Preden vam povem, kaj se je zgodilo zatem, naj vam zaupam, kako sem začel s polnočasno službo.

Rodil sem se leta 1942 na prelepem karibskem otoku Curaçao. Moj oče je bil iz Surinama, ampak na ta otok se je preselil zaradi dela. Nekaj let pred mojim rojstvom je postal eden prvih Jehovovih prič na Curaçaoju. a Vsak teden je z nami otroki preučeval Sveto pismo, čeprav smo se včasih malce upirali. Ko sem bil star 14 let, se je oče odločil, da se preselimo v Surinam, da bi lahko skrbel za svojo ostarelo mamo.

V Surinamu sem se začel družiti z mladimi v občini, ki so goreče služili Jehovu. Bili so nekaj let starejši od mene in so redno pionirali. Ko so govorili o svojih doživetjih z oznanjevanja, so njihovi obrazi kar žareli od sreče. S temi prijatelji smo se o svetopisemskih temah pogovarjali tudi po shodih – včasih smo sedeli pod zvezdnatim nebom. Ti prijatelji so mi pomagali ugotoviti, kaj hočem v življenju – hočem delati za Jehova. Zato sem se pri 16-ih krstil in pri 18-ih začel redno pionirati.

Kot pionir sem se veliko naučil in to mi pomaga že ves čas polnočasne službe. Ena prvih stvari, ki sem se jih naučil, je bilo to, kako pomembno je usposabljati druge. Ko sem začel pionirati, me je pod svoje okrilje vzel misijonar Willem van Seijl b. Veliko me je učil o tem, kako opravljati teokratične naloge. Takrat se sploh nisem zavedal, kako zelo potrebujem takšno usposabljanje. Naslednje leto sem bil postavljen za posebnega pionirja in pričel  pomagati oddaljenim skupinam globoko v deževnem gozdu v Surinamu. Še danes cenim to, da so me bratje ob pravem času šolali. Vse od takrat se trudim posnemati njihov zgled, tako da si vzamem čas in usposabljam druge.

Druga stvar, ki sem se je naučil, je bilo to, da moraš živeti preprosto in biti dobro organiziran. Na začetku vsakega meseca sva z bratom, s katerim sva bila v posebni polnočasni službi, naredila načrt, kaj vse potrebujeva v naslednjih tednih. Nato je eden od naju šel na dolgo pot v glavno mesto in nabavil vse potrebno. Paziti sva morala, kako porabljava najino mesečno žepnino in kako razpolagava s tem, kar sva kupila, da bi zadostovalo za cel mesec. Če bi nama v deževnem gozdu česa zmanjkalo, bi nama redko kdo, če sploh kdo, lahko pomagal. Prepričan sem, da mi je to, da sem se že v mladih letih naučil živeti preprosto in biti dobro organiziran, pomagalo, da sem že vse življenje osredotočen na Jehovovo delo.

Tretja stvar, ki sem se je naučil, je bilo to, da je dobro oznanjevati ljudem v njihovem maternem jeziku. Med odraščanjem sem se naučil nizozemščino, angleščino, papiamentu in sranan tongo (znan tudi kot sranan), ki je splošni jezik v Surinamu. Ampak opazil sem, da se ljudje v deževnem gozdu na dobro novico bolje odzovejo, če jim oznanjuješ v njihovem jeziku. Nekatere od teh jezikov mi je bilo težko govoriti. Tak je na primer jezik saramakan, ki uporablja visoke in nizke tone. Vendar sem vesel, da sem se potrudil. Skozi leta sem lahko o resnici poučeval še več ljudi, ker sem govoril njihov jezik.

Seveda sem se kdaj tudi osmešil. Nekoč sem svetopisemsko učenko, ki je govorila saramakan, hotel vprašati, kako se počuti, ker je imela bolečine v trebuhu. Ampak v resnici sem jo vprašal, ali je noseča. Ni treba posebej omenjati, da ji moje vprašanje ni bilo všeč. Kljub takšnim spodrsljajem sem se na svojih dodelitvah vedno trudil z ljudmi govoriti v njihovem jeziku.

Leta 1970 sem bil postavljen za okrajnega nadzornika. Tisto leto sem številnim oddaljenim skupinam v deževnem gozdu predvajal diapozitive na temo »Obisk svetovnega središča Jehovovih prič«. Da bi prišel do njih, sem s skupino bratov potoval po rekah z dolgim, lesenim čolnom. Na njem smo imeli generator, prenosni rezervoar za gorivo, petrolejke in opremo za predvajanje diapozitivov. Ko smo prišli do cilja, smo vso opremo odnesli do kraja, kjer naj bi se predvajal program. S teh potovanj mi je najbolj ostalo v spominu to, s kakšnim veseljem so ljudje gledali diapozitive. Tako srečen sem bil, da sem ljudem lahko pomagal spoznavati Jehova in zemeljski del njegove organizacije. Ti duhovni blagoslovi so daleč presegli vse, kar  sem v fizičnem pogledu žrtvoval, da bi služil Jehovu.

Čeprav sem pri služenju Jehovu videl, da ima samskost svoje prednosti, sem si želel najti življenjsko sopotnico. Zato sem v molitvah začel Jehova določno prositi, naj mi pomaga najti ženo, ki bo z mano z veseljem vztrajala v polnočasni službi, čeprav ima ta v deževnem gozdu svoje izzive. Čez približno eno leto sem se začel spoznavati z Ethel, posebno pionirko, ki je bila zelo požrtvovalna. Že od nekdaj je občudovala apostola Pavla in se je v oznanjevanju želela razdajati tako kot on. Poročila sva se septembra 1971 in nato skupaj služila v okrajnem delu.

Ethel je odraščala v družini s skromnimi sredstvi, zato se je dobro prilagodila potujočemu delu v deževnem gozdu. Ko sva se na primer pripravljala na obisk občin globoko v gozdu, sva s seboj vzela malo stvari. V rekah sva prala obleke in se umivala. Navadila sva se tudi, da sva jedla, kar koli so nama gostitelji ponudili – legvane, piranje ali kar koli drugega, kar so ujeli v gozdu ali v rekah. Ko nisva imela krožnikov, sva jedla z listov bananovca. Ko nisva imela pribora, sva pač jedla z rokami. Z Ethel meniva, da je to, kar sva žrtvovala za Jehova, trojno vrvico še bolj učvrstilo. (Prid. 4:12) Teh izkušenj ne bi zamenjala za nič na svetu!

Ko sva se nekoč vračala z enega od oddaljenih področij v gozdu, se je zgodilo to, kar sem opisal v uvodu. Ko smo prišli do brzic, se je čoln za trenutek znašel pod vodo, ampak je hitro prišel na površino. Na srečo smo nosili rešilne jopiče  in nismo padli s čolna. Toda čoln je bil poln vode. Hrano, ki smo jo imeli v posodah, smo zmetali v reko in nato s temi posodami zlivali vodo iz čolna.

Ker hrane nismo imeli več, smo lovili ribe, ko smo šli naprej po reki. Ampak nismo nič ujeli. Zato smo molili k Jehovu in ga prosili, naj nam da hrano za tisti dan. Takoj po molitvi je eden od bratov ulovil ribo, ki je bila dovolj velika, da se nas je tisti večer najedlo vseh pet.

Po petih letih potujočega dela naju je doletel nepričakovan blagoslov – postala bova starša. Te novice sem se razveselil, čeprav nisem vedel, kaj naju čaka v prihodnosti. Z Ethel sva si močno želela ostati v polnočasni službi. Leta 1976 se nama je rodil sin Ethniël, drugi sin Giovanni pa dve leti in pol kasneje.

Zaradi potreb v Surinamu v tistem času je podružnični urad uredil, da sem lahko še naprej služil kot okrajni nadzornik in obenem vzgajal otroke. Ko sta bila otroka še majhna, sem bil dodeljen v okraje z manjšim številom občin. Tako sem dva tedna v mesecu lahko služil kot okrajni nadzornik, preostanek meseca pa sem pioniral v občini, v katero smo bili dodeljeni. Ko sem služil v občinah blizu našega doma, so se mi Ethel in otroka pridružili. Ko pa sem služil v občinah in na zborih v deževnem gozdu, sem potoval sam.

Da bi lahko opravil vse svoje odgovornosti, sem se moral zelo dobro organizirati. Poskrbel sem, da smo vsak teden imeli družinsko čaščenje. Ko sem obiskoval občine v gozdu, je družinsko čaščenje s fantoma vodila Ethel. Vendar smo stvari počeli skupaj, kadar koli je bilo to možno. Z Ethel sva redno skrbela tudi za to, da sta fanta imela zdravo sprostitev. To so lahko bile kakšne igre ali pa izleti v bližnje kraje. Velikokrat sem ostal pokonci pozno v noč in se pripravljal za teokratične naloge. Ethel, ki ustreza opisu dobre žene iz Pregovorov 31:15, pa je vstajala že pred zoro, da smo lahko kot družina prebrali dnevni stavek in zajtrkovali, preden sta otroka odšla v šolo. Res sem hvaležen, da imam tako požrtvovalno ženo, ki mi je vedno pomagala izpolnjevati svetopisemske odgovornosti!

 Kot starša sva skušala narediti vse, da bi otroka imela rada Jehova in oznanjevanje. Želela sva, da si najina sinova izbereta polnočasno službo. Vendar nisva hotela, da to naredita zaradi naju, ampak da se sama tako odločita. Vedno sva poudarjala, koliko veselja prinaša polnočasna služba ter kako nam je kot družini Jehova pomagal in nas blagoslovil. Seveda pa jima nisva zamolčala izzivov, ki jih prinaša ta služba. Skrbela sva tudi, da sta bila sinova v družbi sočastilcev, ki so Jehova dajali na prvo mesto v življenju.

Jehova je poskrbel za vse potrebe naše družine. Seveda sem se vedno trudil narediti svoj del. Iz izkušenj, ki sem si jih v deževnem gozdu pridobil kot samski posebni pionir, sem se naučil, da je dobro vnaprej načrtovati, da poskrbiš za svoje materialne potrebe. Ampak včasih zaradi okoliščin nismo mogli imeti vsega, kar smo potrebovali, pa naj sva se še tako trudila. Prepričan sem, da nam je v teh okoliščinah pomagal Jehova. V Surinamu je bila na primer konec 80-ih let in v začetku 90-ih let državljanska vojna. V teh letih je bilo težko dobiti celo osnovne potrebščine. Ampak Jehova je poskrbel za nas. (Mat. 6:32)

Jehova je vsa ta leta za naju vedno poskrbel in nama dal veliko veselja in zadovoljstva. Sinova Ethniël in Giovanni sta za naju velik blagoslov. V čast nama je, da sva ju vzgojila tako, da služita Jehovu. Navdušena sva, da sta se tudi onadva odločila za polnočasno službo. Oba sta končala eno od teokratičnih šol in zdaj skupaj z ženama služita v podružničnem uradu v Surinamu.

Z Ethel sva zdaj že v letih, ampak še vedno delava za Jehova kot posebna pionirja. Pravzaprav sva tako zaposlena, da se še do danes nisem naučil plavati! Vendar ničesar ne obžalujem. Ko se ozrem nazaj, sem iskreno prepričan, da je bilo to, da sem že v mladosti začel pionirati, ena najboljših odločitev, kar sem jih kdaj sprejel.