Rodil sem se 22. decembra 1929 v zaselku Noville, kjer je bilo devet kmetij. To je bilo blizu mesta Bastogne v belgijskih Ardenih. Rad se spominjam otroštva, ki sem ga preživljal s starši na kmetiji. Z mlajšim bratom Raymondom sva vsak dan na roke molzla krave. Pomagala sva tudi pri žetvi. V naši vasici smo se vsi zelo dobro razumeli in si med seboj pomagali.

Moja starša, Emile in Alice, sta bila predana katolika. K maši sta šla vsako nedeljo. Ampak leta 1939 sta v našo vas prišla dva pionirja iz Anglije in mojemu očetu ponudila naročnino na revijo Tolažba, ki se zdaj imenuje Prebudite se!. Hitro je razumel, da je to resnica, in je začel brati Sveto pismo. Ker ni več hodil k maši, so mu prej prijazni sosedje začeli hudo nasprotovati. Nanj so pritiskali, naj ostane katolik, in to je vodilo v veliko razgretih razprav.

Zaradi vsega, kar je doživljal, mi je bilo zelo težko. Zato sem v goreči molitvi Boga prosil za pomoč, kot sem omenil na začetku svoje zgodbe. Bil sem zelo vesel, ker so se sosedje postopoma pomirili. To me je prepričalo, da Jehova zares posluša molitve.

Nacistična Nemčija je 10. maja 1940 vdrla v Belgijo, kar je sprožilo beg civilistov. Mi smo zbežali v južno Francijo. Na poti smo nekajkrat videli, kako se med seboj bojujejo nemški in francoski vojaki.

Kasneje smo se vrnili na kmetijo, ampak žal smo ostali brez večine našega imetja. Pričakal nas je samo naš pes Bobbie. Zaradi  vsega, kar sem videl, sem se začel spraševati, zakaj pride do vojn in trpljenja.

V tistem času nas je večkrat obiskal brat Emile Schrantz a, ki je bil pionir in starešina. Ti obiski so bili zelo spodbudni. S pomočjo Svetega pisma je pojasnil, zakaj trpimo. Odgovoril je tudi na druga moja vprašanja glede življenja. Z Jehovom sem se še bolj zbližal in se prepričal, da je Bog ljubezni.

Kljub temu da vojne še ni bilo konec, smo bili kot družina redno v stiku z drugimi brati in sestrami. Avgusta 1943 je imel brat José-Nicolas Minet govor na naši kmetiji. Vprašal je: »Kdo se želi krstiti?« Roko sva dvignila jaz in moj oče. Krstila sva se v reki blizu naše kmetije.

Decembra 1944 je Nemčija začela zadnjo večjo ofenzivo na zahodni fronti, ki je znana kot ardenska ofenziva. Ta spopad je potekal blizu nas, zato smo se morali za približno en mesec zateči v klet. Nekega dne, ko sem šel ven iz kleti, da bi nahranil živali, je priletela granata in uničila streho našega skednja. Ameriški vojak je iz hleva vpil: »Na tla!« Stekel sem do njega in se ulegel na tla, on pa mi je s svojo čelado pokril glavo, da bi me zaščitil.

Po vojni smo bili v stiku z občino v mestu Liège, ki je ležalo približno 90 kilometrov severno od nas. Čez čas se nas je majhna skupina začela zbirati v mestu Bastogne. Zaposlil sem se na davčni upravi in si pridobil nekaj izobrazbe na področju prava. Kasneje sem delal kot notarski uslužbenec. Leta 1951 smo v Bastognu organizirali manjši okrajni zbor. Prisotnih je bilo približno 100 ljudi, tudi goreča pionirka Elly Reuter. Da bi prišla na zbor, je prekolesarila 50 kilometrov. Zaljubila sva se in kmalu zatem zaročila. Elly je prej iz svetovnega središča Jehovovih prič dobila vabilo, da obišče šolo Gilead v Združenih državah Amerike. Odpisala jim je, da ne bo mogla obiskati šole. Brat Knorr, ki je imel takrat  vodilno vlogo med Jehovovim ljudstvom, ji je prijazno odgovoril, da bo morda lahko šolo nekega dne obiskala s svojim možem. Z Elly sva se poročila februarja 1953.

Istega leta sva obiskala zborovanje »Družba novega sveta«, ki je potekalo na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Tam sem spoznal nekega brata, ki mi je ponudil dobro službo in mi predlagal, naj se preselim v Združene države Amerike. Glede tega sva z Elly molila k Jehovu. Odločila sva se, da bova ponudbo zavrnila. Želela sva se vrniti v Belgijo, da bi še naprej pomagala skupini v Bastognu, ki je štela približno deset oznanjevalcev. Naslednje leto se nama je rodil sinček, ki sva mu dala ime Serge. Žal je sedem mesecev kasneje zbolel in umrl. Svojo žalost sva Jehovu izrazila v molitvi in krepilo naju je upanje na vstajenje.

Oktobra 1961 sem našel službo s skrajšanim delovnikom, tako da sem lahko začel pionirati. Ampak istega dne me je poklical brat, ki je služil kot sluga dežele v Belgiji. Vprašal me je, ali bi lahko začel služiti kot pokrajinski sluga oziroma okrajni nadzornik, kot temu rečemo danes. Jaz pa sem ga vprašal, ali lahko z ženo najprej služiva kot pionirja. Strinjal se je. Pionirala sva osem mesecev, septembra 1962 pa sva začela z okrajno službo.

Dve leti kasneje sva bila povabljena, da služiva v Betelu v Bruslju. Tja sva prišla oktobra 1964. S to dodelitvijo so prišli številni novi blagoslovi. Leta 1965 je naš Betel obiskal brat Knorr. Na moje presenečenje sem bil kmalu zatem postavljen za sluga dežele. Kasneje sva bila z Elly povabljena v 41. razred šole Gilead. To, kar je brat Knorr rekel pred 13 leti, se je uresničilo! Po šoli sva se vrnila v Betel v Belgiji.

S svojim poznavanjem prava sem lahko zagovarjal našo svobodo čaščenja v Evropi pa tudi drugje. To je bila velika čast. (Fil. 1:7) V preteklih letih sem imel priložnost srečati se z uradniki iz več kot 55 držav, kjer je bilo naše delo omejeno oziroma prepovedano. Uradnikom nisem govoril o svojih izkušnjah na področju prava, ampak sem se jim predstavil kot Božji služabnik. Jehova sem vedno prosil za vodstvo, saj sem se zavedal, da »je kraljevo [oziroma sodnikovo] srce v Jehovovi roki kakor potok« in da »ga usmerja, kamor koli želi«. (Preg. 21:1)

Name je še posebej naredil vtis pogovor s članom Evropskega parlamenta. Z mano se je sestal, potem ko sem večkrat prosil, da bi govoril z njim. Rekel je: »Dam vam pet minut in niti minute več.« Sklonil sem glavo in začel moliti. Živčno me je vprašal, kaj delam. Dvignil sem glavo in odgovoril: »Bogu  sem se zahvalil, ker ste eden od njegovih služabnikov.« Vprašal je: »Kako to mislite?« Pokazal sem mu, kaj piše v Rimljanom 13:4. Bil je protestant, zato je ta vrstica pritegnila njegovo pozornost. Kakšen je bil rezultat? Vzel si je pol ure in sestanek je bil zelo uspešen. Rekel je celo, da spoštuje naše delo.

Jehovove priče smo v Evropi bojevale veliko pravnih bitk glede krščanske nevtralnosti, skrbništva nad otroki, obdavčitve in drugega. V čast si štejem, da sem lahko sodeloval pri mnogih od teh bitk in da sem na lastne oči videl, kako nam je Jehova pomagal do zmage. Jehovove priče smo na Evropskem sodišču za človekove pravice dobile več kot 140 primerov!

V 90. letih prejšnjega stoletja sem sodeloval z bratom Philipom Brumleyjem iz svetovnega središča in z bratom Valterjem Farnetijem iz Italije. Skupaj smo delali na tem, da bi bratje in sestre na Kubi imeli več verske svobode. Pisal sem na kubansko ambasado v Belgiji in se srečal z uradnikom, ki je bil odgovoren za obravnavo našega primera. Večkrat smo se sestali, ampak nismo uspeli rešiti nesporazuma, zaradi katerega je bilo naše delo v tej državi omejeno.

Potem ko smo molili k Jehovu, smo prosili za dovoljenje, da bi na Kubo poslali 5000 izvodov Svetega pisma. Pošiljka je varno prispela do bratov in sester. Jehova je blagoslovil naš trud! Potem smo prosili za dovoljenje, da bi poslali še 27.500 izvodov Svetega pisma. Tudi to prošnjo so odobrili. Bil sem zelo vesel, ker sem lahko sodeloval pri tem, da so bratje in sestre na Kubi dobili svoj izvod Svetega pisma.

Kubo sem večkrat obiskal, da bi pomagal pri izboljšanju pravnega položaja tamkajšnjih Prič. Medtem sem z več vladnimi uradniki razvil dobre odnose.

Leta 1994 je bilo v Ruandi zaradi genocida nad plemenom Tutsi pobitih več kot 1.000.000 ljudi. Žal so bili med njimi tudi naši bratje in sestre. Kmalu zatem je bila organizirana humanitarna pomoč za Priče v tej državi.

Ko smo prišli v ruandsko glavno mesto Kigali, smo videli, da sta prevajalska pisarna in skladišče za literaturo prerešetana  s kroglami. Slišali smo, da je bilo veliko bratov in sester ubitih z mačetami. Ampak slišali smo tudi veliko primerov tega, kako so si bratje in sestre med seboj pomagali v duhu krščanske ljubezni. Na primer, spoznali smo nekega brata iz plemena Tutsi. Neka družina Prič iz plemena Hutu ga je 28 dni skrivala v luknji pod zemljo in mu tako rešila življenje. Brate in sestre smo želeli spodbuditi in potolažiti, zato smo organizirali shod v Kigaliju, na katerega jih je prišlo več kot 900.

Potem smo iz Ruande šli v Zair, ki se zdaj imenuje Demokratična republika Kongo. Iskali smo večjo skupino ruandskih bratov in sester, ki so prebežali v begunska taborišča blizu mesta Goma. Ker jih nikakor nismo mogli najti, smo Jehova prosili, naj nas vodi do njih. Potem smo videli, da gre proti nam neki moški in vprašali smo ga, ali pozna kakšno Jehovovo pričo. Odgovoril je: »Jaz sem Priča. Z veseljem vas peljem do bratov v odboru za pomoč.« Po spodbudnem sestanku s temi brati je bil organiziran shod s približno 1600 begunci. Želeli smo jih potolažiti in jim okrepiti vero. Prebrali smo jim tudi pismo od Vodstvenega organa, v katerem je med drugim pisalo: »Neprestano molimo za vas. Vemo, da vas Jehova ne bo zapustil.« Te besede so jih zelo ganile in izkazale so se za resnične. Danes v Ruandi veselo služi Jehovu več kot 30.000 naših bratov in sester!

Leta 2011 je moja draga Elly umrla. Poročena sva bila skoraj 58 let. Njena smrt me je napolnila z žalostjo. Tolažbo sem našel, ko sem molil k Jehovu. Pomagalo mi je tudi to, da sem drugim govoril o dobri novici.

Čeprav imam že več kot 90 let, še vedno vsak teden sodelujem v oznanjevanju. Z veseljem pomagam v pravnemu oddelku tukaj v belgijski podružnici, z drugimi delim svoje izkušnje in pastirjujem mladim betelčanom.

Pred približno 84 leti sem prvič molil k Jehovu. To je bil začetek čudovitega prijateljstva, ki je z leti vse tesnejše. Jehovu sem iskreno hvaležen, da prisluhne mojim molitvam. (Ps. 66:19) b