Rodil sem leta 1948 na Nizozemskem. Naslednje leto smo se z družino preselili v São Paulo v Braziliji. Moja starša sta bila zelo aktivna v cerkvi in po večerji smo redno brali Sveto pismo. Leta 1959 smo se spet preselili, tokrat v ameriško zvezno državo Massachusetts.

Oče je marljivo delal, da bi poskrbel za našo osemčlansko družino. Imel je različne službe. Delal je kot trgovski potnik, cestni gradbeni delavec in trgovski predstavnik za neko mednarodno letalsko družbo. Vsi v družini smo bili veseli, ko je delal za letalsko družbo, ker smo lahko veliko potovali.

V srednji šoli sem pogosto razmišljal, kaj bom delal, ko bom odrasel. Nekateri moji prijatelji so se odločili za univerzo, drugi pa so šli v vojsko. Ampak za mene vojaška služba ni prišla v poštev, ker se nikoli nisem rad prepiral, še manj pa bojeval. Da mi ne bi bilo treba iti v vojsko, sem šel na univerzo.  Vendar sem si globoko v sebi želel pomagati drugim, ker sem menil, da bo to mojemu življenju dalo smisel.

Zanimalo me je, kako je nastalo življenje, zato sem se odločil, da bom študiral antropologijo. Učili smo se evolucijo in od nas se je pričakovalo, da jo sprejmemo kot dejstvo. Ampak nekatere razlage niso bile logične in si jim moral slepo verjeti, kar pa je v nasprotju z znanstveno metodo raziskovanja.

Na univerzi nas niso učili moralnih meril. Poudarjalo se je to, da moraš uspeti za vsako ceno. Druženje na zabavah in eksperimentiranje z drogami mi je dajalo občutek sreče, ki pa je hitro minil. Spraševal sem se, ali ima takšno življenje res smisel.

V tistem času sem se preselil v Boston in se tam vpisal na univerzo. Da bi lahko plačeval šolanje, sem moral poleti delati. Tako sem prvič prišel v stik z Jehovovimi pričami. Sodelavec mi je govoril o prerokbi o sedmih časih iz četrtega poglavja Danielove knjige. Pojasnil mi je, da živimo v času konca. (Dan. 4:13–17) Hitro sem ugotovil, da bom moral spremeniti svoje življenje, če bova nadaljevala te pogovore in če jih bom vzel resno. Zato sem se začel sodelavca ogibati na vse možne načine.

Na univerzi sem obiskoval predavanja, ki bi me pripravila za prostovoljno delo v Južni Ameriki. Mislil sem, da bo moje življenje dobilo smisel, če bom drugim pomagal kot humanitarni delavec. Toda moji dvomi glede tega, kako najti smisel v življenju, so postali še močnejši. Razočaran sem ob koncu semestra zapustil univerzo.

Maja 1970 sem se preselil v Amsterdam, da bi delal za isto letalsko družbo, kot je oče. Tako sem lahko veliko potoval v Afriko, Severno, Južno in Srednjo Ameriko, Evropo in Azijo. Kmalu sem ugotovil, da ima vsaka država velike težave, za katere je videti, da jih nihče ne zna rešiti. Ponovno sem si zaželel, da bi v življenju delal nekaj koristnega, zato sem se odločil, da se vrnem v Združene države in se ponovno vpišem na isto univerzo v Bostonu.

Ko sem bil spet na univerzi, sem hitro ugotovil, da tam ne bom dobil odgovorov na svoja vprašanja glede življenja. Ker nisem vedel, kaj narediti, sem za nasvet vprašal svojega profesorja antropologije. Na moje presenečenje mi je odgovoril: »Zakaj bi sploh nadaljeval študij? Zakaj ne bi kar nehal?« Ni mu bilo treba reči dvakrat. Za vedno sem zaključil z univerzo.

Moje življenje se mi je še vedno zdelo brez smisla, zato sem se začel družiti s hipiji. Z nekaj prijatelji smo z avtoštopom potovali po Združenih državah in vse do Acapulca v Mehiki. Živeli smo v skupnostih s hipiji, za katere se je zdelo, da imajo brezskrbno življenje. Toda kmalu sem ugotovil, da njihov način življenja nima smisla oziroma da ne prinaša trajne sreče. Videl sem, da mnogi med njimi niso niti pošteni niti zvesti.

Medtem sem si znova zaželel, da bi uresničil svoje sanje iz otroštva. Želel sem jadrati po morju, pa ne kot mornar, ampak kot kapitan. To bi mi lahko uspelo samo, če bi imel svojo jadrnico. Ker je imel moj prijatelj Tom enake želje, sva se odločila, da bova z jadrnico skupaj potovala po svetu. Hotel sem najti tropski rajski otok, kjer bi lahko živel stran od družbenih pravil.

S Tomom sva odpotovala do mesta Arenys de Mar blizu Barcelone. Tam sva kupila 9,4 metra dolgo jadrnico z imenom Llygra. Začela sva jo obnavljati, da bi bila primerna za plovbo. Ker se nama na najinih potovanjih ni nikamor mudilo, sva vzela ven motor in tako imela več prostora za pitno vodo. Da bi jadrnico lažje usmerjala v majhnih pristaniščih, sva kupila dve petmetrski vesli. Končno sva odplula proti Sejšelom v Indijskem oceanu. Namen sva imela objadrati zahodno obalo Afrike in iti okoli Rta dobrega upanja. Pri navigaciji sva si pomagala s sekstantom, zvezdami, zvezdnimi kartami in različnimi knjigami. Presenečen sem bil, kako natančno sva lahko določila svoj položaj.

Zelo kmalu pa sva ugotovila, da najina stara lesena jadrnica ni primerna za plovbo. Vanjo je vdirala voda s hitrostjo približno 22 litrov na uro! Kot sem omenil v uvodu, me je med nevihto postalo strah in sem prvič po mnogih letih molil. Bogu sem obljubil, da ga bom skušal spoznati, če bom preživel. Nevihta se je pomirila in držal sem svojo obljubo.

Na jadrnici sem začel brati Sveto pismo. Bil sem na odprtem Sredozemskem morju, okoli mene pa so bile leteče ribe, delfini in neskončno obzorje. Ponoči sem na nebu občudoval Rimsko cesto in se še bolj prepričal, da obstaja Bog, ki se zanima za ljudi.

Po nekaj tednih sva priveslala v pristanišče Alicante v Španiji, kjer sva skušala prodati jadrnico, da bi lahko kupila boljšo. Seveda pa ni bilo lahko najti kupca za staro jadrnico, ki je puščala in je bila brez motorja. Vendar je bil to odličen čas za branje Svetega pisma.

Bolj ko sem bral to knjigo, bolj sem jo videl kot priročnik, ki mi lahko pomaga do sreče v življenju. Name je naredilo vtis, kako jasno Sveto pismo govori o tem, da bi morali živeti čisto in moralno. Spraševal sem se, zakaj se ima toliko ljudi – tudi jaz – za kristjane, vendar ne živijo po tem, kar piše v Svetem pismu.

Odločil sem se, da bom naredil velike spremembe v svojem življenju, zato sem nehal jemati droge. Prepričan sem bil, da obstajajo ljudje, ki živijo po visokih svetopisemskih moralnih merilih, in želel sem jih spoznati. Drugič sem molil k Bogu in ga prosil, naj mi jih pomaga najti.

Zdelo se mi je logično, da si pri iskanju prave religije pomagam z metodo izločanja. Ko sem se sprehajal po ulicah mesta Alicante, sem videl veliko verskih zgradb,  ampak ker je večina imela podobe, mi jih ni bilo težko črtati s seznama.

Neko nedeljo popoldan sem bil na hribu, s katerega sem imel pogled na pristanišče. Bral sem Jakoba 2:1–5, ki opozarja pred tem, da bi dajali prednost bogatim. Ko sem se vračal proti najini jadrnici, sem šel mimo zgradbe, kjer je nad vhodom pisalo »kraljestvena dvorana Jehovovih prič«.

Rekel sem si: Te ljudi moram preizkusiti. Zanima me, kako me bodo sprejeli. V kraljestveno dvorano sem vstopil bos, zaraščen in z raztrganimi kavbojkami. Reditelj me je pospremil do stola zraven neke starejše gospe, ki mi je prijazno pomagala najti svetopisemske stavke, ki jih je omenjal govornik. Po koncu shoda sem bil zelo presenečen, kako prijazni so bili vsi, ki so me prišli pozdravit. Neki moški me je povabil k sebi domov na pogovor, ampak ker še nisem končal branja Svetega pisma, sem mu rekel: »Povedal bom, ko bom pripravljen.« Medtem sem začel obiskovati vse shode.

Nekaj tednov pozneje sem obiskal tega moškega in odgovoril mi je na moja svetopisemska vprašanja. En teden zatem mi je dal polno vrečo lepih oblačil. Rekel mi je, da je lastnik teh oblačil v zaporu, ker uboga svetopisemsko zapoved, naj ljubimo drug drugega in naj se ne učimo vojskovati. (Iza. 2:4; Jan. 13:34, 35) Sedaj sem bil prepričan, da sem našel to, kar sem iskal – ljudi, ki se ravnajo po jasnih moralnih načelih iz Svetega pisma! Moj cilj ni bil več, da najdem rajski otok, ampak da temeljito preučim Sveto pismo. Zato sem se vrnil na Nizozemsko.

Potreboval sem štiri dni, da sem z avtoštopom prišel do mesta Groningen na Nizozemskem. Tam sem moral poiskati službo, da bi se lahko preživljal. Ko sem se prijavljal za delo v neki mizarski delavnici, sem moral na prošnjo napisati, katere vere sem. Napisal sem, da sem Jehovova priča. Ko je lastnik delavnice to prebral, sem opazil, da se mu je spremenil izraz obraza. Rekel mi je: »Te bom poklical.« Ampak me ni nikoli.

V neki drugi mizarski delavnici sem vprašal lastnika, ali potrebuje pomoč. Prosil me je za dokazilo o izobrazbi in kakšno priporočilno pismo. Pojasnil sem mu, da imam  nekaj izkušenj, ker sem popravljal leseno jadrnico. Na moje presenečenje mi je rekel: »Lahko začneš delati ta popoldan, ampak pod enim pogojem. V svoji delavnici ne želim nobenih težav, ker sem Jehovova priča in živim po svetopisemskih načelih.« Začudeno sem ga pogledal in odgovoril: »Tudi jaz sem!« Verjetno mi je zaradi dolgih las in brade rekel: »Potem bom s tabo preučeval Sveto pismo.« To sem z veseljem sprejel. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj me lastnik druge mizarske delavnice ni nikoli poklical. Jehova je odgovoril na moje molitve. (Ps. 37:4) Eno leto sem delal pri tem bratu. Medtem je z mano preučeval Sveto pismo, potem pa sem se januarja 1974 krstil.

Mesec pozneje sem začel novo kariero – postal sem redni pionir, kar mi je prineslo veliko veselja. Naslednji mesec sem se preselil v Amsterdam, da bi pomagal novoustanovljeni špansko govoreči skupini. Vesel sem bil, da sem lahko vodil svetopisemske tečaje v španščini in portugalščini. Maja 1975 pa sem začel služiti kot posebni pionir.

Nekega dne je na naš shod prišla posebna pionirka Ineke, da bi nam predstavila svojo svetopisemsko učenko iz Bolivije. Z Ineke sva se odločila, da se bolje spoznava, in sva si dopisovala po pismih. Kmalu sva ugotovila, da imava iste cilje, in leta 1976 sva se poročila. Še naprej sva služila kot posebna pionirja do leta 1982, ko sva bila povabljena v 73. razred šole Gilead. Presenečena in vesela sva bila, da sva bila dodeljena v vzhodno Afriko, kjer sva pet let služila v Mombasi v Keniji. Leta 1987 pa sva bila dodeljena v Tanzanijo, ker tam takrat naše oznanjevanje ni bilo več prepovedano. Tam sva ostala 26 let in se nato vrnila v Kenijo.

To, da ponižnim ljudem pomagava spoznavati resnico, daje pravi smisel najinemu življenju. Moj prvi svetopisemski učenec v Mombasi je bil neki moški, ki sem ga našel med oznanjevanjem na javnih krajih. Ko sem mu ponudil dve reviji, je rekel: »Kaj naj naredim, potem ko ju preberem?« Naslednji teden sem začel z njim preučevati knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji, ki je ravno takrat izšla v svahiliju. Čez eno leto se je krstil in postal redni pionir. Od takrat sta z ženo že skoraj sto ljudem pomagala do posvetitve in krsta.

Ko sem spoznal, kaj je smisel življenja, sem se počutil kot potujoči trgovec, ki je našel dragocen biser in ga ni želel izgubiti. (Mat. 13:45, 46) Še drugim sem želel pomagati, da najdejo pravi smisel v življenju. Z mojo drago ženo sva osebno izkusila, kako Jehova svojim služabnikom daje izpolnjeno in smiselno življenje.