Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kristjani moramo takrat, ko imamo opravka z javnimi uslužbenci, uporabljati svojo svetopisemsko šolano vest.

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Kaj lahko kristjanu pomaga ugotoviti, ali je primerno dati darilo oziroma denar javnim uslužbencem?

V mislih moramo imeti več dejavnikov. Kristjani moramo biti pošteni. Dolžni smo ubogati državne zakone, če ti le niso v nasprotju z Jehovovimi zakoni. (Mat. 22:21; Rim. 13:1, 2; Heb. 13:18) Poleg tega si prizadevamo spoštovati krajevne običaje in občutke ljudi ter upoštevati zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. (Mat. 22:39; Rim. 12:17, 18; 1. Tes. 4:11, 12) Ta načela bodo verjetno vplivala na to, kako bodo kristjani v različnih delih sveta gledali na dajanje daril in denarja javnim uslužbencem.

Marsikje se od posameznika ne pričakuje, da bi dal kaj javnim uslužbencem, zato da bi dobil to, do česar je upravičen. Javni uslužbenci opravljajo storitve, za katere jih plačuje država, zato ne prosijo niti ne pričakujejo, da bi poleg svojega rednega zaslužka dobili še kaj. V mnogih državah javni uslužbenci za opravljanje svojega dela že po zakonu ne smejo zahtevati ali sprejeti nobenega darila. Takšno darilo bi se razumelo kot podkupnina, tudi če ne bi vplivalo na izvedbo javne storitve. Za kristjana v takem primeru sploh ne pride v poštev, da bi javnemu uslužbencu dal darilo oziroma denar. Takšno dejanje bi bilo enostavno nezakonito.

Vendar se javnim uslužbencem v državah, kjer nimajo takšnih zakonov ali pa se ti ne izvajajo dosledno, ne zdi neprimerno sprejeti darila ali denarja. V nekaterih državah javni uslužbenci izkoriščajo svoj položaj zato, da od ljudi, za katere naj bi po službeni dolžnosti opravljali storitve, izsiljujejo denar ali drugo. Če ne dobijo darila, niso pripravljeni storiti ničesar. Denar denimo zahtevajo uradniki, ki so pooblaščeni za sklepanje zakonskih zvez, pobiranje davkov, izdajanje gradbenih dovoljenj in tako naprej. Če ga ne dobijo, namerno ovirajo državljane, zaradi česar ti zelo težko pridejo do tega, do česar so po zakonu upravičeni, ali pa sploh ne morejo priti. Iz neke države celo poročajo, da se gasilci sicer odzovejo na nujni klic, vendar ne začnejo gasiti, če prej ne dobijo zajetne vsote denarja.

Včasih je morda primerno, da uslužbencu za opravljeno storitev izrazimo hvaležnost s skromnim darilom.

Nekateri, ki živijo tam, kjer je razširjeno pravkar opisano ravnanje, menijo, da nimajo druge možnosti, kot da dajo denar. V takšnih okoliščinah kristjan morda gleda na to kot na dodaten znesek, ki ga mora plačati uslužbencu, da bi opravil zakonito storitev. Toda v okolju, v katerem je korupcija običajna, mora kristjan paziti, da se mu ne bi zameglil pogled na to, kaj je za Boga sprejemljivo in kaj ni. Eno je dati denar, zato da bi dobil kaj, do česar imaš po zakonu pravico, nekaj čisto drugega pa je ponujati podkupnino za nezakonito storitev. V okolju, v katerem so podkupnine običajne, nekateri dajo denar uslužbencu, zato da bi opravil storitev, do katere niso upravičeni, ali pa želijo policistu ali inšpektorju dati nekaj »pod roko«, zato da bi se ognili primerni in upravičeni globi. Seveda ne bi bilo prav, če bi koga podkupili z »darilom«, kakor tudi ne bi bilo prav, če bi mi sprejeli takšno »darilo«. V obeh primerih bi izkrivljali pravico. (2. Mojz. 23:8; 5. Mojz. 16:19; Preg. 17:23)

Večini zrelih kristjanov njihova svetopisemsko šolana vest ne dopušča, da bi dajali denar uradnikom. Menijo, da bi s tem opravičevali oziroma podpirali korupcijo. Zato nočejo ugoditi nobeni zahtevi po darilu.

Zreli kristjani se zavedajo, da bi bilo dati komu darilo za nezakonite storitve enako podkupovanju. Nekaterim kristjanom krajevne okoliščine in občutki ljudi morda dopuščajo, da uslužbencu, zato da bi opravil zakonito storitev oziroma da bi poskrbel, da se s tem ne bi zavlačevalo, iz hvaležnosti dajo skromno darilo. Drugi kristjani pa hvaležnost pokažejo tako, da obdarujejo zdravnike in medicinske sestre po brezplačnem zdravljenju v javni bolnišnici. To mirne vesti storijo po zdravljenju, ne pa pred njim, zato da ne bi kdo sklepal, da je bilo darilo podkupnina oziroma izročeno v želji, da bi bili deležni posebnih privilegijev.

Nemogoče je, da bi obravnavali prav vse okoliščine, ki se lahko pojavijo v različnih državah. Zato si moramo kristjani ne glede na krajevne okoliščine prizadevati sprejeti takšno odločitev, ki nam bo pomagala ohraniti čisto vest. (Rim. 14:1–6) Morali bi se ogibati nezakonitih dejanj. (Rim. 13:1–7) Ogibati bi se morali vsakega ravnanja, s katerim bi nakopali sramoto Jehovu ali bili komu v spotiko. (Mat. 6:9; 1. Kor. 10:32) Poleg tega bi morala biti iz naših odločitev razvidna ljubezen do bližnjega. (Mar. 12:31)

Kako lahko v občini pokažemo, da smo veseli, ko je objavljeno, da je kdo ponovno sprejet?

V 15. poglavju Lukovega evangelija najdemo Jezusovo zgovorno ponazoritev o človeku, ki ima 100 ovc. Ko se ena izgubi, pusti ostalih 99 v pustinji in gre za izgubljeno, »dokler je ne najde«. Jezus je rekel: »Ko jo najde, si jo vesel zadene na rame. Ko pa pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ‚Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se mi je izgubila.‘« Ponazoritev je sklenil z besedami: »Povem vam, da bo tudi v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se pokesa, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki se jim ni treba kesati.« (Luk. 15:4–7)

Iz sobesedila vidimo, da je Jezus povedal to ponazoritev, zato da bi popravil mišljenje pismoukov in farizejev, ki so ga kritizirali, ker se je družil z davkarji in grešniki. (Luk. 15:1–3) Opozoril je na to, da je v nebesih veselje, kadar se grešnik pokesa. Zato se postavlja vprašanje: Če je takrat, ko se grešnik pokesa, spreobrne in poravna steze svojim nogam, veselje v nebesih, ali ne bi moralo biti veselje tudi na zemlji? (Heb. 12:13)

Ko je kdo ponovno sprejet v občino, imamo torej dobre razloge za veselje. Posameznik bo sicer moral vztrajati v značajnosti do Boga, vendar se je za to, da je bil ponovno sprejet, moral pokesati, in tega smo veseli. Zato ni nič narobe, če takrat, ko starešine obvestijo občino, da je kdo ponovno sprejet, spontano in dostojanstveno zaploskamo.

Kaj je bil morda razlog, da se je voda v jeruzalemski kopeli Betzata razburkala?

V Jezusovih dneh so nekateri prebivalci Jeruzalema mislili, da ima voda v kopeli Betzata zdravilno moč, ko se »razburka«. (Jan. 5:1–7) Zato so se tam zbirali ljudje, ki so želeli ozdraveti.

Odkritja so pokazala, da je bila Betzata judovsko kopališče za obredno umivanje. Nivo vode so ohranjali tako, da so jo dovajali iz sosednjega bazena, ki je bil v sklopu istega objekta. Raziskave najdišča so razkrile, da je bazena ločevala pregrada, v katero je bila vgrajena zapornica. Ko so jo odprli, je voda po kanalu stekla proti dnu obrednega kopališča. Takšen močan tok vode bi prav gotovo lahko razburkal vodo v bazenu.

Vredno je omeniti, da besed iz Janeza 5:4, kjer piše, da je angel razburkal vodo, ni najti v splošno priznanih staroveških grških rokopisih, kot je denimo Sinajski kodeks iz četrtega stoletja. Jezus je na tem kraju ozdravil moškega, ki je bil bolan že 38 let. Ozdravel je v trenutku, ne da bi sploh šel v vodo.