Paul: Bila sva navdušena. Bil je november 1985 in potovala sva na svojo prvo misijonarsko dodelitev v Liberijo v Zahodni Afriki. Letalo, s katerim sva letela, se je ustavilo v Senegalu. »Samo še dobro uro in bova v Liberiji,« je rekla Anne. Potem pa sva slišala obvestilo: »Vsi potniki za Liberijo morajo izstopiti. Zaradi državnega udara ne moremo tam pristati.« Naslednjih deset dni sva živela pri misijonarjih v Senegalu. Iz poročil sva izvedela, da je v Liberiji ogromno ljudi ubitih in da vlada ljudem ne dovoli, da zapustijo svoj dom, drugače bi bili za kazen takoj ustreljeni.

Anne: Nisva človeka, ki bi imela preveč rada pustolovščine. V bistvu se mene že od malega drži vzdevek »Zaskrbljena Anči«. Stresno mi je celo prečkati cesto! Ampak bila sva odločena, da bova šla na svojo dodelitev.

Paul: Tako Anne kot jaz sva odraščala na zahodu Anglije, samo osem kilometrov narazen. Oba sva začela pionirati takoj po srednji šoli. Velika zasluga za to gre mojim staršem in Annini mami, ki so popolnoma podprli najino željo, da polnočasno služiva Jehovu. Ko sem bil star 19 let, sem bil povabljen v Betel. Leta 1982 sem se poročil z Anne in tudi ona je začela delati v Betelu.

Anne: Betel sva imela zelo rada, ampak najina srčna želja je bila, da bi služila tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. V Betelu sva delala skupaj z bivšimi misijonarji in to je najino željo še okrepilo. Glede tega sva vsak večer tri leta zapored molila. Presrečna sva bila, ko sva leta 1985 dobila vabilo v 79. razred šole Gilead. Dodeljena sva bila v Liberijo v Zahodni Afriki.

Paul: S prvim možnim letom sva odpotovala v Liberijo. Tam je bilo ozračje napeto in še vedno je veljala policijska ura. Že glasen zvok avtomobila je bil dovolj, da je ljudi zgrabila panika in so se razbežali. Da bi se pomirila,  sva vsak večer brala Psalme. Kljub vsemu sva imela zelo rada to dodelitev. Anne je kot misijonarka vsak dan oznanjevala, jaz pa sem delal v Betelu skupaj z bratom Johnom Charukom. a Od njega sem se ogromno naučil, saj je imel veliko izkušenj in je razumel okoliščine naših bratov in sester.

Anne: Zakaj sva tako hitro vzljubila Liberijo? Zaradi bratov in sester. Bili so polni ljubezni, družabni in zvesto so služili Jehovu. Z njimi sva navezala tesne stike in postali so najina nova družina. Njihovi dobri nasveti so naju duhovno krepili. Oznanjevanje tam je bilo sanjsko. Ljudje so bili razočarani, če pri njih nisi ostal dovolj dolgo. Povsod, celo na ulicah, so se pogovarjali o svetopisemskih vprašanjih. Če si šel mimo, si se lahko kar pridružil pogovoru. Imela sva toliko svetopisemskih učencev, da je bil izziv z vsemi preučevati. To so bili izzivi, ki si jih lahko samo želiš!

Paul: Po štirih letih relativnega miru je leta 1989 prišlo do šokantne spremembe. Izbruhnila je državljanska vojna. Drugega julija 1990 so uporniške čete zajele predel blizu Betela. Tri mesece smo bili odrezani od sveta, celo od naših družin in svetovnega središča. Vladala je anarhija, primanjkovalo je hrane in veliko žensk je bilo posiljenih. To je trajalo kar 14 let in pustilo posledice na celotni državi.

Anne: Nekatera plemena so se med sabo bojevala in se pobijala. Oboroženi vojaki v nenavadnih oblačilih so hodili po ulicah in vdirali v hiše. Nekaterim pobijanje ljudi ni bilo nič kaj takega, na to so gledali kot na pobijanje piščancev. Na kontrolnih točkah, nekatere so bile blizu Betela, je bilo na kupe trupel. Ubiti so bili tudi nekateri naši soverniki, med njimi dva naša draga misijonarja.

Bratje in sestre so skrivali tiste, ki so pripadali osovraženim plemenom. S tem so tvegali svoje življenje. Tudi misijonarji in betelčani so naredili enako. V Betelu so nekateri bratje in sestre, ki so morali zbežati od doma, spali v pritličju, drugi pa z nami v naših sobah v zgornjih nadstropjih. Midva sva svojo sobo delila s sedemčlansko družino.

Paul: Vsak dan so vojaki skušali priti v Betel, da bi videli, če koga skrivamo. Imeli smo poseben varnostni sistem – en brat in ena sestra sta gledala skozi okno, druga dva pa sta stala pri zunanjih vratih na dvorišču. Če sta  držala roke pred sabo, je bilo vse v redu, če pa sta roke dala za hrbet, je pomenilo, da so vojaki agresivni, zato so lahko tisti, ki so bili pri oknu, hitro ukrepali in skrili prijatelje.

Anne: Veliko tednov kasneje je neka jezna skupina vojakov vdrla v Betel. Z neko sestro sva se zaklenili v kopalnico. Tam smo v omari z lažnim dnom imeli majhno skrivališče. Sestra se je nekako stlačila tja. Vojaki, ki so bili oboroženi z mitraljezi, so prišli do kopalnice in jezno udarjali po vratih. Paul jim je rekel: »Moja žena je notri.« Najprej sem morala nazaj namestiti lažno dno, kar je bilo hrupno. Potem sem morala na polico dati nazaj vse stvari. Vse to je trajalo sumljivo dolgo, zato sem se začela cela tresti. Če bi v takšnem stanju odprla vrata, bi pomislili, da nekaj skrivam. Zato sem v sebi izrekla hitro molitev in prosila Jehova za pomoč. Potem sem odklenila vrata in jih mirno pozdravila. Eden od vojakov se je zrinil mimo mene in šel naravnost do omare, jo odprl in pregledal police. Ni mogel verjeti, da ni našel ničesar. Potem je z drugimi preiskal še druge sobe in podstrešje, ampak tudi tam niso nič našli.

Paul: Več mesecev smo bili skoraj brez hrane. Imeli pa smo duhovno hrano in to je bila naša rešilna bilka. Edini »zajtrk«, ki smo ga imeli, so bila jutranja čaščenja v Betelu in vsi smo bili zelo hvaležni za notranjo moč, ki smo jo s tem dobivali.

Če bi nam zmanjkalo hrane in vode, ne bi smeli iti ven po njo. Če bi šli, bi tisti, ki smo jih skrivali, nastradali. Včasih je bilo to, kako in kdaj nam je Jehova priskrbel to, kar smo potrebovali, prav čudežno. Jehova je res skrbel za nas in nam pomagal, da smo ostali mirni.

Bolj temen ko je postajal ta svet, bolj svetlo je svetila resnica. Številni bratje in sestre so morali večkrat bežati, da bi si rešili življenje, ampak ohranili so močno vero in kljub vsemu ostali mirni. Nekateri so radi rekli, da je bila to »vaja za veliko stisko«. Pogumni starešine in mladi bratje so prevzeli pobudo in pomagali drugim. Bratje in sestre, ki so morali zbežati v drug kraj, so si med seboj pomagali in so tam začeli brez zadržkov oznanjevati. Poleg tega so si v gozdu naredili improvizirane kraljestvene dvorane in tam imeli shode. Sredi takšnih nestabilnih razmer so bili zanje shodi varno zavetje, oznanjevanje pa jim je pomagalo, da so bili lažje kos vsem težavam. Ko smo razdeljevali humanitarno pomoč, je veliko sovernikov raje kot za oblačila prosilo za oznanjevalske torbe! To nas je res ganilo. Žalostni in travmatizirani ljudje so radi prisluhnili dobri novici. Presenečeni so bili  nad tem, kako veseli in pozitivni smo bili. Svetili smo kakor luč v temi. (Mat. 5:14–16) Gorečnost, ki je med nami vladala, je navedla celo nekatere nasilne vojake, da so postali naši bratje.

Paul: Tu in tam sva morala zapustiti Liberijo – trikrat za krajši čas in dvakrat za celo leto. Neka misijonarka je zelo dobro opisala naše občutke: »V šoli Gilead so nas učili, da smo na svoji dodelitvi z dušo in srcem. In to smo tudi naredili. Zato se nam je paralo srce, ko smo morali zapustiti brate in sestre v teh težkih okoliščinah.« K sreči smo lahko sovernikom v Liberiji pomagali iz bližnjih držav.

Anne: Maja 1996 smo se štirje z betelskim vozilom, polnim pomembnih dokumentov o delovanju v Liberiji, odpravili na pot. Hoteli smo priti na varnejšo stran mesta, oddaljeno 16 kilometrov. Ravno takrat so jezni vojaki napadli naše območje. Streljali so v zrak, nas ustavili, tri od nas izvlekli iz vozila in se odpeljali s Paulom v njem. Bili smo v šoku. Naenkrat smo sredi množice videli Paula, ki je hodil proti nam s krvavim čelom. V vsej tej zmedi smo mislili, da so ga ustrelili, ampak potem smo dojeli, da če bi bilo tako, ne bi mogel hoditi! Eden od vojakov ga je udaril, ko ga je potisnil iz vozila. Na srečo je bila le majhna rana.

Blizu je bil vojaški tovornjak, nabito poln prestrašenih ljudi. Ni bilo druge možnosti, kot da se peljemo na zunanji strani tovornjaka, ampak skoraj ni bilo ničesar, za kar bi se lahko oprijeli. Voznik je speljal s polno hitrostjo in malo je manjkalo, da bi popadali dol. Prosili smo ga, naj se ustavi, ampak si ni upal. Nekako smo se obdržali, ampak ko smo prispeli, smo se celi tresli in mišice so nas obupno bolele.

Paul: Na sebi smo imeli samo umazana in raztrgana oblačila. Spogledali smo se in se čudili, da smo sploh še živi. Spali smo na polju zraven razmajanega in prerešetanega helikopterja, s katerim smo naslednji dan poleteli proti Sierri Leone. Hvaležni smo bili, da smo preživeli, ampak zelo nas je skrbelo za naše brate in sestre v Liberiji.

Anne: Ko smo varno prispeli v Betel v Freetownu v Sierri Leone, je bilo za nas dobro poskrbljeno. Ampak začeli so se mi pojavljati flashbacki. Čez dan sem bila prestrašena in ves čas v pripravljenosti, da moram bežati, okolica pa se mi je zdela zamegljena in nerealna. Ponoči sem se zbujala vsa prepotena in se tresla od strahu, da se bo zgodilo nekaj groznega. Težko sem dihala. Paul me je stisnil k sebi in z mano molil. Pela sva kraljestvene pesmi, dokler se nisem umirila. Mislila sem, da se mi bo zmešalo in da ne bom mogla več služiti kot misijonarka.

Nikoli ne bom pozabila, kaj se je potem zgodilo. Isti teden smo dobili dve reviji. Ena je bila Prebudite se!, 8. junij 1996. V njem je bil članek z naslovom »Spoprijemati se z napadi panike«. Zdaj sem razumela, kaj se dogaja z mano. Druga revija je bila Stražni stolp, 15. maj 1996, s člankom »Od kod jim njihova moč«. V članku je bila slika poškodovanega metulja. Pojasnjeno je bilo, da tako kot se lahko metulj kljub hudo poškodovanim krilom še naprej hrani in leti, lahko tudi mi z Jehovovim duhom še naprej pomagamo drugim kljub čustvenim ranam. S tema člankoma mi je Jehova dal spodbudo ob ravno pravem času. (Mat. 24:45) Poiskala sem še več takšnih člankov in si jih shranila. To mi je zelo pomagalo. Čez čas so moji simptomi posttravmatskega stresa izginili.

Paul: Zelo vesela sva bila vsakič, ko sva se vrnila domov v Liberijo. Konec leta 2004 sva bila na svoji dodelitvi že skoraj 20 let. Vojne je bilo konec in načrtovana so bila gradbena  dela za podružnico. Ampak nepričakovano sva dobila novo dodelitev.

To je bil za naju velik preizkus. Z najino duhovno družino sva si bila zelo blizu in si nisva znala predstavljati, kako bo živeti brez njih. Ampak že takrat, ko sva šla v šolo Gilead in sva zapustila najini družini, sva okusila Jehovove blagoslove. Zato sva tudi tokrat sprejela novo dodelitev, ki je bila v Gani.

Anne: Ko sva zapuščala Liberijo, sva pretočila mnogo solz. Presenečena sva bila nad tem, kar nama je rekel modri in starejši brat Frank: »Morata nas pozabiti.« Potem pa je pojasnil: »Vemo, da nas ne bosta nikoli pozabila, ampak vajino srce mora zdaj pripadati novi dodelitvi. Dal vama jo je Jehova, zato se osredotočita na brate in sestre tam.« To naju je okrepilo, da sva bila pripravljena začeti znova v deželi, v kateri naju je le malo ljudi poznalo in še nisva imela zgodovine.

Paul: Nisva rabila dolgo, da sva vzljubila najino novo duhovno družino v Gani. Tam je bilo ogromno Prič! Od svojih novih prijateljev sva se veliko naučila glede zvestega služenja Jehovu in močne vere. Potem pa sva po 13 letih spet doživela presenečenje. Prosili so naju, da bi šla služit v vzhodnoafriško podružnico v Keniji. Tam sva takoj spletla nova prijateljstva, čeprav sva zelo pogrešala stare prijatelje s prejšnjih dodelitev. Še vedno služiva na območju, kjer je velika potreba.

Anne: V vseh teh letih sem doživela marsikaj težkega in zastrašujočega. Nevarne in stresne situacije lahko vplivajo na naše fizično in čustveno zdravje. Nismo čudežno zaščiteni pred njimi. Ko zaslišim strele ali topove, mi postane slabo, roke pa mi omrtvičijo. Ampak naučila sem se, da se okoristim vse pomoči, ki mi jo daje Jehova, med drugim podpore bratov in sester. In s tem, da ohranjamo dobre duhovne navade, nam Jehova pomaga, da ostanemo na svoji dodelitvi.

Paul: Nekateri naju vprašajo, ali imava rada svojo dodelitev. Pokrajina je lahko lepa, ampak hitro se lahko zgodi, da razmere v državi postanejo nestabilne in nevarne. Kaj imava torej bolj rada od same države? Dragocene brate in sestre, ki so najina družina. Čeprav prihajamo iz različnih okolij, smo istih misli. Mislila sva, da sva k njim poslana zato, da jih krepiva, ampak v resnici oni krepijo naju.

Vsakič, ko se kam preseliva, sva priča sodobnemu čudežu – naši bratovščini. Vse dokler smo del občine, imamo družino in dom. Če se bova zanašala na Jehova, sva prepričana, da nama bo še naprej dajal moč, ki jo potrebujeva. (Fil. 4:13)