Vprašanja bralcev
Ali so imeli Izraelci poleg mane in prepelic na razpolago še kakšno drugo hrano?
Izraelci so se vseh 40 let v pustinji prehranjevali predvsem z mano. (2. Mojz. 16:35) Jehova jim je ob dveh priložnostih priskrbel tudi prepelice. (2. Mojz. 16:12, 13; 4. Mojz. 11:31) V omejenih količinah pa jim je bila na razpolago še druga hrana.
Jehova je Izraelce včasih vodil do kakšnega »kraja za počitek«, kjer so našli vodo in hrano. (4. Mojz. 10:33) Eden teh krajev je bila oaza Elim, »kjer je bilo 12 vodnih izvirov in 70 palm«, prav gotovo dateljnovih palm. (2. Mojz. 15:27) V knjigi Plants of the Bible piše, da je dateljnova palma »razširjena na zelo velikem območju. [...] Je glavni vir hrane v puščavi. Milijonom daje hrano, olje in zavetje.«
Izraelci so se morda ustavili tudi v veliki oazi, danes znani kot Feiran, ki je del Vadija Feiran. a Kot piše v knjigi Discovering the World of the Bible, je ta vadi oziroma rečna struga »dolga 130 kilometrov in je eden najdaljših, najlepših in najbolj znanih vadijev na Sinajskem polotoku«. V knjigi še piše: »Kakšnih 45 kilometrov pred ustjem vadija leži na nadmorski višini okoli 610 metrov čudovita oaza Feiran, ki je polna palm in je dolga 4,8 kilometra. To je rajski vrt Sinajskega polotoka. Na tisoče dateljnovih palm že od davnine tja privablja popotnike.«
Dateljnove palme v oazi Feiran
Izraelci so ob odhodu iz Egipta s seboj nesli testo, posode za mesenje testa in verjetno tudi nekaj žita in olja. Seveda jim je to kmalu pošlo. S seboj so vzeli tudi »drobnico in živino, zelo veliko živali«. (2. Mojz. 12:34–39) Vendar je zaradi negostoljubnih razmer v pustinji precej živali verjetno poginilo. Izraelci so nekatere živali pojedli, druge pa so mogoče žrtvovali, celo krivim bogovom. b (Apd. 7:39–43) Vseeno pa so živali tudi vzrejali. To je razvidno iz tega, kar jim je Jehova rekel, ko ga niso ubogali: »Vaši sinovi bodo 40 let pasli črede v pustinji.« (4. Mojz. 14:33) Možno je torej, da so jim črede dajale mleko in da so tako občasno prišli do mesa, ampak to vsekakor ni bilo dovolj, da bi približno trimilijonsko ljudstvo od tega živelo 40 let. c
Kje sta se našli hrana in voda za živali? d V tistih časih je na tem območju morda več deževalo in je bilo zato v pustinji več rastlinja. V 1. knjigi priročnika Insight on the Scriptures piše, da je bilo pred 3500 leti »v Arabiji več vode kot danes. Številni globoki in suhi vadiji oziroma doline, ki so bile nekoč rečne struge, so dokaz, da je bilo v preteklosti toliko deževja, da so bili v njih vodotoki.« Kljub temu je bila ta pokrajina pusta in strah vzbujajoča. (5. Mojz. 8:14–16) Če ne bi Jehova čudežno priskrbel vode, bi Izraelci in njihove živali prav gotovo pomrli. (2. Mojz. 15:22–25; 17:1–6; 4. Mojz. 20:2, 11)
Mojzes je Izraelcem rekel, da jih je Jehova hranil z mano zato, da bi »spoznali, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust«. (5. Mojz. 8:3)
a Glej Stražni stolp, 1. maj 1992, str. 24, 25.
b V Svetem pismu sta omenjeni dve priložnosti, ko so Izraelci v pustinji Jehovu žrtvovali živali. Prva priložnost je bila, ko so bili Aron in njegovi sinovi postavljeni za duhovnike, druga pa je bila praznovanje pashe. Oboje se je zgodilo leta 1512 pr. n. št. oziroma približno leto dni po tem, ko so Izraelci zapustili Egipt. (3. Mojz. 8:14–9:24; 4. Mojz. 9:1–5)
c Izraelci so proti koncu 40-letnega bivanja v pustinji kot vojni plen vzeli več stotisoč živali. (4. Mojz. 31:32–34) Vendar so mano jedli, vse dokler niso prišli v Obljubljeno deželo. (Joz. 5:10–12)
d Ni videti, da so živali jedle mano. Vsak Izraelec je dobil toliko mane, kot je bilo določeno, pri tem pa niso nič omenjene živali. (2. Mojz. 16:15, 16)
