MOJI starši so se okoli leta 1910 iz Tbilisija v Gruziji preselili v Kanado. Naselili so se na majhni farmi blizu vasi Pelly v prerijski provinci Saskatchewan, ki leži na zahodu Kanade. Rodil sem se leta 1928 kot najmlajši od šestih otrok. Oče je umrl šest mesecev pred mojim rojstvom, mama pa je umrla, ko sem bil še dojenček. Lucy, moja najstarejša sestra, je umrla malo kasneje, ko je bila stara 17 let. Od takrat je zame ter moje brate in sestre začel skrbeti stric Nick.

Nekega dne, ko sem bil že malo večji, so me družinski člani videli, kako sem za rep vlekel enega od žrebcev na farmi. Prestrašeni so bili, da bi me konj brcnil, zato so vpili, naj neham, toda nisem se odzval. S hrbtom sem bil obrnjen proti njim in nisem slišal njihovega vpitja. Na srečo se mi nič ni zgodilo, toda tistega dne je družina ugotovila, da sem gluh.

Družinski prijatelj je predlagal, da bi se šolal skupaj z drugimi gluhimi otroki, zato me je stric Nick vpisal v šolo za gluhe, ki je bila v mestu Saskatoon v provinci Saskatchewan. Preselili so me kar nekaj ur stran od moje družine, in ker mi je bilo le pet let, sem bil ves preplašen. Družino sem lahko obiskal le med prazniki in poletnimi počitnicami. Sčasoma sem se naučil znakovni jezik in rad sem se igral z drugimi otroki.

Leta 1939 se je moja starejša sestra Marion poročila z Billom Danylchuckom. Po poroki sta začela skrbeti zame in za mojo sestro Frances. Bila sta prva v naši družini, ki sta prišla v stik z Jehovovimi pričami. Med mojimi poletnimi počitnicami sta me skušala po svojih najboljših močeh seznaniti s tem, kar sta se učila iz Biblije. Če sem  iskren, komunikacija z njima ni bila enostavna, saj nista znala znakovnega jezika. Vendar sta v meni očitno opazila, da gojim iskreno ljubezen do duhovnih stvari. Razumel sem, da je to, kar delata, povezano s tem, kar pravi Biblija, zato sem ju spremljal pri oznanjevanju. Ni bilo dolgo, ko sem se želel krstiti, in 5. septembra 1941 me je Bill krstil v jeklenem sodu, napolnjenem z načrpano vodo iz vodnjaka. Voda je bila ledeno mrzla!

Ko sem se leta 1946 vrnil domov za poletne počitnice, smo obiskali zborovanje v Clevelandu v ameriški zvezni državi Ohio. Prvi dan zborovanja sta moji sestri izmenjaje pisali zapiske, da bi mi pomagali spremljati program. Toda drugi dan sem bil ves navdušen, ko sem izvedel, da je na zborovanju tudi skupina gluhih s tolmačem za znakovni jezik. Končno sem lahko užival v programu in bilo je čudovito, da sem lahko jasno razumel biblijsko resnico!

V tistem času se je ravnokar končala druga svetovna vojna in nacionalizem je vse bolj naraščal. Z zborovanja sem se vrnil odločen, da se bom v šoli postavil na Jehovovo stran. Zato nisem več sodeloval pri pozdravljanju zastave in petju državne himne v znakovnem jeziku. Prav tako nisem več sodeloval pri praznovanju praznikov in se nisem več udeleževal obveznega bogoslužja. Šolsko osebje s tem ni bilo zadovoljno. Z ustrahovanjem in lažmi so me skušali prepričati, da bi si premislil. Med mojimi sošolci je to povzročilo kar nekaj razburjenja, toda s tem se mi je ustvarila priložnost, da sem jim oznanjeval. Sošolci, kot so Larry Androsoff, Norman Dittrick in Emil Schneider, so nazadnje sprejeli resnico in vse do danes zvestovdano služijo Jehovu.

Ko sem obiskal druga mesta, sem se vedno trudil oznanjevati gluhim. Na primer, v Montrealu sem v društvu gluhih oznanjeval mladeniču Eddieju Tagerju, ki je pripadal nekemu zaprtemu klubu. Vse do lani, ko je umrl, je pripadal občini v znakovnem jeziku v Lavalu v Quebecu. Poleg tega sem spoznal mladega Juana Ardaneza. Podobno kot Berojci se je vneto lotil preučevanja, da bi se prepričal o verodostojnosti biblijskega sporočila. (Apd. 17:10, 11) Tudi on je prišel v resnico in vse do svoje smrti zvesto služil kot starešina v Ottawi v Ontariu.

Leta 1950 sem se preselil v Vancouver. Čeprav zelo rad oznanjujem gluhim, ne bom nikoli pozabil doživetja, ko sem slišeči ženski Chris Spicer oznanjeval na ulici. Naročila se je na revijo in želela je, da spoznam njenega moža Garyja. Obiskal  sem ju in imeli smo dolg pogovor, pri katerem smo si pomagali s pisnimi sporočili. To je bil edini pogovor, ki smo ga imeli. Naslednjič smo se videli šele nekaj let kasneje, ko sta me na moje presenečenje opazila med množico na zborovanju v Torontu v Ontariu. Gary se je tistega dne krstil. Ta čudovita izkušnja me je opomnila, kako pomembno je oznanjevati, saj nikoli ne vemo, kje ali kdaj bo resnica pognala korenine.

Čez čas sem se preselil nazaj v Saskatoon. Tam sem srečal gospo Rothenberger. Prosila me je, da bi preučeval z njenima gluhima hčerkama, dvojčicama Jean in Joan, ki sta obiskovali isto šolo za gluhe kot jaz nekoč. Ni bilo dolgo, ko sta dekleti govorili sošolkam o tem, kar sta se učili. Nazadnje je pet učenk iz njunega razreda postalo Jehovove priče. Ena je bila Eunice Colin. Prvič sem jo srečal v šoli za gluhe, ko sem bil v zadnjem letniku. Takrat mi je ponudila sladkarije in me vprašala, ali sva lahko prijatelja. Kasneje je postala zelo pomemben del mojega življenja – postala je moja žena!

Ko je Eunicina mama izvedela, da njena hčerka preučuje Biblijo, je prosila šolskega ravnatelja, naj jo skuša pregovoriti. Ravnatelj je Eunice celo zaplenil biblijsko literaturo. Toda ona je bila odločena, da se bo oklepala Jehova. Ko se je želela krstiti, so ji starši rekli: »Če boš postala Jehovova priča, boš morala od doma!« Pri sedemnajstih je res šla od doma, in neka krajevna družina Prič jo je prijazno sprejela k sebi. Še naprej je preučevala in se kasneje krstila. Ko sva se leta 1960 poročila, njeni starši niso prišli na poroko. Toda z minevanjem let so naju pričeli spoštovati zaradi najinega prepričanja in tudi zaradi tega, kako sva vzgajala svoje otroke.

Kot gluha starša sva vzgojila sedem slišečih sinov. To je bil izziv, toda poskrbela sva, da so se naučili znakovni jezik, tako da smo lahko dobro komunicirali in da sva jih učila resnico. Bratje in sestre v občini so bili v veliko pomoč. Na primer, neki oče nama je nekoč na listek napisal, da eden od najinih fantov v kraljestveni dvorani uporablja grde besede. Problema sva se lahko nemudoma lotila. Štirje sinovi, James, Jerry, Nicholas in Steven, zvesto služijo Jehovu skupaj s svojo družino. Vsi štirje so starešine. Poleg tega Nicholas z ženo Deboro pomaga pri prevajanju v znakovni jezik v britanski podružnici, medtem ko sta Steven in njegova žena Shannan del prevajalskega tima za znakovni jezik v ameriški podružnici.

Eunice je mesec dni pred najino 40. obletnico poroke izgubila boj z rakom. V vsem tem težavnem obdobju je bila zelo pogumna. Krepila jo je vera v vstajenje. Komaj čakam dan, ko jo bom spet videl.

Februarja 2012 sem padel in si zlomil kolk. Jasno je bilo, da bom potreboval pomoč. Zato sem se preselil k enemu od svojih sinov in njegovi ženi. Zdaj smo del občine v znakovnem jeziku v Calgaryju, kjer še naprej služim kot starešina. Pravzaprav je to prvič, da sem del občine v znakovnem jeziku. Samo pomislite! Kako sem lahko duhovno napredoval glede na to, da sem bil vse od leta 1946 v angleški občini? Jehova je izpolnil obljubo, da bo skrbel za otroke brez očeta. (Ps. 10:14) Zelo sem hvaležen vsem, ki so se potrudili, da so mi pisali zapiske, se naučili znakovni jezik in mi tolmačili po svojih najboljših močeh.

Iskreno rečeno, včasih mi je bilo zelo težko in sem že skoraj obupal, saj nisem mogel razumeti, kar je bilo povedano, ali pa je bilo videti, kakor da nihče ne razume potreb gluhih. Toda takrat sem pomislil na Petra, ki je Jezusu rekel: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš ti.« (Jan. 6:66–68) Tako kot številni drugi gluhi bratje in sestre moje generacije sem se naučil biti potrpežljiv. Naučil sem se čakati na Jehova in njegovo organizacijo, in kako zelo mi to koristi! Danes je v mojem jeziku na razpolago obilje duhovne hrane in uživam lahko v druženju na shodih in zborovanjih v ameriškem znakovnem jeziku. Prav zares imam srečno in nagrajujoče življenje, ker služim Jehovu, našemu čudovitemu Bogu.