HVALEŽEN sem, da sta me vzgajala krščanska starša, Fred in Edna Molohan, ki sta vame vcepila bogovdanost. Leta 1934, ko sem se rodil, sta bila že 20 let dejavna Preučevalca Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče. Naša družina je živela v malem mestu Parsons v jugovzhodnem delu Kansasa in skoraj vsi člani tamkajšnje občine so bili maziljeni kristjani. Kot družina smo imeli dobro navado obiskovati občinske shode in oznanjevati resnico iz Božje Besede. Sobotne popoldneve smo imeli določene za oznanjevanje na ulici, kot smo takrat rekli oznanjevanju na javnih krajih. Včasih smo postali nekoliko utrujeni, toda oče nas je vedno osvežil tako, da nas je po koncu oznanjevanja peljal na sladoled.

Naša mala občina je imela veliko področje, ki je zajemalo več majhnih mest kot tudi številne kmetije v bližnjih okrožjih. Kmetje so nam za publikacije namesto denarja pogosto dali doma pridelano zelenjavo, sveža jajca (pravkar pobrana iz gnezda) ali celo žive piščance. Ker nismo imeli veliko denarja in ker je oče že vnaprej prispeval za publikacije, nam je ta hrana prišla zelo prav.

Moja starša sta dobila gramofon, ki sta ga nato uporabljala pri oznanjevanju. Bil sem premajhen, da bi ga lahko uporabljal, vendar sem z veseljem pomagal očetu in mami, ko sta na ponovnih obiskih in svetopisemskih tečajih predvajala predavanja brata Rutherforda.

Oče je našega forda letnik 1936 predelal v nekaj, čemur smo rekli avtomobil z ozvočenjem – vozilo, ki je imelo na strehi velik zvočnik. Ta avtomobil je bil zelo učinkovit pripomoček pri širjenju sporočila o Kraljestvu. Običajno smo najprej predvajali posneto glasbo, tako da smo pritegnili pozornost ljudi, nato pa smo predvajali kako svetopisemsko predavanje. Po končanem posnetku smo ljudem, ki so se zanimali za resnico, ponudili publikacije.

 V malem mestu Cherryvale v Kansasu je oče avtomobil z ozvočenjem parkiral v mestnem parku, kjer je ob nedeljah počivalo veliko ljudi, in začel predvajati posnetek. Zatem je prišla policija in očetu povedala, da lahko avtomobil z ozvočenjem uporablja le izven parka. Oče je brez ugovarjanja prestavil avtomobil v ulico nasproti parka, tako da so ljudje še vedno lahko slišali sporočilo, in nadaljeval predvajanje. Ob takšnih priložnostih je bilo z očetom in mojim starejšim bratom Jerryjem vedno zelo zanimivo.

Proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja smo sodelovali v posebnih kampanjah, da bi hitro obdelali področja, kjer je bilo hudo nasprotovanje. Vstali smo že pred zoro in potiho potisnili zloženke ali brošurice pod vrata hiš (tako kot smo to naredili v mestu Joplin v Misuriju). Zatem smo se dobili zunaj mesta, da smo preverili, ali je policija koga ujela in aretirala.

V tistih letih smo sodelovali še v eni vznemirljivi veji oznanjevanja, ki smo ji rekli obveščevalni pohod. Da bi razglašali sporočilo o Kraljestvu, smo si nadeli plakate in v vrsti korakali skozi mesto. Spomnim se enega takšnih pohodov v našem mestu, ko so soverniki nosili plakate, na katerih je pisalo »Religija je zanka in prevara«. Začeli so pri našem domu, nato so po mestu hodili dober kilometer in pol in se potem vrnili nazaj do našega doma. Na tem pohodu k sreči niso doživeli nobenega nasprotovanja, so pa srečali številne opazovalce, ki so pokazali zanimanje.

Naša družina je pogosto potovala iz Kansasa v Teksas, da bi obiskala zborovanja. Oče je bil zaposlen pri železnici Misuri-Kansas-Teksas, zato smo se lahko z njegovo prepustnico brezplačno vozili z vlakom. Tako smo lahko skupaj obiskovali sorodnike in bili prisotni na zborovanjih. Mamin starejši brat, Fred Wismar, in njegova žena, Eulalie, sta živela v mestu Temple v Teksasu. Stric Fred je resnico spoznal v mladosti, in sicer na začetku dvajsetega stoletja. Krstil se je in o naučenem govoril svojim sestram, med katerimi je bila tudi moja mama. Bratje v osrednjem Teksasu so ga dobro poznali, saj je tam nekoč služil kot conski služabnik (danes okrajni nadzornik). Bil je prijazen, vesel moški in sodelovanje z njim je bilo vedno prijetno. Poleg tega je bil goreč za resnico in v moji mladosti je zelo dobro vplival name.

Leta 1941 je naša družina z vlakom odpotovala v St. Louis v Misuri na veliko zborovanje. Vsi mladi smo bili povabljeni, da se usedemo na določen del stadiona in prisluhnemo govoru brata Rutherforda z naslovom »Kraljevi otroci«. Na koncu govora nas je čakalo presenečenje – vsak je za darilo dobil novoizdano knjigo Otroci, ki so jo delili brat Rutherford in njegovi pomočniki. Tega duhovnega blagoslova se nas je razveselilo več kot 15.000 mladih.

Aprila 1943 smo obiskali majhen, vendar pomemben zbor z naslovom »Poziv k delovanju«, ki  je potekal v mestu Coffeyville v Kansasu. Objavljeno je bilo, da je ustanovljena Teokratična strežbena šola, ki naj bi potekala v vseh občinah. Poleg tega je izšla brošurica z 52 učnimi nalogami, ki naj bi se uporabljala v tej šoli. Kasneje tistega leta sem prvič imel učni govor. Ta zbor pa je bil zame nekaj posebnega še iz enega razloga. Takrat smo se trije krstili v mrzlem ribniku neke bližnje kmetije.

Leta 1951 sem zaključil srednjo šolo in moral sem sprejeti nekaj odločitev glede svoje prihodnosti. Srčno sem si želel delati v Betelu, kjer je pred tem že služil moj brat Jerry, zato sem prošnjo kmalu poslal v pisarno v Brooklynu. Izkazalo se je, da mi je ta odločitev zelo koristila v duhovnem pogledu. Nedolgo zatem so prošnjo odobrili in me povabili, da 10. marca 1952 začnem delati v Betelu.

Upal sem, da bom delal v tiskarni, da bi lahko sodeloval pri izdelavi revij in drugih publikacij. Vendar sem najprej delal kot natakar, kasneje pa v kuhinji, kar je bila zame prijetna in poučna izkušnja. V tiskarni nisem imel nikoli možnosti delati. Ker smo v kuhinji delali v izmenah, sem lahko čez dan izkoristil čas, da sem v miru preučeval v bogati betelski knjižnici. To mi je pomagalo, da sem duhovno napredoval in okrepil svojo vero. Tako sem bil še bolj odločen, da služim Jehovu v Betelu, kakor dolgo bom le lahko. Jerry je leta 1949 odšel iz Betela in se poročil s Patricio, vendar sta živela blizu Betela v Brooklynu. V mojih zgodnjih letih v Betelu sta mi bila vedno v veliko pomoč in spodbudo.

Kmalu za tem, ko sem prišel v Betel, so bratje začeli iskati betelčane, ki bi jih lahko dodali na seznam betelskih govornikov. Bratje s tega seznama so med letom obiskovali občine, ki so bile od Brooklyna oddaljene 320 kilometrov ali manj. V občini so nato imeli javni govor ter z brati in sestrami sodelovali na oznanjevanju. Na ta seznam so dodali tudi mene. Ko sem začel obiskovati občine in imeti javne govore, ki so takrat trajali eno uro, sem bil zelo živčen. Do občin sem navadno potoval z vlakom. Dobro se spomnim nekega zimskega nedeljskega popoldneva leta 1954, ko sem šel na vlak za New York. Nazaj v Betel naj bi prispel zgodaj zvečer tistega dne. Toda na poti nas je ujela nevihta z močnim mrzlim vetrom in snegom. V električnih motorjih vlaka je prišlo do kratkega stika, in zato so nehali delovati. Navsezadnje je vlak prispel na postajo v New York v ponedeljek ob peti uri zjutraj. Tam sem šel na podzemno železnico za Brooklyn in nato naravnost na delo v kuhinjo. Bil sem nekoliko pozen in zelo utrujen, saj sem celo noč prebedel na nedelujočem vlaku. Toda takšne nevšečnosti je zasenčilo veselje, ki sem ga občutil, ker sem lahko ob teh posebnih koncih tedna služil sovernikom in spletel številna nova prijateljstva.

V mojih zgodnjih letih v Betelu sem bil povabljen, da sodelujem pri oddajah na naši radijski postaji WBBR. Studio se je takrat nahajal v prvem nadstropju stavbe na ulici Columbia Heights 124. Moja naloga je bila, da sodelujem pri skupinskem preučevanju Svetega pisma, ki je na radiu potekalo vsak teden. V teh oddajah je redno sodeloval tudi dolgoletni član betelske družine, brat Macmillan. Ljubkovalno smo mu rekli brat Mac. Nam mlajšim članom betelske družine je bil čudovit zgled zdržljivosti v Jehovovi službi.

Leta 1958 sem bil povabljen, da tesno sodelujem z diplomanti šole Gilead. Moja naloga je bila, da tem gorečim bratom in sestram pomagam pridobiti vize in nato uredim vse potrebno za njihovo potovanje v državo, kamor so bili dodeljeni. Letalski prevoz je bil takrat zelo drag, zato so le redki diplomanti potovali z letalom. Številni, ki so odšli v Afriko ali na Daljni vzhod, so potovali s tovornimi ladjami. Ko je letalski promet postal cenejši, je večina misijonarjev na svojo dodelitev odšla z letalom.

Leta 1960 sem za mednarodna zborovanja, ki so potekala naslednje leto, organiziral čarterske polete iz Združenih držav v Evropo. Tudi sam sem z letalom odpotoval na eno teh zborovanj, in sicer v Hamburg v Nemčijo. Po zborovanju smo jaz in še trije betelčani najeli avtomobil in se preko Nemčije odpeljali v Italijo. Tam smo obiskali podružnico v Rimu. Potem smo čez Pireneje odpotovali v Francijo in nato v Španijo, kjer je bilo oznanjevanje takrat prepovedano. Bratom in sestram v Barceloni smo lahko dostavili nekaj publikacij, ki smo jih zavili tako, da so bile videti kot darilo. Tamkajšnje sovernike je bilo res vznemirljivo srečati! Za tem smo se odpeljali v Amsterdam, od koder smo z letalom odpotovali nazaj v New York.

Kako leto kasneje je k moji nalogi v Betelu spadalo tudi to, da sem za izbrane delegate urejal potovanja na niz posebnih mednarodnih zborovanj, ki so bila organizirana po vsem svetu. To je bilo zborovanje »Večna dobra novica«, ki je potekalo leta 1963. Za 583 delegatov je bilo poskrbljeno, da so lahko potovali po svetu in obiskovali zborovanja v Evropi, Aziji in južnem Tihem oceanu, krog pa so zaključili v Honoluluju na Havajih in v Pasadeni v Kaliforniji. V programu potovanja je bil tudi obisk Libanona in Jordanije, kjer so takrat potekali posebni učni ogledi svetopisemske dežele. Naš betelski oddelek je poleg tega, da je načrtoval polete in namestitve, priskrbel tudi vse vize, ki so jih delegati potrebovali za vstop v različne države.

Leto 1963 je bilo zame prelomno še iz enega posebnega razloga. Poročil sem se z Lilo Rogers iz Misurija, in sicer 29. junija. Lila je prišla v Betel leta 1960. En teden po poroki sva se z Lilo pridružila nizu posebnih mednarodnih zborovanj po svetu in obiskala Grčijo, Egipt in Libanon. Iz Bejruta sva imela kratek let do majhnega letališča v Jordaniji. Takrat je bilo naše delo tam prepovedano in Jehovovim pričam oblasti niso odobrile viz za vstop v državo. Zato sva se spraševala, kaj se bo zgodilo, ko bova prispela. Predstavljajte si, kako prijetno sva bila presenečena, ko sva ob prihodu videla skupino bratov in sester, ki so stali na vrhu letališkega terminala in držali transparent, na katerem je pisalo »Dobrodošle Jehovove priče«! In kako vznemirljivo je bilo na lastne oči videti svetopisemsko deželo! Obiskala sva kraje, kjer so živeli staroveški očaki, kjer so oznanjevali Jezus in apostoli in kjer se je krščanstvo začelo širiti do skrajnega konca zemlje. (Apd. 13:47)

Lila je že 55 let moja zvesta sopotnica pri vseh najinih službenih nalogah. Nekajkrat sva bila na obisku v Španiji in na Portugalskem, ko je bilo naše delo tam prepovedano. Lahko sva spodbudila brate in sestre ter jim prinesla publikacije in nekaj drugih stvari, ki so jih potrebovali. Obiskala sva lahko celo nekaj bratov, ki so bili zaprti v stari vojaški utrdbi v Cádizu v Španiji. Bil sem zelo  vesel, da sem jih lahko okrepil s svetopisemskim govorom.

Od leta 1963 dalje sem imel možnost pomagati pri organiziranju potovanj na mednarodna zborovanja, ki so potekala v Afriki, Avstraliji, na Daljnem vzhodu, v Evropi, na Havajih, Novi Zelandiji, v Portoriku ter Srednji in Južni Ameriki. Z Lilo sva obiskala številna nepozabna zborovanja, med njimi tudi zborovanje v Varšavi na Poljskem leta 1989. Za mnoge brate in sestre iz Rusije je bilo to prvo veliko zborovanje, ki so ga lahko obiskali! Kar nekaj sovernikov, ki sva jih srečala na tem zborovanju, je zaradi vere več let preživelo v zaporih v Sovjetski zvezi.

Prav tako mi je bilo v veselje in čast obiskovati podružnične urade po svetu ter spodbujati betelske družine in misijonarje. Na najinem zadnjem takšnem obisku v Južni Koreji sva se lahko srečala s skupino 50 bratov, ki so bili zaprti v mestu Suwon. Ti bratje so bili pozitivni in so se veselili tega, da bodo lahko po prestani zaporni kazni spet oznanjevali. Srečanje z njimi naju je zelo spodbudilo! (Rim. 1:11, 12)

Videl sem, kako je Jehova v vseh teh letih blagoslovil svoje ljudstvo s porastom. Ko sem se leta 1943 krstil, je bilo le kakih 100.000 oznanjevalcev, zdaj pa jih je več kot 8,000.000 v 240 deželah. K temu porastu je zelo prispeval marljiv trud diplomantov šole Gilead. V vseh teh letih mi je bilo v veliko veselje tesno sodelovati s številnimi misijonarji in jim pomagati priti na svoje dodelitve v tujini!

Hvaležen sem, da sem se že v mladosti odločil več narediti za Jehova, tako da sem oddal prošnjo za Betel. Jehova me je vsa ta leta na vsakem koraku bogato blagoslavljal. Z Lilo nama betelska služba prinaša veliko veselja. Poleg tega sva desetletja uživala v oznanjevanju s številnimi občinami v Brooklynu, kjer sva navezala mnoga trajna prijateljstva.

Še naprej služim v Betelu in Lila me pri tem vsak dan podpira. Čeprav imam zdaj že več kot 84 let, še vedno uživam v smiselnem delu, ko pomagam pri zadevah, povezanih s pismi podružničnega urada.

V veliko veselje mi je, da sem del Jehovove čudovite organizacije in da lahko opazujem ogromno razliko med tistimi, ki služijo Jehovu, in tistimi, ki mu ne služijo. Tako lahko jasneje razumemo besede iz Malahija 3:18: »Zopet boste videli razliko med pravičnim in hudobnim, med tistim, ki služi Bogu, in tistim, ki mu ne služi.« Vsak dan lahko vidimo, kako Satanova stvarnost propada. Ljudje v tem svetu so brez upanja in večinoma nesrečni. Toda tisti, ki ljubijo Jehova in mu služijo, imajo zanesljivo upanje za prihodnost in srečno življenje, čeprav živijo v teh kritičnih časih. Kakšno izjemno čast imamo, da lahko razglašamo dobro novico o Kraljestvu! (Mat. 24:14) Hrepenimo po bližajočem se dnevu, ko bo Božje kraljestvo uničilo ta stari svet in nas popeljalo v novi svet. Tam bomo deležni vseh obljubljenih blagoslovov, med katere spadata tudi krepko zdravje in neskončno življenje. Takrat se bodo Jehovovi zvesti služabniki tukaj na zemlji veselili večnega življenja.