebovala. Tako sva lahko spet normalno opravljala svoje dejavnosti.

Nekega večera leta 2008, ko sva bila še v Estoniji, sem dobil klic iz našega svetovnega središča. Vprašali so me, ali sva pripravljena oditi v Kongo. Kar okamenel sem, še posebej ker sem moral odgovoriti že naslednji dan. Najprej Lesli sploh nisem povedal, ker sem vedel, da ne bi spala celo noč. Na koncu jaz nisem spal celo noč, ker sem molil o vseh svojih skrbeh glede Afrike.

Naslednji dan, ko sem se pogovarjal z Lesli, sva si rekla: »Jehova naju vabi v Afriko. Kako veva, da ne bova zmogla in da ne bova  uživala, če vsaj ne poskusiva?« Torej sva po 16 letih v Estoniji poletela v Kinšaso v Kongu. Tamkajšnji podružnični urad je bil prava oaza zelenja in miru. Ena od prvih stvari, ki jih je Lesli obesila v najini sobi, je bila kartica, ki jo je hranila, že vse odkar sva zapustila Kanado. Na njej je pisalo: »Uspevaj tam, kjer si posajen.« Ko sva spoznavala brate in sestre, vodila svetopisemske tečaje in okušala radosti misijonarske službe, sva spet našla veselje. Kasneje sva dobila lepo nalogo. Obiskala sva kakšnih 13 podružnic v drugih afriških državah. Tako sva imela priložnost spoznati veliko različnih in zanimivih ljudi. Strah, ki sem ga imel na začetku, je skopnel in hvaležna sva bila Jehovu, da naju je poslal v Afriko.

V Kongu nama je bila ponujena hrana, kot so na primer insekti. Mislila sva, da tega ne bova spravila po grlu. Ampak ko sva videla, s kakšnim užitkom to jejo bratje in sestre, sva tudi sama poskusila in ni nama bilo žal.

Potovala sva na vzhod države, da bi spodbudila sovernike in jim prinesla nujne potrebščine. V tem delu države so gverilske skupine napadale vasi, žrtve pa so bile ženske in otroci. Večina bratov in sester je imela zelo malo v materialnem pogledu. Toda njihovo trdno upanje na vstajenje, ljubezen do Jehova in zvestoba njegovi organizaciji so se naju dotaknili. To naju je spodbudilo, da sva se preiskala in okrepila lastno vero. Nekateri bratje in sestre so izgubili dom in pridelke. To me je spomnilo, kako hitro lahko izgine materialno imetje in kako dragoceno je duhovno bogastvo. Kljub hudim stiskam so se soverniki redko pritoževali. Njihovo stališče naju je spodbudilo, da sva se tudi sama pogumno spoprijela s svojimi zdravstvenimi in drugimi težavami.

Nato je prišlo še eno presenečenje. Prosili so naju, da bi služila v podružnici v Hongkongu. Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj živela v Aziji. Ampak ker sva že na vsaki  dodelitvi občutila Jehovovo ljubečo roko, sva povabilo sprejela. S solzami v očeh sva leta 2013 zapustila svoje drage prijatelje in prelepo Afriko, čeprav nisva vedela, kaj je pred nama.

Hongkong, ki je zelo živahno velemesto, je bil za naju res velika sprememba. Učenje kantonščine nama je delalo preglavice. Toda bratje in sestre so naju prijazno sprejeli in res nama je bila všeč tamkajšnja hrana. V podružnici je bilo vedno več dela, zato smo potrebovali nove prostore, vendar so cene nepremičnin šle v nebo. Zato se je Vodstveni organ modro odločil, da proda večino posesti podružnice. Kmalu za tem sva se leta 2015 preselila v Južno Korejo, kjer služiva še danes. Tukaj se spet učiva novega jezika. Čeprav je pred nama še dolga pot, nama je v spodbudo, ker bratje in sestre cenijo vsak najin napredek.

Sklepati nova prijateljstva ni vedno lahko. Vendar sva ugotovila, da ljudi hitreje spoznaš, če prevzameš pobudo in jim izkažeš gostoljubnost. Odkrila sva, da so si bratje in sestre bolj podobni kot različni in da nas je Jehova čudovito ustvaril, tako da lahko odpremo srce in spletemo številna prijateljstva. (2. Kor. 6:11)

Zavedava se, da morava na ljudi gledati tako kot Jehova in biti pozorna na to, kako nama izkazuje ljubezen in naju vodi. Kadar koli sva bila malodušna ali se spraševala, ali naju imajo soverniki radi, sva začela prebirati spodbudne kartice oziroma pisma prijateljev. Videla sva, kako je Jehova odgovoril na najine molitve, nama zagotovil svojo ljubezen in vlil moči.

V vseh letih sva se z Lesli naučila, kako pomembno je, da si vzameva čas drug za drugega, ne glede na to, kako zaposlena sva. Videla sva tudi, da je dobro, da se znava nasmejati sama sebi, še posebej ko se učiva novega jezika. In vsak večer skušava najti kaj lepega, za kar se lahko zahvaliva Jehovu.

Iskreno rečeno, nikoli si nisem mislil, da bom misijonar ali živel v drugih državah. Toda naučil sem se, da je z Jehovovo pomočjo mogoče vse, in to me veseli. Na misel mi pridejo besede preroka Jeremija: »Preslepil si me, o Jehova.« (Jer. 20:7) Da, Jehova naju je velikokrat prijetno presenetil in naju blagoslovil, kot si ne bi mogla misliti. Izpolnil mi je celo željo potovanja z letalom. Poletela sva v veliko več krajev, kot sem to sanjal kot otrok. Podružnice sva obiskala na petih kontinentih. Zelo sem hvaležen Lesli, da me zvesto podpira na vseh najinih dodelitvah.

Nenehno se spominjava, za koga to delava in zakaj. Blagoslovi, ki jih uživava danes, so samo predokus večnega življenja, ko bo Jehova odprl svojo roko in zadovoljil želje vseh živih bitij. (Ps. 145:16)