Da bi Preučevalci Biblije izpolnili svojo nalogo, so morali biti neustrašni. Oznanjevali so »dobro novico« krotkim in »dan maščevanja« hudobnim.

Brat John Hoskin, ki je živel v Kanadi, je neustrašno oznanjeval kljub nasprotovanju. Spomladi 1921 je srečal metodističnega pastorja. Na začetku pogovora mu je rekel: »O Svetem pismu bi se morala pogovarjati prijetno. Tudi če se najino mnenje o čem razlikuje, se lahko razideva kot prijatelja.« Ampak to se ni zgodilo. Brat Hoskin je povedal: »Pogovarjala sva se samo nekaj minut. Potem pa je pastor tako močno zaloputnil z vrati, da sem mislil, da bo veliko steklo na vratih padlo na tla.«

»Zakaj ne greste k poganom in se pogovarjate z njimi?« je zavpil pastor. John je ostal tiho. Toda ko je odšel, si je rekel: »Mislim, da sem ravno govoril z enim.«

Ko je imel pastor naslednji dan pridigo, je nadaljeval svoj napad. »Svojo čredo je opozoril pred mano in ljudem rekel, da v mestu še ni bilo takšnega prevaranta in da bi me bilo treba ustreliti,« je povedal brat Hoskin. Vendar ga to ni ustavilo. Še naprej je oznanjeval in imel pri tem uspeh. Rekel je: »Še nikoli nisem bolj užival v oznanjevanju. Nekaj ljudi mi je celo reklo: ‚Vem, da si Božji človek.‘ Vprašali so me, ali mi lahko kako pomagajo, da mi ne bi česa manjkalo.«

Da bi se zainteresiranim pomagalo napredovati, so Preučevalci Biblije v Zlatem veku * objavljali različne programe preučevanja Svetega pisma. Rubrika »Preučevanje Svetega pisma za mlade« je vsebovala vprašanja, o katerih so starši razpravljali s svojimi otroki. Starši naj bi ta vprašanja postavili otrokom in jim pomagali najti odgovor v Svetem pismu. Nekatera vprašanja, na primer »Koliko knjig je Svetem pismu?«, so bila preprosta. Druga, kot je »Ali naj bi vsak pravi kristjan pričakoval preganjanje?«, pa so mlade pripravila na to, da neustrašno oznanjujejo.

 Rubrika »Poglobljeno preučevanje Božjega časovnega načrta« je bila namenjena tistim, ki so že malo bolj poznali Sveto pismo, in je vsebovala vprašanja na temelju prvega zvezka Studies in the Scriptures. Omenjena programa preučevanja Svetega pisma sta koristila tisočim bralcem. Toda v Zlatem veku, 21. december 1921, je bilo objavljeno, da bosta oba programa ukinjena. Zakaj je prišlo do te spremembe?

Vodilni bratje so ugotovili, da bi morali novi svetopisemski učenci spoznavati osnovne resnice na sistematičen način. Zato je novembra 1921 izšla knjiga Harfa Božja. Tisti, ki so prejeli to knjigo, so lahko imeli samostojni tečaj Svetega pisma. Ta tečaj je bralcem pomagal spoznavati »Božji namen, da bo človeštvo živelo večno«. Kako je tečaj potekal?

Ko je posameznik prejel knjigo, je zraven dobil majhno kartico, na kateri je pisalo, katere strani naj prebere v knjigi. Naslednji teden je po pošti dobil novo kartico, na kateri je bilo več vprašanj o tem, kar je prebral. Na tej kartici je tudi pisalo, katere strani v knjigi naj prebere do naslednjega tedna.

Naslednjih dvanajst tednov je bližnja občina Preučevalcev Biblije učencu vsak teden po pošti poslala novo kartico. Pogosto so te kartice pošiljali tisti v občini, ki so bili starejši ali niso mogli hoditi od hiše do hiše. Anna Gardner iz Millvala v Pensilvaniji se je spominjala: »Ko je izšla knjiga Harfa Božja, je moja sestra Thayle, ki je težko hodila, dobila še več dela. Vsak teden je pošiljala kartice z vprašanji.« Ko je bilo tečaja konec, je učenca obiskal kdo od Preučevalcev Biblije, da bi mu pomagal še več spoznati o Svetem pismu.

Ob koncu leta je brat Rutherford poslal pismo vsem občinam. Zapisal je, da je bilo »oznanjevanje Kraljestva v tem letu bolj obširno in bolj učinkovito kot katero koli drugo leto v obdobju žetve«. Nato je dodal: »Veliko dela je še treba opraviti. Spodbujajte druge, da se pridružijo temu čudovitemu delu.« Preučevalci Biblije so očitno upoštevali ta nasvet. Leta 1922 so neustrašno oznanjevali Kraljestvo na izjemen način.