1. Opiši, kaj se je zgodilo ob uničenju Jeruzalema.

LETA 607 pr. n. št. je mogočna babilonska vojska pod vodstvom kralja Nebukadnezarja II. vdrla v Jeruzalem. Glede prelivanja krvi, ki je sledilo, Sveto pismo poroča: »[Nebukadnezar] je v njihovem svetišču z mečem pomoril njihove mladeniče. Ni se usmilil ne mladeniča, ne device, ne starega in ne onemoglega. [. . .] Zažgal je hišo pravega Boga in podrl jeruzalemsko obzidje. Požgal je tudi vse utrjene dvore mesta in vse njegove dragocenosti ter tako vse uničil.« (2. krn. 36:17, 19)

2. Kako je Jehova opozarjal pred neizogibnim uničenjem Jeruzalema in kaj naj bi se zgodilo Judom?

² Uničenje Jeruzalema ne bi smelo presenetiti njegovih prebivalcev. Božji preroki so že leta opozarjali Jude, da bodo izročeni v roke Babiloncem, če ne bodo upoštevali Božje postave. Mnogi Judje bodo pobiti z ostrino meča. Vsak, ki bo ušel smrti, pa bo verjetno do konca življenja živel kot pregnanec v Babilonu. (Jer. 15:2) Kakšno je bilo življenje v pregnanstvu? Ali je kristjane kdaj doletelo kaj podobnega babilonskemu ujetništvu? Če da, kdaj?

3. Kako se je pregnanstvo v Babilonu razlikovalo od suženjstva, ki je Izraelce doletelo v Egiptu?

³ To, kar so napovedali preroki, se je izpolnilo. Jehova je po Jeremiju tistim, ki naj bi šli v pregnanstvo, svetoval, naj se sprijaznijo z novimi okoliščinami in jih kar najbolje izkoristijo. Rekel jim je: »Zidajte hiše [v Babilonu] in prebivajte v njih, zasajajte vrtove in uživajte njihov sad. Iščite miru mestu, v katero sem vas pregnal, in molite zanj k Jehovu; njegov mir bo namreč pomenil mir tudi za vas.« (Jer. 29:5, 7) Tisti, ki so se podredili Božji volji, so v Babilonu imeli sorazmerno normalno življenje. Njihovi osvajalci so jim dovolili, da so do neke mere sami upravljali svoje zadeve. Pregnanci so imeli celo svobodo, da so se selili po deželi. Babilon je bil v starodavnem svetu trgovsko središče in izkopani dokumenti kažejo, da so se številni Judje tam naučili umetnosti kupovanja in prodajanja, spet drugi pa so postali vešči rokodelci. Nekateri Judje so celo obogateli. Pregnanstvo v Babilonu ni bilo prav nič podobno suženjstvu v Egiptu, ki je Izraelce doletelo stoletja pred tem. (Beri 2. Mojzesova 2:23–25.)

4. Kdo je poleg upornih Judov še moral v ujetništvo v Babilon in zakaj jim ni bilo enostavno častiti Boga tako, kot se je od njih pričakovalo?

⁴ Za gmotne potrebe pregnanih Judov je bilo poskrbljeno. Kako pa je bilo z njihovimi duhovnimi potrebami? Jehovov tempelj je bil skupaj z oltarjem porušen in duhovništvo ni več organizirano delovalo. Med pregnanci so bili zvesti Božji služabniki, ki niso storili ničesar, s čimer bi si zaslužili kazen, vendar so morali trpeti skupaj z drugimi sonarodnjaki. Kljub temu so po svojih najboljših močeh izpolnjevali Božjo postavo. Na primer, v Babilonu so se Daniel in njegovi trije prijatelji, Šadrah, Mešah in Abednego, zdrževali hrane, ki je bila Judom prepovedana. In vemo, da je Daniel z molitvijo ohranjal redno komunikacijo z Bogom. (Dan. 1:8; 6:10) Še vedno pa je bilo bogaboječim Judom pod nejudovsko oblastjo nemogoče izpolnjevati vse, kar je zahtevala Postava.

5. Katero upanje je Jehova dal svojemu ljudstvu in zakaj je bila ta obljuba nekaj posebnega?

⁵ Ali bodo Izraelci lahko še kdaj častili Boga povsem tako, kot on želi? Takrat je bilo kaj takega videti skoraj nemogoče. Babilonci niso nikoli osvobodili svojih ujetnikov. Toda pri tem so pozabili, da imajo opravka z Bogom Jehovom. Jehova je obljubil, da bo njegovo ljudstvo osvobojeno, in to se je zgodilo. Njegove obljube se vedno izpolnijo. (Iza. 55:11)

6., 7. Zakaj je ustrezno, da popravimo naše razumevanje glede novodobnega babilonskega ujetništva?

⁶ Ali so kristjani kdaj doživeli kaj, kar bi lahko primerjali z babilonskim ujetništvom? V tej reviji je veliko let pisalo, da so Božji novodobni služabniki prišli v babilonsko ujetništvo leta 1918 in da so bili iz Babilona osvobojeni leta 1919. Toda zaradi razlogov, ki jih bomo predstavili v tem in naslednjem članku, smo morali to temo ponovno pregledati.

⁷ Razmislimo: Babilon Veliki je svetovni imperij krive religije. Da bi Božje ljudstvo leta 1918 prišlo v babilonsko ujetništvo, bi moralo v tistem času  nekako priti pod jarem krive religije. Toda dejstva kažejo, da so se v desetletjih pred prvo svetovno vojno Božji maziljeni služabniki pravzaprav začeli osvobajati Babilona Velikega, ne pa da jih je ta zasužnjil. Res je, da so bili maziljenci preganjani med prvo svetovno vojno, vendar so stiske, ki so jih doživljali, povzročale predvsem posvetne oblasti, in ne Babilon Veliki. Zato ni ravno videti, da je Jehovovo ljudstvo prišlo v ujetništvo Babilona Velikega leta 1918.

8. Pojasni, kako se je pravo krščanstvo spridilo. (Glej sliko pri naslovu.)

⁸ Ob binkoštih leta 33 n. št. je bilo na tisoče Judov in spreobrnjencev maziljenih s svetim duhom. Ti novi kristjani so postali »izbran rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za posebno last«. (Beri 1. Petrovo 2:9, 10.) Apostoli so, vse dokler so živeli, skrbno pazili na občine Božjega ljudstva. Vendar so se še posebej po njihovi smrti pojavili možje, ki so govorili »popačene nauke, da bi učence potegnili za seboj«. (Apd. 20:30; 2. Tes. 2:6–8) Mnogi od teh mož so imeli prednosti v občinah, služili so kot nadzorniki in kasneje kot »škofi«. Nastajati je začel duhovniški razred, čeprav je Jezus svojim sledilcem rekel: »Vsi vi pa ste bratje.« (Mat. 23:8) Imenitni možje, ki so bili navdušeni nad Aristotelovo in Platonovo filozofijo, so uvedli napačne verske zamisli, ki so postopoma zamenjale čiste nauke Božje Besede.

9. Opiši, kako je odpadniško krščanstvo dobilo podporo rimske države in do česa je to privedlo.

⁹ To odpadniško obliko krščanstva je leta 313 n. št. pravno priznal poganski rimski cesar Konstantin. Od takrat dalje sta Cerkev in država začeli sodelovati z roko v roki. Na primer, po koncilu v Niceji je Konstantin, ki je bil tam navzoč, odredil, da drugače mislečega duhovnika Arija izženejo, ker ni hotel priznati Jezusa za Boga. Kasneje je pod cesarjem Teodozijem I. (379–395 n. št.) katolištvo kot izprijena oblika krščanstva postalo uradna religija rimskega imperija. Zgodovinarji pravijo, da se je poganski Rim v četrtem stoletju »pokristjanil«. V resnici pa je bila odpadniška oblika krščanstva takrat že združena s poganskimi verskimi organizacijami rimskega imperija, ki so bile del Babilona Velikega. Kljub temu je majhno število pšenici podobnih maziljenih kristjanov po najboljših močeh častilo Boga, toda njihove glasove so preglasili. (Beri Matej 13:24, 25, 37–39.) Prav zares so bili v babilonskem ujetništvu!

10. Na podlagi česa so lahko iskreni ljudje podvomili o cerkvenih naukih v prvih nekaj stoletjih našega štetja?

¹⁰ Vendar je v prvih nekaj stoletjih našega štetja veliko ljudi znalo brati Sveto pismo v grščini ali latinščini. Tako so lahko primerjali nauke iz Božje Besede s cerkvenimi dogmami. Nekateri med njimi so na podlagi tega, kar so prebrali v Svetem pismu, zavrnili nesvetopisemske cerkvene nauke. Toda javno izražanje takšnega mnenja je bilo nevarno, celo usodno.

11. Kako je Sveto pismo prišlo pod nadzor duhovščine?

¹¹ Sčasoma je vse manj ljudi govorilo grščino in latinščino. Cerkev je nasprotovala vsakemu trudu, da bi se Božja Beseda prevedla v jezik ljudskih množic.  Zato so samo duhovniki in nekateri drugi izobraženi ljudje lahko brali Sveto pismo, čeprav niti vsi duhovniki niso znali dobro brati in pisati. Vsako nasprotovanje temu, kar je učila Cerkev, je bilo strogo kaznovano. Zvesti maziljeni Božji služabniki so se morali zbirati v majhnih skupinah, če so se sploh lahko. Kot je bilo v primeru prvotnih babilonskih pregnancev, tudi maziljeno »kraljevsko duhovništvo« ni moglo organizirano delovati. Babilon Veliki je ljudi držal v neusmiljenem primežu!

12., 13. Katera dejavnika sta prispevala k temu, da je Babilon Veliki začel popuščati primež, v katerem je držal ljudi? Pojasni.

¹² Ali bodo pravi kristjani sploh kdaj osvobojeni, da bodo lahko častili Boga odkrito in tako, kot je njemu všeč? Da! Žarki duhovne svetlobe so pričeli prodirati v temo, zahvaljujoč dvema pomembnima dejavnikoma. Prvi je bil izum tiskarskega stroja s premičnimi črkami sredi 15. stoletja. Preden so v zahodnem svetu začeli tiskati, so Sveto pismo prepisovali na roke, kar je bilo zelo težavno opravilo. Izvodi Svetega pisma so bili redki in dragi. Pravijo, da je vešč prepisovalec samo za en izvod Svetega pisma potreboval deset mesecev! Poleg tega material, na katerega je prepisovalec pisal (pergament), ni bil poceni. Nasprotno pa je vešč tiskar lahko s tiskarskim strojem in papirjem, ki sta bila veliko boljša alternativa, natisnil 1300 strani na dan!

¹³ Drugi pomembni dejavnik je bila odločitev nekaterih pogumnih mož na začetku 16. stoletja, da prevedejo Božjo Besedo v jezike preprostih ljudi. Številni prevajalci so se lotili tega dela za ceno svojega življenja. Cerkev je bila  zgrožena. Sveto pismo v rokah bogaboječih moških in žensk bi lahko postalo nevarno orožje, in tega so se bali cerkveni voditelji! In ko je bilo Sveto pismo na voljo, so ga ljudje res brali. Med branjem so se spraševali: »Kje so v Božji Besedi omenjene vice? Kje piše, da je treba plačati maše za mrtve? Kje so omenjeni škofi in kardinali?« Z gledišča Cerkve je bilo to nezaslišano. Kako si množice drznejo spraševati cerkvene voditelje! Cerkev je udarila nazaj. Moški in ženske so bili obtoženi krivoverstva, ker so zavrnili cerkvene nauke. Nekateri teh naukov so temeljili na filozofiji Aristotela in Platona, moških, ki sta živela, še preden se je rodil Jezus. Cerkev je izrekala smrtne kazni in država jih je izvrševala. Namen je bil ljudi odvrniti od branja Svetega pisma in tega, da Cerkvi postavljajo vprašanja. Po večini je ta načrt deloval. Kljub temu nekaj pogumnih posameznikov ni dovolilo, da jih Babilon Veliki prestraši. Ti so zdaj prepoznali resnico v Božji Besedi in izvedeti so želeli še več! Vse je bilo pripravljeno za skorajšnjo osvoboditev iz ujetništva krive religije.

14. a) Katere razmere so proti koncu 19. stoletja prispevale k boljšemu razumevanju svetopisemske resnice? b) Opiši, kako je brat Russell iskal resnico.

¹⁴ Mnogi, ki so bili žejni svetopisemske resnice, so zbežali v dežele, kjer ni bilo čutiti tako močnega vpliva Cerkve. Želeli so brati, preučevati in razpravljati med seboj, ne da bi jim drugi govorili, kaj naj razmišljajo. Ena takšnih dežel so bile Združene države. Tam so Charles Taze Russell in nekaj njegovih sodelavcev proti koncu 19. stoletja začeli sistematično preučevati Sveto pismo. Sprva je bil cilj brata Russlla ugotoviti, katera prevladujoča religija uči resnico. Pazljivo je primerjal nauke različnih religij, celo nekrščanskih, s tem, kar pravi Sveto pismo. Kmalu je ugotovil, da se nobena od teh religij ne sklada povsem z Božjo Besedo. Ob neki priložnosti se je srečal z nekaj krajevnimi duhovniki, v upanju, da bodo ti možje sprejeli resnice, ki jih je skupaj s sodelavci odkril v Svetem pismu, ter da bodo o teh resnicah učili člane svojih občin. Duhovnike to ni zanimalo. Preučevalci Biblije so morali sprejeti dejstvo: s tistimi, ki so se odločili ostati del krive religije, ne morejo sodelovati. (Beri 2. Korinčanom 6:14.)

15. a) Kdaj so kristjani prišli pod jarem Babilona Velikega? b) Na katera vprašanja bomo dobili odgovor v naslednjem članku?

¹⁵ Do sedaj smo spoznali, da je pravo krščanstvo prišlo v babilonsko ujetništvo kmalu po smrti zadnjega apostola. Vendar se porajajo še naslednja vprašanja: Katere dodatne dokaze imamo, da so se v desetletjih pred letom 1914 maziljenci pravzaprav začeli osvobajati suženjskih vezi Babilona Velikega? Ali je res, da Jehova ni bil zadovoljen s svojimi služabniki, ker so se med prvo svetovno vojno upočasnili v oznanjevanju? In ali so se nekateri bratje v tem času odrekli svoji krščanski nevtralnosti in si s tem nakopali Jehovovo neodobravanje? In nenazadnje, če so kristjani postali sužnji krive religije v drugem stoletju n. št., kdaj so potem bili osvobojeni? To so odlična vprašanja. Nanje bomo dobili odgovore v naslednjem članku.