Jezus je na večer pred svojo smrtjo apostolom svetoval, naj si ne prizadevajo za ugleden položaj med soverniki. Rekel jim je: »Narodom njihovi kralji gospodujejo in tisti, ki imajo oblast nad njimi, se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne bodite taki.« (Luk. 22:25, 26)

Kdo so bili dobrotniki, o katerih je govoril Jezus? Napisi, kovanci in drugi zapisi odkrivajo, da je bilo v grški in rimski družbi v navadi, da so ugledne moške in vladarje počastili z nazivom Everget oziroma dobrotnik. Ta čast jim je bila izkazana zato, ker so opravljali kakšno koristno javno službo.

Številni kralji so imeli naziv dobrotnik. Med njimi sta bila egiptovska vladarja Ptolemaj III. Everget in Ptolemaj VIII. Everget II. Ta naziv sta imela tudi rimska vladarja Julij Cezar in Avgust ter Herod Veliki, kralj Judeje. Herod si je verjetno to čast prislužil s tem, da je svojemu ljudstvu v času lakote priskrbel žito in revnim dal oblačila.

Nemški biblicist Adolf Deissmann pravi, da je bila uporaba naziva dobrotnik močno razširjena. Rekel je: »V zelo kratkem času bi lahko med napisi brez težav našli več kot sto primerov [uporabe tega naziva].«

Kaj je torej Jezus imel v mislih, ko je svojim učencem rekel »Vi pa ne bodite taki«? Ali jim je skušal povedati, naj se ne zanimajo za dobro ljudi okoli sebe? Prav gotovo ne. Jezusa je očitno skrbelo to, kaj je posameznika navedlo, da je bil radodaren.

V Jezusovih dneh so si bogati posamezniki želeli pridobiti dober sloves tako, da so sponzorirali predstave in igre v arenah, gradili parke in templje ter podpirali podobne dejavnosti. Vendar so to delali zato, da bi bili slavni oziroma da bi jih ljudje hvalili ali volili. »Čeprav so bili med njimi tudi taki, ki so bili zares radodarni,« pravi neki priročnik, »so ta dejanja pogosto motivirali politični interesi.« Jezus je svoje učence svaril, naj se ogibajo takšne sebičnosti in želje po uveljavljanju.

Nekaj let kasneje je apostol Pavel poudaril to isto pomembno resnico, in sicer da bi morali biti radodarni s pravimi motivi. Sokristjanom v Korintu je napisal: »Naj vsak stori tako, kakor se je odločil v svojem srcu, ne nejevoljno ali pod prisilo, ker Bog ljubi veselega darovalca.« (2. Kor. 9:7)