»PRI 15 letih sem se krstila in šest mesecev kasneje sem začela pomožno pionirati. Po enem letu sem oddala prošnjo za redno pionirsko službo. Ko sem končala srednjo šolo, sem prosila, da bi oznanjevala tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva. Želela sem se odseliti iz domačega kraja in od svoje babice, s katero sem živela in ni bila Jehovova priča. Zelo me je potrlo, ko mi je okrajni nadzornik rekel, da bo moje oznanjevalsko področje ravno tu, v mojem rodnem kraju! Pred njim sem skušala prikriti, kako se počutim. S sklonjeno glavo sem odšla, da bi premislila o tem, kar mi je rekel. Sooznanjevalki sem dejala: ‚Mislim, da se vedem kakor Jona. Toda Jona je na koncu le odšel v Ninive. Zato bom tudi jaz služila tam, kamor so me dodelili.‘

Zdaj že štiri leta pioniram v svojem kraju in vidim lahko, kako modro je bilo, da sem ubogala navodila. Največja težava je bil moj negativni pogled. Sedaj okušam veliko veselja. V enem mesecu sem vodila 24 svetopisemskih tečajev. Hvaležna sem Jehovu, da sem začela preučevati Sveto pismo celo s svojo babico, ki mi je prej nasprotovala.«

Neka biblijska učenka na Fidžiju se je morala odločiti med tem, ali bo šla na krščansko zborovanje ali pa s svojim možem na rojstnodnevno zabavo njegovega sorodnika. Mož ji je dovolil, da obišče zborovanje. Rekla mu je, da se mu lahko kasneje pridruži na zabavi. Toda ko se je vrnila domov z zborovanja, je menila, da je zanjo boljše, da se sploh ne izpostavlja okoliščinam, ki bi lahko slabo vplivale na njeno duhovnost, zato ni odšla na zabavo.

Medtem je njen mož svojim sorodnikom povedal, da bo žena na njegovo prošnjo prišla na zabavo po tem, ko se bo končal njen »shod Prič«. Oni pa so mu rekli: »Ne bo prišla. Jehovove priče ne praznujejo rojstnih dni!« *

Na koncu je bil mož zelo ponosen, da se je žena odločila skladno s svojim verovanjem in vestjo. Žena je zaradi svoje zvestobe lahko kasneje pričevala tako njemu kakor tudi drugim. Kakšen je bil rezultat? Mož je sprejel svetopisemski tečaj in začel skupaj z ženo obiskovati shode.