»ON MI je izbrana posoda, da ponese moje ime narodom, pa tudi kraljem.« (Apd. 9:15) Te besede je gospod Jezus izrekel glede nekega Juda, ki se je spreobrnil h krščanstvu. Ta mož je postal znan kot apostol Pavel.

Eden izmed teh »kraljev« je bil rimski cesar Neron. Kako bi se ti počutil, če bi moral zagovarjati svojo vero pred takšnim vladarjem? Kristjani smo spodbujeni, da posnemamo Pavla. (1. Kor. 11:1) Med drugim ga lahko posnemamo v tem, kako je ravnal, kadar je imel opravka s takratnim pravnim sistemom.

Mojzesova postava je kot zakonik veljala v Izraelu. Bila je tudi moralni kodeks za vse verne Jude, kjer koli so ti živeli. Po binkoštih leta 33 n. št. pa je pravim častilcem ni bilo več treba izpolnjevati. (Apd. 15:28, 29; Gal. 4:9–11) Kljub temu Pavel in drugi kristjani niso nespoštljivo govorili o Postavi. Tako so lahko v številnih judovskih skupnostih neovirano pričevali. (1. Kor. 9:20) Pravzaprav je Pavel velikokrat šel v sinagogo. Tam je lahko pričeval ljudem, ki so poznali Abrahamovega Boga in jim je lahko dopovedoval na podlagi Hebrejskih spisov. (Apd. 9:19, 20; 13:5, 14–16; 14:1; 17:1, 2)

Apostoli so za prvo središče, od koder so vodili oznanjevanje, izbrali Jeruzalem. Redno so učili v templju. (Apd. 1:4; 2:46; 5:20) Pavel je občasno potoval v Jeruzalem in nazadnje je bil tam odpeljan v pripor. Tako se je proti njemu začel pravni postopek, ki ga je na koncu vodil v Rim.

Kako so rimske oblasti gledale na verovanje, ki ga je Pavel oznanjal? Da bi na to dobili odgovor, je dobro vedeti, kako so Rimljani na splošno gledali na religije. Različnih etničnih skupin v imperiju niso silili, naj se odrečejo svoji religiji, razen če je bilo videti, da ta predstavlja nevarnost za državo ali uveljavljen moralni kodeks.

 Rim je Judom v imperiju zagotavljal veliko pravic. V knjigi Backgrounds of Early Christianity piše: »Judovstvo je v rimskem imperiju uživalo privilegiran položaj. [. . .] Judje so lahko svobodno živeli po svoji religiji in oproščeni so bili čaščenja božanstev rimske države. Življenje v svojih skupnostih so lahko upravljali po svojem zakonu.« Prav tako jim ni bilo treba služiti v vojski. * Pavel je takrat, ko je pred rimskimi oblastmi zagovarjal krščanstvo, izkoristil zaščito, ki jo je rimski zakon zagotavljal judovstvu.

Pavlovi nasprotniki so na različne načine skušali nahujskati ljudstvo in oblasti proti njemu. (Apd. 13:50; 14:2, 19; 18:12, 13) Premislimo o enem takem dogodku. Krščanski starešine v jeruzalemski občini so slišali govorice, ki so se širile med Judi, namreč da Pavel oznanja »odpad od Mojzesa«. Takšne zgodbe bi lahko nekatere Jude, ki so se nedavno spreobrnili h krščanstvu, navedle na razmišljanje, da Pavel ne spoštuje Božjih priprav. Poleg tega bi lahko sanhedrin razglasil krščanstvo za odpad od judovstva. Če bi se to zgodilo, bi lahko Jude, ki so se pridružili krščanstvu, kaznovali. Lahko bi jih izobčili iz skupnosti in ovirali pri oznanjevanju v templju in sinagogah. Zato so občinski starešine Pavlu svetovali, naj dokaže, da so govorice lažne, tako da gre v tempelj in naredi nekaj, kar Bog sicer od njega ne zahteva, ni pa sporno. (Apd. 21:18–27)

Pavel je to storil, kar je vodilo do priložnosti za »zagovarjanje in pravno utrjevanje dobre novice«. (Fil. 1:7) V templju so Judje sprožili nemir in hoteli Pavla ubiti, zato ga je rimski tisočnik dal pripreti. Ko so vse pripravili, da bi Pavla bičali, je ta razkril, da je rimski državljan. Zaradi tega so ga odpeljali v Cezarejo, od koder so Rimljani upravljali Judejo. Tu je imel neobičajno priložnost, da je pogumno pričeval pred oblastniki. Tako je bilo krščanstvo verjetno bolje predstavljeno ljudem, ki o njem morda niso veliko vedeli.

V 24. poglavju Apostolskih del je opisano Pavlovo zaslišanje pred rimskim upraviteljem Judeje, Feliksom, ki je bil že nekoliko seznanjen s krščanskim verovanjem. Judje so Pavla obtožili, da je na najmanj tri načine prekršil rimski zakon. Rekli so, da Jude po vsem imperiju nagovarja k uporu, da vodi nevarno ločino in da je skušal oskruniti tempelj, ki je bil takrat pod rimsko zaščito. (Apd. 24:5, 6) Zaradi teh obtožb bi ga lahko obsodili na smrt.

Za današnje kristjane je zanimivo pregledati, kako se je Pavel odzval na te obtožbe. Ostal je miren in spoštljiv. Opozoril je na Postavo in Preroke in se skliceval na pravico, da časti »Boga svojih praočetov«. To pravico je tudi drugim Judom zagotavljal rimski zakon. (Apd. 24:14) Pavel je čez čas imel priložnost govoriti o svoji veri in jo zagovarjati pred naslednjim upraviteljem, Porcijem Festom, pa tudi pred kraljem Herodom Agripom.

Nazadnje je Pavel, zato da bi si zagotovil pošteno zaslišanje, rekel: »Na cesarja se sklicujem!« Sklical se je na najvplivnejšega vladarja takratnega časa. (Apd. 25:11)

Kasneje je angel Pavlu rekel: »Pred cesarja moraš stopiti.« (Apd. 27:24) Rimski cesar Neron je na začetku svojega vladanja rekel, da ne bo sam razsojal vseh primerov. V prvih osmih letih svojega vladanja je to nalogo navadno prepustil drugim. V knjigi The Life and Epistles of Saint Paul piše, da je Neron, ko se je odločil sprejeti kak pravni primer, posameznika zaslišal na svojem dvoru. Pomagala mu je skupina svetovalcev, ki so bili vplivni in so imeli veliko izkušenj.

 Sveto pismo nam ne pove, ali je Neron osebno zaslišal Pavla in mu sodil ali pa je pooblastil koga drugega, da je prisluhnil Pavlovi pritožbi in mu nato poročal. Naj bo tako ali drugače, Pavel je verjetno pojasnil, da časti Boga Judov in da vse ljudi spodbuja, naj izkažejo vladarju dolžno čast. (Rim. 13:1–7; Titu 3:1, 2) Videti je, da je bil Pavlov zagovor dobre novice pred visokimi uradniki uspešen, saj je cesarjev dvor Pavla osvobodil. (Fil. 2:24; Filem. 22)

Jezus je svojim učencem rekel: »Zaradi mene vas bodo vlačili pred deželne upravitelje in kralje, njim in narodom v pričevanje.« (Mat. 10:18) Štejemo si v čast, da na tak način zastopamo Jezusa. Naš trud, da zagovarjamo dobro novico, lahko vodi do pravnih zmag. Seveda to, kar odločijo nepopolni ljudje, še ne pomeni, da je dobra novica pravno utrjena v polnem pomenu. Samo Božje kraljestvo bo poskrbelo za trajno rešitev izpod zatiranja in krivice. (Prid. 8:9; Jer. 10:23)

Kljub temu je lahko Božje ime že danes oslavljeno, ko kristjani zagovarjajo svojo vero. Morali bi se potruditi, da smo kakor Pavel mirni, iskreni in prepričljivi. Jezus je svojim sledilcem rekel: »Ne razmišljajte vnaprej, kako se boste zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal besede in modrost, ki se jim vsi vaši nasprotniki skupaj ne bodo mogli upirati niti jih spodbijati.« (Luk. 21:14, 15; 2. Tim. 3:12; 1. Pet. 3:15)

Ko kristjani zagovarjajo svojo vero pred kralji, upravitelji ali drugimi uradniki, lahko pričujejo ljudem, ki bi jih v nasprotnem primeru s krščanskim sporočilom morda težko dosegli. Nekatere ugodne sodne odločitve so izpopolnile zakonike ter tako zaščitile svobodo govora in čaščenja. Toda ne glede na izid takšnih primerov Boga zelo razveseli pogum, ki ga njegovi služabniki pokažejo med prestajanjem sodnih primerov.