ŠTEVILNI bratje in sestre, ki so se v preteklosti iz držav v razvoju preselili v zahodne države, so se vrnili v svojo domačo državo. Ker imajo radi Jehova in svoje sovernike, so se preselili tja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva. (Mat. 22:37–39) Kaj so žrtvovali in kako so bili blagoslovljeni? Da bi to izvedeli, si poglejmo nekaj primerov iz Kameruna v Zahodni Afriki.

Leta 1998 se je brat Onesime odselil iz Kameruna. V tujini je živel 14 let. Nekega dne je na krščanskem shodu slišal ponazoritev o oznanjevanju. Govornik je rekel: »Dva prijatelja ribarita na različnih mestih in eden od njiju ulovi več rib kot drugi. Ali se ne bo prijatelj, ki ulovi manj rib, premaknil na mesto, kjer se ulovi več rib?«

Ta ponazoritev je Onesima spodbudila k razmišljanju, da bi se vrnil na duhovno plodno področje v Kamerun z namenom, da pomaga tamkajšnjim oznanjevalcem. Vendar ga je skrbelo, ali se bo lahko prilagodil na življenje v Kamerunu, ko pa je toliko let živel v tujini. Da bi to ugotovil, je za šest mesecev obiskal Kamerun. Nato se je leta 2012 tja preselil za stalno.

Onesime pravi: »Moral sem se spet navaditi na vročino in drugačne življenjske pogoje. V kraljestveni dvorani sem se moral privaditi na neudobne klopi.« V smehu reče: »Bolj ko sem se osredotočil na program, bolj so spomini na udobne klopi začeli bledeti.«

Leta 2013 se je Onesime poročil z Geraldine, ki se je po devetih letih življenja v Franciji vrnila v Kamerun. Kakšnih blagoslovov sta bila deležna, ker sta se povsem posvetila teokratičnim dejavnostim? Onesime pravi takole: »Obiskala sva Šolo za oznanjevalce Kraljestva in sedaj služiva v Betelu. V zadnjem letu se je v najini občini krstilo 20 svetopisemskih učencev. Mislim, da sem sedaj na pravem mestu za ‚ribarjenje‘.« (Mar. 1:17, 18) Geraldine doda: »Prejela sem več blagoslovov, kot sem si sploh lahko zamišljala.«

Judith se je preselila v Združene države, vendar je hrepenela po tem, da bi lahko še več oznanjevala. Takole pove: »Vsakič sem po koncu obiska svoje družine v Kamerunu jokala, ker sem morala zapustiti številne ljudi, s katerimi sem začela svetopisemski tečaj.« Vseeno je oklevala z odločitvijo, da se vrne v Kamerun. Imela je dobro plačano službo, ki ji je omogočala, da je lahko plačevala  zdravljenje za svojega očeta v Kamerunu. Vendar ker je zaupala v Jehova, je naredila ta korak in se preselila. Prizna, da je pogrešala udobje, ki ga je imela, ko je živela v tujini. Zato je molila k Jehovu, da bi ji pomagal, da se prilagodi. Okrajni nadzornik in njegova žena sta ji pri tem pomagala in jo spodbudila.

Judith se spominja: »Okusila sem veliko veselje, ko sem v treh letih pomagala štirim ljudem, da se krstijo.« Začela je služiti kot posebna pionirka. Sedaj s svojim možem Samom-Castelom sodeluje v okrajnem delu. Kaj pa se je zgodilo z njenim očetom? Judith in njeni družinski člani so v tujini našli bolnišnico, ki je bila pripravljena plačati operacijo. Na veselje vseh je operacija uspela.

Brat Victor se je preselil v Kanado. Ko je prebral članek iz Stražnega stolpa o visokošolskem izobraževanju, je razmislil o svojem šolanju. Nehal je obiskovati univerzo in se vpisal v tečaj, ki mu je pomagal, da se je izučil poklica. Pravi takole: »To mi je omogočilo, da sem kmalu našel zaposlitev in začel pionirati, kar sem si že dolgo želel.« Kasneje se je poročil s Caroline in skupaj sta obiskala Kamerun. Med obiskom krajevne podružnice so ju nekateri bratje in sestre spodbudili, naj razmislita o tem, da bi služila v Kamerunu. Victor pravi: »Nisva imela nobenega razloga, da ne bi služila v Kamerunu. Ker sva ohranila preprosto življenje, sva lahko sprejela povabilo.« Čeprav je Caroline imela nekaj zdravstvenih težav, sta se vseeno odločila, da se preselita.

Victor in Caroline sta začela služiti kot redna pionirja, da bi lahko pomagala vsem, ki se zanimajo za Sveto pismo. Nekaj časa sta lahko živela od prihrankov. Nato sta nekaj mesecev delala v Kanadi, kar jima je omogočilo, da sta se vrnila v Kamerun in naprej pionirala. Kako sta bila blagoslovljena? Obiskala sta Šolo za oznanjevalce Kraljestva, služila kot posebna pionirja, sedaj pa sta služabnika za gradnjo. Victor pravi: »Ko sva zapustila cono udobja, sva lahko okusila Jehovovo podporo.«

Leta 2002 je brat Alain, ki je v Nemčiji študiral na univerzi, prebral zloženko Mladi – kaj načrtujete v življenju?. Informacije iz te zloženke so ga spodbudile, da si je postavil nove cilje. Leta 2006 je obiskal Strežnospopolnjevalno šolo in bil dodeljen v svojo rojstno državo Kamerun.

V Kamerunu je našel zaposlitev s polovičnim delovnim časom. Kasneje je našel bolje plačano službo, vendar ga je skrbelo, da ne bo mogel več toliko časa posvetiti oznanjevanju. Ko je dobil povabilo, da bi služil kot posebni pionir, ga je brez odlašanja sprejel. Njegov delodajalec mu je ponudil višjo plačo, vendar je ponudbo odklonil. Kasneje se je Alain poročil s Stephanie, ki je dolga leta živela v Franciji. S kakšnimi težavami se je po selitvi v Kamerun spoprijemala?

Stephanie pravi: »Pojavile so se mi manjše zdravstvene težave in alergije, vendar sem prejela redno zdravstveno oskrbo, kar mi je pomagalo.« Z možem sta bila nagrajena za vztrajnost. Alain pove takole: »Ko sva oznanjevala v odmaknjeni vasi Kate, sva našla mnogo ljudi, ki so želeli preučevati  Sveto pismo. Kasneje sva lahko z njimi po telefonu vodila svetopisemske tečaje. Dva od njih sta se krstila in tam je nastala skupina oznanjevalcev.« Stephanie dodaja: »Ni večjega veselja od tega, da pomagaš ljudem, da se posvetijo Jehovu. Ko služiva tukaj, večkrat okusiva takšno veselje.« Alain in Stephanie danes služita v okrajnem delu.

Gisele se je krstila, ko se je v Italiji šolala za zdravnico. Bila je navdušena nad preprostim življenjem zakoncev, ki sta služila kot redna pionirja in z njo preučevala Sveto pismo. Zato je želela še več narediti za Jehova. Po končanem šolanju je začela služiti kot redna pionirka.

Gisele se je želela vrniti v Kamerun, da bi tam povečano služila Jehovu, vendar je bila zaskrbljena. Rekla je: »Odpovedati bi se morala pravici, da prebivam v Italiji, in se ločiti od svojih prijateljev in družine, ki so tam živeli.« Kljub temu se je maja 2016 preselila nazaj v Kamerun. Čez nekaj let se je poročila z Leonceom. Podružnica v Kamerunu jima je predlagala, da se preselita v mesto Ayos, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva.

Kakšno je bilo življenje v mestu Ayos? Gisele pove: »Pogosto več tednov ni bilo elektrike in nisva mogla napolniti mobilnih telefonov. Večino časa jih nisva mogla uporabljati. Naučila sem se kuhati na ognju. Ponoči sva s samokolnico in baterijsko svetilko odšla po vodo, saj takrat pri izviru ni bilo več toliko gneče.« Kaj jima je pomagalo, da sta zdržala? Gisele pravi: »Da sva lahko zdržala, so nama bili v pomoč Jehovov duh, podpora sozakonca ter spodbude in občasna finančna pomoč družine in prijateljev.«

Ali je Gisele vesela, da se je vrnila v domačo državo? »Da, brez kančka dvoma,« pravi. »Na začetku sva imela nekaj težav in bila sva malodušna. Vendar ko sva to enkrat premagala, sva z možem občutila, da sva naredila točno to, kar sva morala narediti. Zaupava Jehovu in čutiva, da sva se z njim še bolj zbližala.« Leonce in Gisele sta obiskala Šolo za oznanjevalce Kraljestva in sedaj služita kot začasna posebna pionirja.

Podobno kot ribič, ki kljub različnim težavam pokaže pogum, da bi ulovil veliko rib, se tudi tisti, ki se vrnejo v domačo državo, žrtvujejo, da bi pomagali tistim, ki imajo prav naravnano srce in se odzovejo na sporočilo o Kraljestvu. Nedvomno se bo Jehova teh marljivih oznanjevalcev, ki so pokazali ljubezen do njegovega imena, spominjal z odobravanjem. (Neh. 5:19; Heb. 6:10) Ali živiš v tujini in se v tvoji domači državi potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva? Ali si se pripravljen vrniti? Če si se, te čakajo bogati blagoslovi. (Preg. 10:22)