1. Kaj je bilo očitno že od samega začetka ustvarjanja?

ŽE OD samega začetka ustvarjanja so bila očitna enotna prizadevanja. Tisti, ki ga je Bog prvega ustvaril, je kot poosebljena modrost dejal: »Bila [sem] ob njem [Jehovu] kot spreten delavec; dan za dnem sem mu bila posebej pri srcu.« (Preg. 8:30) Ta Sin je sodeloval z Očetom in skupaj sta ustvarila brezštevilna živa bitja, ki jih lahko opazujemo. Sodelovanje je bilo kasneje značilno tudi za ljudi, ki so opravljali Božja dela. To je bilo opaziti pri gradnji barke v Noetovih dneh, pri postavljanju, podiranju in selitvi shodnega šotora, ko je Božje ljudstvo potovalo po pustinji, ter celo pri ubranem igranju na glasbila in petju v slavo Jehovu v templju. Vsa ta prizadevanja so bila odvisna od sodelovanja. (1. Mojz. 6:14–16, 22; 4. Mojz. 4:4–32; 1. krn. 25:1–8)

2. a) Kaj je bilo značilno za zgodnjo krščansko občino? b) Katera vprašanja bomo obravnavali?

² Podobno so med seboj sodelovali zgodnji kristjani v občini, katere glava je bil Jezus Kristus. Apostol Pavel  je pojasnil, da so bili vsi maziljeni kristjani »eno telo«, čeprav so bili njihovi »darovi«, »službe« in »oblike delovanja« različni. (Beri 1. Korinčanom 12:4–6, 12.) Kako pa je danes? Kako lahko ostanemo enotni pri oznanjevanju dobre novice? In kako lahko sodelujemo med seboj v občini in družini?

3. Katero videnje je dobil apostol Janez?

³ Proti koncu prvega stoletja je apostol Janez dobil videnje, v katerem je videl sedem angelov, ki so vsak posebej zatrobili na trobento. Ko je zatrobil peti angel, je Janez videl »zvezdo«, ki je padla z neba na zemljo. V roki je imela ključ in z njim odprla žrelo brezna. Iz njega se je dvignil gost dim, iz dima pa je prišla invazija kobilic. Niso se spravile na rastlinje, temveč na »tiste ljudi, ki na čelu nimajo Božjega pečata«. (Raz. 9:1–4) Janez je nedvomno vedel, kolikšno škodo lahko povzroči roj kobilic. Ali niso kobilice opustošile Egipta v Mojzesovih dneh? (2. Mojz. 10:12–15) Simbolične kobilice, ki jih je videl Janez, dobro ponazarjajo maziljene kristjane, ki razglašajo Jehovova ostra sodna sporočila. Danes z maziljenci sodeluje na milijone kristjanov z zemeljskim upanjem. Nič čudnega, da s takšno enotnostjo spodkopavamo moč svetovnega imperija krive religije, ki je v Satanovi oblasti!

4. Katera naloga je zaupana Božjemu ljudstvu in edino kako jo lahko opravimo?

⁴ Jehovovemu ljudstvu je zaupana velikanska naloga, da pred koncem te stvarnosti oznani »dobro novico« po vsem svetu. (Mat. 24:14; 28:19, 20) To pomeni, da povabimo vsakega, ki »je žejen«, naj »zastonj vzame vodo življenja«. (Raz. 22:17) Kako smo lahko kot člani krščanske občine pri tem uspešni? Edino tako, da delujemo kakor telo, ki je »skladno sestavljeno in narejeno tako, da sodeluje«. (Efež. 4:16)

5., 6. Kako pokažemo enotnost pri oznanjevanju dobre novice?

⁵ Da bi lahko dobro novico o Kraljestvu sporočili kar največ ljudem, moramo oznanjevati organizirano. Pri tem nam pomagajo smernice, ki jih dobivamo v občini, denimo na shodu za terensko službo. Po vsem svetu oznanjamo sporočilo o Kraljestvu in razdelimo na milijone naših publikacij, ki temeljijo na Svetem pismu. Ali upoštevaš spodbudo in sodeluješ v posebnih oznanjevalskih akcijah? Tako se pridružiš milijonom, ki enotno razglašajo sporočilo angela, ki leti po sredi neba. (Raz. 14:6)

⁶ Ali nismo navdušeni, ko v Letopisu beremo o tem, kar smo z združenimi močmi dosegli pri oznanjevanju? Pomisli tudi, kako enotno delujemo, ko razdeljujemo vabila na regionalna, posebna in mednarodna zborovanja. Ob teh priložnostih prisluhnemo spodbudnim svetopisemskim govorom ter posvetimo pozornost dramam in prikazom. Pogosto nam Bog z vsem tem trka na srce, da bi mu služili iz vse duše. Združuje nas tudi slovesnost v spomin na Jezusovo smrt. Ker smo hvaležni Bogu za nezasluženo dobrotljivost in ker ubogamo Jezusovo zapoved, se na ta dogodek vsako leto  zberemo 14. nisana po sončnem zahodu. (1. Kor. 11:23–26) Povabljeni pa niso le krščeni Priče. V tednih pred spominsko slovesnostjo skušamo povabiti čim več ljudi na področju naše občine, da bi se nam pridružili na tem pomembnem dogodku.

7. Kaj lahko dosežemo s skupnim delom?

⁷ Ena sama kobilica ne more storiti veliko škode. Podobno je to, kar storimo kot posamezni oznanjevalci, morda videti malenkost. Ker pa delamo skupaj, lahko milijone ljudi opozorimo na Jehova, tistega, ki si zasluži vso hvalo in čast! Vendar to ni edina možnost, ko lahko sodelujemo drug z drugim in tako prispevamo k enotnosti med Božjim ljudstvom.

8., 9. a) S katero ponazoritvijo je Pavel poučil kristjane o enotnosti? b) Kako lahko sodelujemo med seboj v občini?

⁸ Pavel je v pismu Efežanom opisal, kako je občina organizirana, in poudaril, da mora vsak njen član rasti »v vsem«. (Beri Efežanom 4:15, 16.) Kaj nam bo kot posameznikom pri tem pomagalo? Pavel je vzel za primer človeško telo, da bi ponazoril našo enotnost pod vodstvom Jezusa Kristusa, ki je glava občine. Apostol je omenil, da telo sodeluje »s pomočjo vsakega sklepa, ki omogoča, kar je treba«. Kako lahko vsak od nas, ne glede na to, ali je mlajši ali starejši, močan ali šibek, prispeva k enotnosti in duhovnosti v občini?

⁹ Zelo pomembno je, da se podrejamo starešinam in jih spoštujemo, saj jih je Jezus postavil za to, da vodijo občino. (Heb. 13:7, 17) To nam mogoče ni vedno enostavno. Vendar lahko z zaupanjem prosimo Boga za pomoč. S svojo dejavno silo nam lahko pomaga, da iz vsega srca podpremo odločitve starešin v občini. Če nam kdaj ni do tega, da bi upoštevali napotke, ki jih dobimo, bi morali pomisliti, kako s ponižnim sodelovanjem prispevamo k enotnosti v občini. Poleg tega bo takšno sodelovanje verjetno vsem nam pomagalo, da bomo rasli v medsebojni ljubezni.

10. Kako strežni služabniki pomagajo občini, da je enotna? (Glej sliko pri naslovu.)

¹⁰ Zelo cenjeno je tudi to, kar za enotnost v občini storijo strežni služabniki. Ti bratje ne glede na starost z nesebičnim delom koristijo vsem. Starešinam denimo pomagajo tako, da skrbijo za dovoljšno zalogo publikacij za oznanjevanje. Poleg tega pogosto skrbijo za redno čiščenje in vzdrževanje kraljestvene dvorane ter prisrčno pozdravijo nove, ki obiščejo shod. Če sodelujemo z njimi, prispevamo k nemotenemu delovanju občine. (Primerjaj Apostolska dela 6:3–6.)

11. Kaj lahko mlajši bratje naredijo za to, da je občina enotna?

¹¹ Mnogi zreli bratje že leta opravljajo odgovorne naloge v občini. Toda zaradi starosti morda ne morejo več storiti toliko kot nekoč, zato so potrebne spremembe. Velika pomoč so lahko mlajši bratje. Čeprav si morajo še pridobiti izkušnje, lahko prevzamejo dodatne odgovornosti, če so le deležni usposabljanja. Kako lepo je, če si strežni služabniki prizadevajo izpolniti pogoje za starešine! (1. Tim. 3:1, 10) Nekateri mlajši starešine so  tako napredovali, da so bili postavljeni za okrajne nadzornike ter služijo bratom in sestram v številnih občinah. Prav gotovo smo hvaležni mlajšim bratom, ki se razdajajo za sovernike! (Beri Psalm 110:3; Pridigar 12:1.)

12., 13. Kaj lahko članom družine pomaga sodelovati med seboj?

¹² Poglejmo si še, kako lahko sodelujemo med seboj v družini. Mnogi so ugotovili, da dobro pripravljeno vsakotedensko družinsko čaščenje utrjuje vezi med mlajšo in starejšo generacijo. V teh prijetnih uricah smo osredinjeni na duhovne zadeve, zato je družina še bolj enotna. Vadimo lahko oznanjevanje in smo tako še učinkovitejši pri tem delu. Ni težko razumeti, zakaj se člani družine med seboj še bolj povežejo, ko se pogovarjajo o tem, kar piše v Božji Besedi – vsi namreč ljubijo istega Boga in vsi si želijo izpolnjevati njegovo voljo.

¹³ Kako lahko zakonca sodelujeta Jehovu v slavo? Kadar oba zvesto služita Jehovu, se lahko veselita enotnosti. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elkana in Ana – vsi ti so svojemu zakoncu izkazovali ljubezen. In mi bi morali delati enako. (1. Mojz. 26:8; 1. Sam. 1:5, 8; 1. Pet. 3:5, 6) Tako bo med zakonci vladala enotnost in se bodo še bolj zbližali z nebeškim Očetom. (Beri Pridigar 4:12.)

14. Kaj lahko storiš, da bi ohranil trden zakon, če tvoj zakonec ne služi Jehovu?

¹⁴ Kristjani se ne bi smeli vpreči v jarem z neverniki, saj bi to bila neenaka zveza. (2. Kor. 6:14) Kaj pa naši bratje in sestre, ki živijo v versko razdeljenem domu? Nekateri, ki sedaj služijo Bogu, so že bili poročeni, ko so spoznali resnico, njihov zakonec pa ni postal Priča. Vseeno pa lahko z upoštevanjem svetopisemskih načel prispevajo k složnosti v družini. To med drugim pomeni, da z zakoncem sodelujejo, kolikor je le mogoče, ne da bi odstopali od svetopisemskih načel. Resda to utegne biti težko, vendar so lahko na koncu zelo nagrajeni. Upoštevati svetopisemska načela lahko postane težava tudi, kadar se zakonec oddalji od občine. To se je zgodilo naši sestri Mary. Z možem Davidom je služila Jehovu, nato pa je pred kakimi 25 leti nehal hoditi na občinske shode. Mary je še naprej zvesto obiskovala shode in zborovanja ter si doma prizadevala upoštevati svetopisemska načela, denimo tako, da je poučevala njunih šest otrok. Ko so otroci odrasli in odšli od doma, se je počutila zelo osamljeno. Nato pa je David pričel brati revije, ki mu jih je puščala. Sčasoma je znova začel hoditi v kraljestveno dvorano in tam mu je šestletni vnuk običajno rezerviral sedež poleg sebe. Če ga ni bilo, mu je deček kasneje rekel: »Dedi, danes sem te pogrešal na shodu.« David zdaj srečno služi Jehovu in Mary je nadvse vesela, da sta zopet združena v čaščenju.

15. Kako lahko starejši zakonci pomagajo mlajšim?

¹⁵ Ker so družine danes Satanova tarča, je zelo pomembno, da vsi poročeni Božji služabniki dobro sodelujejo z zakoncem. Naj si poročen že dolgo ali  ne, razmisli o tem, kaj lahko rečeš ali storiš, da bi okrepil svoj zakon. Starejši zakonci v občini lahko pri tem pomagajo mlajšim. Mogoče jih lahko občasno povabijo, da se jim pridružijo pri družinskem čaščenju. Tako lahko mlajši zakonci vidijo, da sta naklonjenost in složnost pomembni v zakonu ne glede na to, kako dolgo sta zakonca že poročena. (Titu 2:3–7)

16., 17. Kakšne prihodnosti se veselijo složno povezani Božji služabniki?

¹⁶ Predstavljaj si Izraelce v biblijskih časih, ki so ob praznikih pripotovali v Jeruzalem, da bi slavili Jehova v templju. Za potovanje so se pripravili in na poti pomagali drug drugemu, nato pa so v templju enotno častili Boga. Vse to ne bi šlo brez sodelovanja. (Luk. 2:41–44) Tudi mi moramo biti složno povezani in sodelovati na poti proti novemu svetu. Da bi nam to uspelo, si moramo skrbno prizadevati. Ali bi temu moral posvetiti več pozornosti?

¹⁷ Samo pomisli, kakšni blagoslovi nas čakajo! Neenotnost in zmedo, ki sta značilni za to stvarnost, smo že pustili za seboj. Priča smo izpolnjevanju tega, kar sta napovedala Izaija in Miha – Božje ljudstvo se skupaj vzpenja na »Jehovovo goro«. (Iza. 2:2–4; beri Miha 4:2–4.) V teh »zadnjih dneh« je naše čaščenje Boga zares vzvišeno. Kako zelo srečni in veseli bomo, ko bomo živeli v svetu, v katerem bodo vsi ljudje složno povezani sodelovali med seboj!