V JERUZALEMU je nastopil čas za zelo pomemben sestanek. Kralj David je sklical vse kneze, dvorjane in junake. Vsi nestrpno pričakujejo posebno obvestilo. Jehova je pooblastil Davidovega sina Salomona, da zgradi izredno zgradbo, ki bo namenjena čaščenju pravega Boga. Izraelov ostareli kralj je po navdihnjenju dobil gradbeni načrt in ga dal Salomonu. »Delo pa je veliko,« pravi David, »saj ta mogočna stavba ne bo za človeka, temveč za Boga Jehova.« (1. krn. 28:1, 2, 6, 11, 12; 29:1)

David zatem vpraša: »Ali bi danes še kdo želel darovati Jehovu?« (1. krn. 29:5) Če bi bil takrat tam, kako bi se odzval? Ali bi voljno podprl to velikansko delo? Izraelci so hitro ukrepali. Ljudstvo se je zares »veselilo tega, da je prostovoljno darovalo, saj je Jehovu darovalo z nerazdeljenim srcem«. (1. krn. 29:9)

Stoletja kasneje je Jehova vzpostavil nekaj veliko večjega, kot je bil tempelj. Ustanovil je veliki duhovni tempelj, to je ureditev, ki ljudem omogoča, da ga častijo na temelju Jezusove žrtve. (Heb. 9:11, 12) Kako Jehova pomaga ljudem, da se spravijo z njim? Ravno z našim delom, ko pridobivamo učence. (Mat. 28:19, 20) Rezultat naše dejavnosti je, da se vsako leto vodi na milijone svetopisemskih tečajev, krsti na tisoče učencev in ustanovi na stotine novih občin.

Zaradi takšne rasti je potrebno natisniti več svetopisemske literature, zgraditi in vzdrževati kraljestvene dvorane in pridobiti prostore za zbore in zborovanja. Ali se ne strinjaš, da je naša dejavnost, ki je povezana s širjenjem dobre novice, veliko in nagrajujoče delo? (Mat. 24:14)

Ljubezen do Boga in bližnjega ter pomembnost tega, da oznanjujemo Kraljestvo, nas kot Božje ljudstvo spodbujata, da želimo Jehovu darovati tako, da prostovoljno prispevamo. V veliko veselje nam je, da lahko izkazujemo »čast Jehovu s svojimi dragocenostmi« in da lahko vidimo, kako se ta sredstva zvesto in preudarno uporabljajo za največje delo v človeški zgodovini! (Preg. 3:9)