V OBDOBJU, ko sem hodil v šolo, se ni veliko dogajalo. V naši šoli si imel v prvem razredu iste sošolce kot v zadnjem razredu. Pravzaprav si poznal ime večine ljudi v mestu, in oni so poznali tvoje.

Mesto Liberty je bilo obdano z majhnimi farmami, na katerih so ljudje gojili predvsem koruzo. Ko sem se rodil, je oče delal pri enem od krajevnih kmetov. Kot najstnik sem se naučil voziti traktor in opravljati še druga osnovna dela na farmi.

Nikoli nisem vedel, kaj pomeni imeti mladega očeta. Ob mojem rojstvu je bil oče star 56 let, mama pa 35 let. Kljub temu je bil oče vitek, zdrav in krepek moški, ki je rad opravljal težko delo in je tudi nas otroke naučil ceniti takšno delo. Nikdar ni zaslužil veliko denarja, vendar je poskrbel, da smo imeli streho nad glavo, vedno kaj obleči in dovolj hrane. Prav tako si je zmeraj vzel čas za nas. Umrl je, ko je bil star 93 let, mama pa je umrla pri 86 letih. Nobeden od njiju ni služil Jehovu. Izmed mojih bratov in sester en brat zvesto služi kot starešina vse od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je začela delovati starešinska ureditev.

Mama je bila zelo verna. Vsako nedeljo nas je vzela s sabo v baptistično cerkev. Ko sem bil star 12 let, sem prvič slišal za nauk o Trojici. Ves  radoveden sem mamo vprašal: »Kako je lahko Jezus istočasno Sin in Oče?« Spomnim se, da mi je odgovorila: »Sin, to je skrivnost. Ni nam dano, da bi to razumeli.« Zame je bila to vsekakor skrivnost. Kljub temu sem se pri približno 14 letih krstil v bližnjem potoku. V njem so me v imenu Trojice trikrat potopili!

Ko sem obiskoval srednjo šolo, sem imel prijatelja, ki je bil poklicni boksar. Prepričal me je, naj se preizkusim v boksu, zato sem pričel trenirati in se vpisal v boksarsko organizacijo Golden Gloves. Nisem bil ravno dober, zato sem boks po nekaj dvobojih obesil na klin. Kasneje so me vpoklicali v ameriško vojsko in poslali v Nemčijo. Tam so me nadrejeni poslali na vojaško Akademijo za podčastnike, saj so menili, da imam prirojene voditeljske sposobnosti. Hoteli so, da bi bila vojaška služba moja kariera. Vendar jaz si tega nisem želel, zato sem bil po odsluženem dvoletnem vojaškem roku leta 1956 častno razrešen vojaške službe. Toda nedolgo zatem sem se vpisal v povsem drugačno vojsko.

Do takrat, ko sem prišel iz vojske, sem se naučil biti nekakšen »mačo«. Name je močno vplivalo to, kar so filmi in družbeno okolje narekovali glede tega, kakšen naj bi bil pravi moški. Menil sem, da pridigarji to vsekakor niso. Toda pričel sem spoznavati stvari, ki so moje življenje kmalu obrnile na glavo. Nekega dne, ko sem se po mestu vozil v svojem rdečem kabrioletu, sta mi dve mladi ženski pomahali, naj zavijem k njima. Poznal sem ju – bili sta mlajši sestri moža moje starejše sestre. Kakor koli že, ti dekleti sta bili Jehovovi priči. Od njiju sem že sprejel reviji Stražni stolp in Prebudite se!, toda na splošno je bil Stražni stolp za moj okus malce preglobok. Vendar sta me dekleti tokrat povabili na Občinsko preučevanje knjige na svojem domu. Na tem manjšem shodu so preučevali Sveto pismo in razpravljali o njem. Rekel sem jima, da bom o povabilu razmislil. »Ali obljubiš?« sta me vprašali nasmejani dekleti. Odgovoril sem: »Obljubim.«

To obljubo sem nekoliko obžaloval, toda nisem je mogel kar preklicati. Zato sem tistega večera odšel na shod. Name so največji vtis naredili otroci. Nisem mogel verjeti, koliko vedo o Svetem pismu! Čeprav sem v preteklosti z mamo vsako nedeljo hodil v cerkev, je bilo moje znanje o Svetem pismu zelo skromno. Zdaj sem bil odločen, da se bom naučil več, zato sem sprejel svetopisemski tečaj. Že zelo kmalu sem spoznal, da ima Vsemogočni Bog osebno ime, Jehova. Leta pred tem mi je mama, ko sem jo vprašal o Jehovovih pričah, preprosto rekla: »Ah, oni častijo nekega starega človeka, ki mu je ime Jehova.« Zdaj pa sem imel občutek, da so se mi odprle oči!

Hitro sem napredoval, saj sem vedel, da sem našel resnico. Po devetih mesecih od tistega prvega shoda sem se krstil, in sicer marca 1957. Moj pogled na življenje se je spremenil. Ko pomislim, kako sem pred tem gledal na to, kakšen naj bi bil pravi moški, sem vesel, da sem spoznal, kaj o tem uči Sveto pismo. Jezus je bil popoln moški. Bil je krepek in imel je takšno fizično moč, da bi bil vsak »mačo« v primerjavi z njim videti kot slabič. Kljub temu ni sodeloval v pretepih, ampak »je pustil,  da mu povzročajo trpljenje«, tako kakor je bilo prerokovano. (Iza. 53:2, 7) Spoznal sem, da mora biti pravi Jezusov učenec »do vseh blag«. (2. Tim. 2:24)

Naslednje leto, in sicer leta 1958, sem začel pionirati. Vendar sem moral kmalu za kratek čas prenehati. Zakaj? Izbral sem si nevesto – Glorio, eno od tistih dveh deklet, ki sta me povabili na preučevanje knjige! Te odločitve nisem nikoli obžaloval. Gloria je bila že takrat dragulj in še danes je. Zame je dragocenejša od najdragocenejšega diamanta in zelo sem vesel, da sem se z njo poročil! Naj vam pove nekaj o sebi:

»V naši družini je bilo 17 otrok. Mama je bila zvesta Priča. Umrla je, ko sem bila stara 14 let. Takrat je oče pričel preučevati Sveto pismo. Ker smo bili brez mame, je oče s šolskim ravnateljem sklenil dogovor. Moja starejša sestra je obiskovala zadnji letnik srednje šole in oče je ravnatelja prosil, ali bi lahko s sestro izmenično hodili v šolo. Tako bi bila lahko vedno ena od naju doma, da bi pazila na mlajše brate in sestre ter poskrbela, da bi bilo kosilo za družino pripravljeno, ko se oče vrne z dela. Šolski ravnatelj se je strinjal, in tako sva se s sestro izmenjavali, vse dokler ni končala šolanja. Z nami sta preučevali dve družini Prič, in od otrok nas je enajst postalo Jehovove priče. Zelo rada sem oznanjevala, čeprav sem bila vedno precej plaha. V vseh teh letih mi je Sam pri tem pomagal.«

Z Glorio sva se poročila februarja 1959. Uživala sva v skupnem pioniranju. Julija istega leta sva oddala prošnjo za Betel, saj sva si močno želela delati v svetovnem središču. Z nama je imel razgovor dragi brat Simon Kraker. Rekel nama je, da Betel trenutno ne sprejema zakonskih parov. Nikoli nisva izgubila želje za služenje v Betelu – vendar sva morala na to, da se nama je želja izpolnila, dolgo čakati!

Pisala sva v svetovno središče in prosila, naj naju pošljejo na področje, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. V odgovoru so nama dali samo eno možnost – Pine Bluff v ameriški zvezni državi Arkansas. V tistih dneh sta bili v mestu Pine Bluff dve občini. V eni so bili belopolti oznanjevalci, v drugi pa temnopolti. Midva sva bila dodeljena v občino s temnopoltimi posamezniki, ki je takrat imela le 14 oznanjevalcev.

Morda se sprašujete, zakaj je bilo v občinah Jehovovih prič prisotno rasno razlikovanje. Preprosto povedano, v tistih dneh nismo imeli veliko izbire. Določeni zakoni so prepovedovali, da bi se belopolti in temnopolti posamezniki družili na javnih krajih, na primer v prostorih za čaščenje. Poleg tega je obstajala resna nevarnost, da bi bile Priče zaradi kršenja teh zakonov žrtev nasilja. V številnih krajih so se bratje in sestre upravičeno bali, da bodo njihovo kraljestveno dvorano uničili, če bi se v njej pri čaščenju zbrali pripadniki obeh ras. To se je dejansko dogajalo. Če so temnopolte Priče oznanjevale od vrat do vrat v četrti, kjer so živeli belci, so jih policisti aretirali in največkrat tudi pretepli. Da bi lahko torej oznanjevali, smo ubogali zakone, v upanju, da se bodo razmere izboljšale.

Oznanjevanje je imelo svoje izzive. Ko smo oznanjevali v črnski mestni četrti, smo včasih nehote potrkali na vrata belopolte družine. Hitro smo se morali odločiti, ali bomo skušali na kratko povedati svetopisemsko predstavitev ali pa se bomo preprosto opravičili in odšli naprej. V tistih časih je bilo to ponekod normalen del oznanjevanja.

Seveda sva morala trdo delati, da sva se lahko med pioniranjem preživljala. Pri večini najinih zaposlitev je bila plača tri dolarje na dan. Gloria je pri več družinah opravljala gospodinjska dela. Neka družina mi je dovolila, da Glorii pomagam, tako da je delo lahko opravila v polovičnem času. Preden sva odšla, sva skupaj pojedla kosilo, ki so ga nama dali – vnaprej pripravljen zamrznjeni obrok, tako imenovano TV-kosilo. Gloria je za neko družino vsak teden likala. Jaz sem urejal dvorišče, pomival okna in skrbel za druga opravila okrog hiše. Pri neki belopolti družini sva pomivala okna – Gloria znotraj hiše, jaz pa zunaj. Ker sva za to potrebovala cel dan, sva dobila kosilo. Gloria je jedla v hiši, toda ločeno od družine, jaz pa sem jedel v garaži.  To me ni motilo. Kosilo je bilo zelo dobro. Družina je bila prijazna, vendar je bila ujeta v takratni sistem oziroma način razmišljanja. Spomnim se, kaj se je zgodilo, ko sva se z Glorio nekoč ustavila na bencinski črpalki. Zatem ko sem napolnil rezervoar, sem belopoltega uslužbenca vprašal, ali sme Gloria uporabiti stranišče. Hladno me je pogledal in rekel: »Zaklenjeno je.«

Po drugi strani pa sva s soverniki preživela veliko lepih trenutkov in zelo sva uživala na oznanjevanju! Ko sva prišla v Pine Bluff, sva sprva živela pri bratu, ki je bil takrat sluga skupščine. Njegova žena ni bila Priča in Gloria je z njo pričela preučevati Sveto pismo. Jaz pa sem začel preučevati z njuno hčerko in njenim možem. Mama in hčerka sta se odločili, da bosta služili Jehovu, in sta se krstili.

V občini z belopoltimi oznanjevalci sva imela dobre prijatelje. Večkrat sva bila pri njih na večerji, vendar so naju lahko gostili le v okrilju noči. Organizacija kukluksklan (KKK), ki spodbuja rasizem in nasilje, je bila takrat zelo aktivna. Spomnim se, da sem nekoč na noč čarovnic videl moškega, ki je sedel na svoji verandi. Ves ponosen je bil oblečen v belo haljo s kapuco, enako kakor so bili oblečeni člani KKK-ja. Vendar negativne izkušnje bratom in sestram niso bile ovira, da bi nama izkazovali prijaznost. Nekega poletja sva potrebovala denar, da bi lahko odpotovala na zborovanje. Da bi nama to omogočil, je neki belopolti brat kupil najinega forda, model iz leta 1950. Kak mesec kasneje sva se vsa utrujena vračala domov, potem ko sva v poletni vročini hodila od vrat do vrat in vodila svetopisemske tečaje. Doma naju je čakalo presenečenje. Pred hišo je bil parkiran najin avto! V sporočilu na vetrobranskem steklu je pisalo: »Kot darilo vama vračam avto. Vajin brat.«

Še eno dejanje prijaznosti je name naredilo trajen vtis. Leta 1962 sem bil povabljen v Kraljestveno strežbeno šolo v mestu South Lansing v ameriški zvezni državi New York. To je bilo celomesečno šolanje za nadzornike občin, okrajev in območij. Vendar sem bil takrat, ko sem dobil povabilo, brezposeln in z Glorio sva finančno komaj shajala. Toda telefonsko podjetje v Pine Bluffu me je povabilo na razgovor za službo. Če bi me zaposlili, bi bil prvi črnec, ki bi delal za to podjetje. Navsezadnje so mi povedali, da me nameravajo zaposliti. Spraševal sem se, kaj naj storim. Za potovanje v New York nisem imel denarja. Resno sem razmišljal, da bi sprejel zaposlitev in zavrnil povabilo v šolo. Pravzaprav sem ravno želel napisati pismo, s katerim bi zavrnil povabilo, ko se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil.

Sestra iz najine občine, ki je imela neverujočega moža, je nekega zgodnjega jutra potrkala na najina vrata in mi izročila kuverto. Bila je polna denarja. Ta sestra in nekateri njeni mali otroci so zjutraj zelo zgodaj vstajali, da so na poljih okopavali bombaževec oziroma odstranjevali plevel med vrstami.  To so delali zato, da bi zaslužili dovolj denarja za moje potovanje v New York. Sestra je rekla: »Pojdi v šolo in se kar največ nauči, potem pa pridi nazaj in nas poučuj!« Kasneje sem telefonsko podjetje vprašal, ali bi lahko začel delati pet tednov kasneje, kot je bilo načrtovano. Odgovor je bil odločen »Ne!«. Toda ni bilo pomembno. Jaz sem se že odločil. Zares sem vesel, da nisem sprejel tiste zaposlitve!

Gloria pa se takole spominja časa, ko sva bila v Pine Bluffu: »Zaljubila sem se v področje! Imela sem od 15 do 20 svetopisemskih tečajev. Zato sva dopoldne oznanjevala po hišah, nato pa sva preostali del dneva vodila svetopisemske tečaje, včasih do enajstih zvečer. Oznanjevanje je bilo tako zabavno! Z veseljem bi ostala v tej obliki službe. Moram priznati, da si nisem ravno želela, da bi se najina dodelitev spremenila in da bi pričela okrajno delo, toda Jehova je imel nekaj drugega v mislih.« O ja, Jehova je vsekakor imel nekaj drugega v mislih.

Medtem ko sva pionirala v Pine Bluffu, sva izpolnila prošnjo za posebno pionirsko službo. Bila sva polna upanja, da bova postavljena, saj je naš območni nadzornik želel, da bi pomagala neki občini v Teksasu, in to kot posebna pionirja. Misel na takšno spremembo nama je bila všeč. Zato sva čakala in čakala na odgovor Družbe, toda najin poštni nabiralnik je ostajal prazen. Nekega dne pa je končno prispelo pismo – dodeljena sva bila v potujoče delo! To je bilo januarja 1965. Takrat je bil za okrajnega nadzornika postavljen tudi brat Leon Weaver, ki je danes koordinator podružničnega odbora v Združenih državah.

Ob misli, da bom okrajni nadzornik, sem bil živčen. Kakšno leto prej je območni nadzornik James Thompson ml. pregledal, ali ustrezam pogojem za okrajnega nadzornika. Prijazno me je opozoril na nekaj področij, na katerih bi se lahko izboljšal, in omenil veščine, ki jih potrebuje dober okrajni nadzornik. Kmalu za tem, ko sem začel okrajno delo, sem ugotovil, da je bil njegov nasvet še kako ustrezen. Ko sem bil postavljen, je bil brat Thompson prvi območni nadzornik, s katerim sem služil. Od tega zvestega duhovnega brata sem se veliko naučil.

Takrat je bil okrajni nadzornik deležen kaj malo šolanja. En teden sem spremljal nekega okrajnega nadzornika med obiskom ene od občin in ga opazoval. Naslednji teden pa je on opazoval mene med obiskom druge občine. Dal mi je predloge in smernice. Toda zatem sva bila z Glorio povsem sama. Spomnim se, da sem Glorii rekel: »Ali res mora  že oditi?« Vendar sem sčasoma spoznal nekaj pomembnega. Vedno so na voljo dobri bratje, ki ti lahko pomagajo, če jim to dovoliš. Še zmeraj cenim pomoč, ki sem jo prejel od izkušenih bratov, kot sta bila James Brown, ki je bil takrat potujoči nadzornik, in Fred Rusk, ki je bil član betelske družine.

Rasizem je bil takrat zelo razširjen. Nekoč sva obiskala neko mesto v ameriški zvezni državi Tennessee. Ravno takrat je KKK v tem mestu organiziral pohod. Spomnim se še enega dogodka, ko smo se z oznanjevalsko skupino ustavili za odmor v restavraciji s hitro hrano. Odšel sem proti stranišču in opazil, da je neki moški strašljivega videza, poln tatujev z rasističnimi motivi, vstal in mi pričel slediti. Toda neki belopolti brat, veliko večji od mene in od moškega strašljivega videza, je prišel za nama. Vprašal me je: »Brat Herd, ali je vse v redu?« Moški se je hitro umaknil, ne da bi sploh šel na stranišče. V vseh teh letih sem videl, da resnični vzrok za predsodke ni barva kože, ampak greh – Adamov greh, s katerim smo vsi okuženi. Spoznal sem tudi, da je brat ne glede na barvo kože še vedno brat in bo zate umrl, če bi bilo to treba.

V potujočem delu sva preživela 33 let, od tega zadnjih 21 let v območnem delu. To so bila bogata, nagrajujoča leta, polna spodbudnih doživetij. Vendar naju je čakal še en blagoslov. Avgusta 1997 so se uresničile najine dolgoletne sanje. Povabljena sva bila, da postaneva člana betelske družine v Združenih državah – to je bilo 38 let za tem, ko sva prvič oddala prošnjo. Naslednji mesec sva začela služiti v Betelu. Mislil sem, da so odgovorni bratje v Betelu želeli, da pomagam le začasno, toda stvari so se obrnile drugače.

Najprej sem bil dodeljen v službeni oddelek. Tam sem se veliko naučil. Bratje v tem oddelku rešujejo kočljiva in zapletena vprašanja starešinstev in okrajnih nadzornikov po državi. Bratom, ki so me šolali, sem zelo hvaležen za njihovo potrpežljivost in pomoč. Kljub temu imam občutek, da bi bil še vedno začetnik, če bi bil znova dodeljen v ta oddelek.

Z Glorio imava zelo rada betelsko življenje. Vedno sva zgodaj vstajala in ta navada zagotovo pride prav v Betelu. Po kakem letu sem pričel služiti kot pomočnik službenega odbora Vodstvenega organa Jehovovih prič. Nato sem leta 1999 postal član Vodstvenega organa. Pri tej nalogi sem se veliko naučil, toda najpomembnejši pouk je to, kako očitno je, da je glava krščanske občine Jezus Kristus, in ne kakšen človek.

Ko se ozrem nazaj na svoje življenje, se mi včasih zazdi, da sem nekoliko podoben preroku Amosu. Jehova je opazil tega ponižnega pastirja, ki je opravljal preprosto sezonsko delo kot zarezovalec sikomorovih smokev – sadeža, ki je takrat veljal za hrano revežev. Bog je Amosa postavil za preroka in ga pri tej nalogi bogato blagoslovil. (Amos 7:14, 15) Podobno je Jehova opazil mene, sina revnega kmeta iz mesta Liberty v Indiani, in izlil name bogate blagoslove – preveč, da bi jih sploh lahko naštel! (Preg. 10:22) Moje življenje je resda imelo v gmotnem pogledu reven začetek, toda konec je duhovno bogat, bogatejši, kot bi si sploh lahko kdaj predstavljal!