ŽRTVOVANJE je že od nekdaj pomemben del pravega čaščenja. Izraelci so darovali živalske žrtve, kristjani pa so dobro poznani po svoji »daritvi hvale«. Vendar obstajajo še druge žrtve, ki so Bogu po volji. (Heb. 13:15, 16) Takšne žrtve prinašajo veselje in blagoslove, kot je to razvidno iz naslednjih primerov.

Ana, zvesta služabnica iz preteklosti, si je zelo želela sina, vendar ni mogla imeti otrok. V molitvi se je zaobljubila Jehovu, da bo, če dobi sina, tega izročila Jehovu »za vse dni njegovega življenja«. (1. Sam. 1:10, 11) Čez čas je Ana zanosila in rodila sina Samuela. Ko je bil Samuel odstavljen, ga je Ana odvedla v sveti šotor, prav kakor se je zaobljubila. Jehova je Ano blagoslovil za njenega požrtvovalnega duha. Imela je prednost, da je rodila še pet otrok, Samuel pa je postal prerok in pisec Svetega pisma. (1. Sam. 2:21)

Podobno kot Ana in Samuel imajo tudi današnji kristjani prednost, da življenje posvetijo služenju svojemu Stvarniku. Jezus je obljubil, da bo vsaka žrtev, ki jo naredimo za to, da častimo Jehova, bogato nagrajena. (Mar. 10:28–30)

V prvem stoletju je bila kristjanka Dorka znana po tem, da je »storila veliko dobrih del in je rada delila miloščino«. To so bile žrtve, s katerimi je pomagala drugim. Žal pa je »zbolela in umrla«, kar je celotno občino zelo razžalostilo. Ko so učenci slišali, da je Peter v bližini, so ga prosili, naj takoj pride. Predstavljaj si njihovo veselje, ko je Peter prišel in Dorko obudil od mrtvih. To je prvi zapis o tem, da je kateri od apostolov koga obudil! (Apd. 9:36–41) Bog ni pozabil žrtev, ki jih je Dorka storila. (Heb. 6:10) Poročilo o njeni velikodušnosti se je ohranilo v Božji Besedi kot lep zgled, ki ga lahko posnemamo.

Tudi apostol Pavel je odličen zgled človeka, ki je velikodušno razdajal svoj čas in pozornost. Svojim krščanskim bratom in sestram v Korintu je napisal: »Sam bom z velikim veseljem porabil vse in se do konca izčrpal za vaše duše.« (2. Kor. 12:15) Pavel se je iz lastnih izkušenj naučil, da razdajanje za druge ne prinaša le osebnega zadovoljstva, temveč, kar je še pomembnejše, Jehovov blagoslov in odobravanje. (Apd. 20:24, 35)

Jasno je, da je Jehova zadovoljen, kadar svoj čas in moči razdajamo za to, da podpiramo delo v prid Kraljestva in pomagamo sovernikom. Toda ali lahko še kako drugače podpiramo oznanjevanje Kraljestva? Da! Boga lahko poleg dela, ki ga opravljamo iz ljubezni, častimo tudi s svojimi prostovoljnimi prispevki. Z njimi se pospešuje svetovno oznanjevanje, kar zajema podpiranje misijonarjev in drugih posebnih polnočasnih služabnikov. S prostovoljnimi prispevki se podpira tudi pripravljanje in prevajanje literature ter videoposnetkov, pomoč ob naravnih nesrečah in gradnja novih kraljestvenih dvoran. Zaupamo lahko naslednjim besedam: »Radodarna duša bo uživala blagostanje.« Še več, s svojimi dragocenostmi, ki jih dajemo, častimo Jehova. (Preg. 3:9; 11:25)