1., 2. Kako sta se dva kralja razlikovala in na kateri vprašanji bomo dobili odgovor?

POGLEJMO življenje dveh kraljev, ki sta živela v svetopisemskih časih. Eden je vladal desetrodovnemu Izraelovemu kraljestvu, drugi pa dvorodovnemu Judovemu kraljestvu. Čeprav sta živela v različnih obdobjih, sta imela veliko skupnega. Oba sta se uprla Jehovu in ljudstvo navedla na slabo ravnanje. Oba sta bila malikovalca in sta zagrešila umore. Vendar med njima obstaja razlika. Eden je ostal hudoben do konca svojega življenja, drugi pa se je pokesal in mu je Bog odpustil njegove hude grehe. Kdo sta bila ta kralja?

² Eden je bil Izraelov kralj Ahab, drugi pa Judov kralj Manase. Iz razlik med tema dvema kraljema se lahko veliko naučimo o zelo pomembni temi – o kesanju. (Apd. 17:30; Rim. 3:23) Kaj je kesanje in kako ga pokažemo? To moramo vedeti, ker želimo, da nam Jehova odpusti, ko grešimo. Da bi dobili odgovor na ti vprašanji, bomo pregledali življenje teh dveh kraljev in videli, kaj se lahko naučimo od njiju. Nato bomo spoznali, kaj je o kesanju učil Jezus.

3. Kakšen kralj je bil Ahab?

³ Ahab je bil sedmi kralj desetrodovnega Izraelovega kraljestva. Poročil se je z Jezabelo, hčerko sidonskega kralja. Sidonci so bili bogat narod na severu, zato je ta poroka morda prinesla bogastvo v izraelsko deželo. Toda zaradi te poroke so se Izraelci še bolj oddaljili od Jehova. Jezabela je častila Baala in je Ahaba spodbujala, da je širil to ogabno religijo, h kateri sta spadala tempeljska  prostitucija in celo žrtvovanje otrok. Ko je bila Jezabela kraljica, so bili vsi Jehovovi preroki v nevarnosti in veliko jih je dala usmrtiti. (1. kra. 18:13) Ahab »je v Jehovovih očeh ravnal slabše od vseh, ki so bili pred njim«. (1. kra. 16:30) Jehova se je dobro zavedal, kaj sta delala Ahab in Jezabela. Toda ker je bil usmiljen, je poslal preroka Elija, da je opozarjal njegovo ljudstvo, naj se spremeni, preden bo prepozno. Ampak Ahab in Jezabela nista želela poslušati.

4. Kakšna obsodba je bila izrečena Ahabu in kako se je odzval?

⁴ Nazadnje je Jehovova potrpežljivost dosegla svojo mejo. Poslal je Elija, da je izrekel obsodbo nad Ahabom in Jezabelo. Cela družina naj bi bila uničena. Elijeve besede so se Ahaba dotaknile. Presenetljivo je, da se je ta arogantni človek ponižal. (1. kra. 21:19–29)

5., 6. Iz česa se vidi, da se Ahab ni zares kesal?

⁵ Čeprav se je Ahab takrat ponižal, s svojim vedenjem kasneje ni pokazal, da se zares kesa. Iz svojega kraljestva ni skušal odstraniti čaščenja Baala in ni spodbujal k čaščenju Jehova. Da se ne kesa, je pokazal tudi na druge načine.

⁶ Pozneje je Ahab povabil Judovega kralja Jozafata, naj se mu pridruži v boju proti Sircem. Jozafat, ki je bil dober kralj in je zaupal Jehovu, je predlagal, naj se najprej posvetujejo z Jehovovim prerokom. Sprva je Ahab to zavrnil in rekel: »Še en mož je, po katerem lahko povprašamo Jehova, toda jaz ga sovražim, ker mi ne prerokuje nič dobrega, ampak húdo.« Vseeno so poklicali preroka Miha, ki je Ahabu res povedal slabe novice. Hudobni Ahab se ni pokesal in prosil Jehova za odpuščanje, ampak je preroka vrgel v ječo. (1. kra. 22:7–9, 23, 27) Kljub temu ni mogel preprečiti, da bi se prerokba izpolnila. V bitki, ki je sledila, je Ahab umrl. (1. kra. 22:34–38)

7. Kako je Jehova opisal Ahaba, potem ko je ta umrl?

⁷ Zatem ko je Ahab umrl, je Jehova pokazal, kako gleda nanj. Ko se je dobri kralj Jozafat varno vrnil domov, je Jehova poslal preroka Jehuja, da ga je opomnil, ker je pomagal Ahabu. Jehovov prerok je rekel: »Mar je prav pomagati hudobnemu, mar je prav, da ljubiš tiste, ki sovražijo Jehova?« (2. krn. 19:1, 2) Pomislimo: Če bi se Ahab iskreno kesal, ga prerok gotovo ne bi opisal kot hudobnega človeka, ki je sovražil Jehova. Čeprav je Ahab pokazal nekaj obžalovanja, se ni nikoli zares pokesal.

8. Kaj se od Ahaba naučimo o kesanju?

⁸ Kaj se lahko naučimo od Ahaba? Ko je slišal Elijevo sporočilo, da bo njegova družina uničena, se je ponižal. To je bil dober začetek. Vendar je kasneje s svojimi dejanji pokazal, da se ni zares pokesal. H kesanju spada več kot le to, da rečemo, da nam je žal. Poglejmo zdaj drug primer, ki pokaže, kaj spada k pravemu kesanju.

9. Kakšen kralj je bil Manase?

⁹ Kaki dve stoletji kasneje je kralj na Judovem postal Manase. Morda je bil celo hujši od Ahaba. O njem beremo: »Storil je veliko tega, kar je slabo v  Jehovovih očeh, da bi ga žalil.« (2. krn. 33:1–9) Naredil je oltarje poganskim bogovom in celo v Jehovovo hišo postavil rezano podobo, ki je bila verjetno simbol čaščenja spolnosti. Ukvarjal se je z magijo, vedeževanjem in čaranjem. Prav tako je »prelil zelo veliko nedolžne krvi«. K njegovim zlobnim umorom je spadalo celo to, da je »svoje sinove [...] žrtvoval v ognju« krivim bogovom. (2. kra. 21:6, 7, 10, 11, 16)

10. Kako je Jehova discipliniral Manaseja in kako se je ta odzval?

¹⁰ Manase je tako kot Ahab trmasto zavračal svarila, ki mu jih je Jehova dajal po svojih prerokih. »Nazadnje je Jehova nadnje [nad Juda] pripeljal poveljnike vojske asirskega kralja. Manáseja, ki se je skrival v votlini, so ujeli, ga vklenili v dvojne bakrene okove in odpeljali v Babilon.« Ko je bil v zaporu v tuji deželi, je očitno začel resno razmišljati o tem, kar je naredil. Zelo se je »ponižal pred Bogom svojih praočetov«. Še več, prizadeval si je »omehčati srce svojega Boga Jehova«. »Molil je k njemu.« Ta hudobni človek se je začel spreminjati. Na Jehova je začel gledati kot na »svojega Boga« in je k njemu vztrajno molil. (2. krn. 33:10–13)

11. Kako je Manase glede na 2. kroniško 33:15, 16 pokazal, da se zares kesa?

¹¹ Sčasoma je Jehova odgovoril na Manasejeve molitve. Iz njih je videl, da se je spremenil v srcu. Njegove molitve so ga ganile in mu je dovolil, da je spet postal kralj. Manase se je kar najbolj potrudil, da bi dokazal, da se zares kesa. Naredil je to, česar Ahab ni nikoli. Spremenil je svoje ravnanje. Aktivno se je bojeval proti krivemu čaščenju in se zavzemal za pravo čaščenje. (Beri 2. kroniška 33:15, 16.) Za to je potreboval pogum in vero, saj je desetletja slabo vplival na svojo družino, tiste, ki so bili z njim na dvoru, in na ljudstvo. Zdaj, ko je bil starejši, je skušal popraviti nekaj škode, ki jo je naredil v preteklosti. Verjetno je dobro vplival na svojega mladega vnuka Josija, ki je kasneje postal zelo dober kralj. (2. kra. 22:1, 2)

12. Kaj se glede kesanja lahko naučimo iz Manasejevega primera?

¹² Kaj se lahko naučimo od Manaseja? Ni se samo ponižal, ampak je tudi molil in rotil Jehova, naj mu odpusti. Spremenil je svoje vedenje in ravnanje. Močno si je prizadeval, da bi popravil škodo, ki jo je povzročil. Zelo se je trudil  častiti Jehova in tudi drugim pomagal pri tem. Njegov primer daje upanje celo tistim, ki so hudo grešili, in pokaže, da je Jehova Bog, ki je dober in rad odpušča. (Ps. 86:5) Jehova odpusti tistim, ki se zares kesajo.

13. Povej ponazoritev, ki nam pomaga razumeti nekaj pomembnega o kesanju.

¹³ Manase je naredil več kot samo to, da je obžaloval svoje grehe. Iz tega se naučimo nekaj pomembnega o kesanju. Razmislimo o naslednji ponazoritvi: Greš v pekarno, da bi kupil torto. Ampak namesto torte ti prodajalec da jajce. Ali bi bil zadovoljen? Seveda ne! Ali bi kaj pomagalo, če bi prodajalec pojasnil, da je jajce pomembna sestavina torte? Tudi ne! Podobno Jehova pričakuje, da se grešnik zares pokesa. Če mu je žal za svoj greh, je to dobro. Takšen občutek je pomembna sestavina kesanja, ni pa vse. Kaj je še potrebno? Veliko se naučimo iz ganljive prilike, ki jo je povedal Jezus.

14. Kako je izgubljeni sin iz Jezusove prilike pokazal prve znake kesanja?

¹⁴ Jezus je povedal priliko o izgubljenem sinu, ki je zapisana v Luku 15:11–32. Mlad sin se je uprl svojemu očetu, zapustil dom in odpotoval »v daljno deželo«. Tam je živel nemoralno in zapravljivo. Ko pa je zašel v težave, je začel resno razmišljati. Ugotovil je, da je bilo njegovo življenje pri očetu precej boljše. Jezus je zanj rekel, da »se je spametoval«. Odločil se je, da se vrne domov in prosi očeta za odpuščanje. Pomembno je bilo, da je sin spoznal, da je sprejel veliko slabih odločitev. Ampak ali je bilo to dovolj? Ne. Moral je spremeniti svoje ravnanje.

15. Kako je izgubljeni sin iz Jezusove prilike pokazal, da se res kesa?

¹⁵ Izgubljeni sin je pokazal, da se iskreno kesa za to, kar je storil. Šel je na dolgo pot nazaj domov. Svojemu očetu je rekel: »Grešil sem proti nebesom in proti tebi. Nisem več vreden, da se imenujem tvoj sin.« (Luk. 15:21) S svojim iskrenim priznanjem je pokazal, da želi obnoviti svoj odnos z Jehovom. Priznal je tudi, da je s svojimi dejanji prizadel očeta. Želel se je potruditi, da bi si spet pridobil njegovo naklonjenost, in je bil celo pripravljen postati eden njegovih najemnikov. (Luk. 15:19) Ta prilika ni samo ganljiva zgodba. Načela iz nje bi morala zanimati starešine v občini, ko si  prizadevajo ugotoviti, ali se sovernik, ki je resno grešil, kesa.

16. Zakaj je starešinam morda težko ugotoviti, koliko se posameznik kesa?

¹⁶ Starešine nimajo lahke naloge, ko ugotavljajo, ali se posameznik, ki je resno grešil, zdaj res kesa. Zakaj ne? Ker ne morejo videti v srce. Zato se morajo zanašati na zunanje dokaze, da je sovernik popolnoma spremenil stališče do svojega greha. V nekaterih primerih je posameznik mogoče tako hudo grešil, da starešine, ki se z njim sestanejo, morda ne morejo biti prepričani, da se iskreno kesa.

17. a) Kateri primer pokaže, da se posameznik morda ne kesa zares, čeprav reče, da mu je zelo žal? b) Kaj se pričakuje od posameznika, ki se zares kesa, kot to piše v 2. Korinčanom 7:11?

¹⁷ Razmislimo o primeru. Brat več let vara svojo ženo. Namesto da bi poiskal pomoč, svoje nemoralno vedenje skriva pred ženo, prijatelji in starešinami. Nazadnje zadeva pride na dan. Ko mu starešine povedo, da imajo dokaze, da je grešil, prizna svoja dejanja in je celo videti, da mu je zelo žal. Ali je to dovolj? Starešine, ki obravnavajo takšen primer, ne bi smeli biti pozorni samo na njegove občutke žalosti. Ni šlo za eno slabo odločitev, ampak za hudobno ravnanje, ki je trajalo več let. Brat greha ni priznal sam, ampak je nekdo drug to povedal starešinam. Zato morajo biti starešine pozorni na dokaze, ki kažejo na iskreno spremembo v bratovem razmišljanju, občutkih in ravnanju. (Beri 2. Korinčanom 7:11.) Morda bo potreboval veliko časa, da naredi potrebne spremembe. Zelo verjetno je, da bo v tem času izobčen. (1. Kor. 5:11–13; 6:9, 10)

18. Kako lahko izobčeni posameznik pokaže, da se iskreno kesa, in kakšen je rezultat?

¹⁸ Izobčeni posameznik pokaže, da se iskreno kesa, tako da redno obiskuje shode in upošteva nasvet starešin, naj redno moli in osebno preučuje. Poleg tega se trudi ogibati okoliščin, ki bi ga napeljale na to, da bi spet grešil. Če si zelo prizadeva popraviti svoj odnos z Jehovom, je lahko prepričan, da mu bo ta povsem odpustil in da ga bodo starešine sprejeli nazaj v občino. Seveda ima vsak primer svojstvene okoliščine, zato starešine ne bi smeli vseh obravnavati enako. Poleg tega ne bi smeli soditi prestrogo.

19. Kaj spada k pravemu kesanju? (Ezekiel 33:14–16)

¹⁹ Kot smo se naučili, pravo kesanje  zajema več kot le to, da rečemo, da nam je žal, ker smo grešili. Zajema tudi iskreno spremembo razmišljanja in občutkov, kar se kaže v dejanjih. To pomeni, da opustimo napačno ravnanje in spet živimo tako, kot želi Jehova. (Beri Ezekiel 33:14–16.) Posameznik, ki je grešil, bi si moral predvsem prizadevati, da obnovi svoj odnos z Jehovom.

20., 21. Kako lahko pomagamo nekomu, ki je resno grešil?

²⁰ Jezus je povedal enega od pomembnih razlogov, zakaj je prišel na zemljo: »H kesanju nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike.« (Luk. 5:32) To bi morala biti tudi naša želja. Kaj bi morali narediti, če izvemo, da je naš tesni prijatelj resno grešil?

²¹ Svojemu prijatelju bi samo škodovali, če bi skušali prikriti njegov greh. To nam niti ne bi uspelo, ker Jehova vse vidi. (Preg. 5:21, 22; 28:13) Prijatelja lahko spomnimo, da mu starešine želijo pomagati. Če greha ne želi priznati starešinam, bi jih o tem morali obvestiti mi. S tem pokažemo, da mu želimo res pomagati. V nevarnosti je njegov odnos z Jehovom!

22. O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

²² Kaj pa, če je sovernik grešil tako hudo in tako dolgo, da se starešine odločijo, da mora biti izobčen? Ali to pomeni, da z njim niso bili usmiljeni? V naslednjem članku bomo pogledali, kako je Jehova usmiljen, ko disciplinira grešnike, in kako ga lahko posnemamo.