Kmalu po letu 1940 so moji starši začeli preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Čez čas so nehali preučevati, ampak moja mama je še naprej dobivala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Leta 1950 je bilo organizirano mednarodno zborovanje v New Yorku in moja družina se je odzvala na povabilo.

Kmalu zatem nas je začel obiskovati brat Lawrence Jeffries. Veliko se je ukvarjal z mano. Sprva se nisem strinjal z njim glede stališča Jehovovih prič – da se ne vpletajo v politiko in ne grejo v vojsko. Rekel sem mu, da bi sovražniki lahko zavzeli celo državo, če se nihče v Ameriki ne bi hotel vojskovati. Brat Jeffries mi je potrpežljivo odgovoril: »Kaj misliš, da bi Bog Jehova naredil, če bi mu vsi ljudje v Ameriki služili in bi jih napadli sovražniki?« Njegovi odgovori na to in druga vprašanja so mi pomagali videti, da moji pomisleki niso utemeljeni. To je vzbudilo moje zanimanje.

Cele ure sem bral starejše izdaje Stražnega stolpa in Prebudite se!, ki jih je mama hranila v kleti. Sčasoma sem ugotovil, da je to resnica, zato sem privolil, da brat Jeffries z mano preučuje Sveto pismo. Poleg tega sem redno začel obiskovati shode. Resnico sem vzljubil in postal oznanjevalec dobre novice. Ko sem razumel, da »je blizu Jehovov veliki dan«, sem spremenil svoje cilje. (Zef. 1:14) Nič več me ni zanimala univerza, ampak sem želel druge poučevati o svetopisemski resnici.

 Srednjo šolo sem zaključil 13. junija 1956 in se tri dni kasneje krstil na okrajnem zboru. Še sanjalo se mi ni, koliko blagoslovov mi bo prineslo to, da se učim o Jehovu in druge poučujem o njem.

Šest mesecev po krstu sem postal redni pionir. Decembra 1956 je bil v Naši kraljestveni strežbi članek z naslovom »Ali bi lahko služil tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev?«. To vabilo je veljalo tudi zame. Želel sem pomagati tam, kjer je bilo samo nekaj oznanjevalcev dobre novice. (Mat. 24:14)

Preselil sem se v mesto Edgefield v Južni Karolini. V tamkajšnji občini so bili samo štirje oznanjevalci. Z mano vred nas je bilo pet. Shode smo imeli v dnevni sobi v hiši nekega brata. Vsak mesec sem 100 ur namenil oznanjevanju. Zelo sem bil zaposlen z oznanjevanjem in točkami na shodu. In zanimivo, več ko sem delal za občino, več sem se naučil o Jehovu.

Neka ženska, s katero sem preučeval Sveto pismo, je imela nekaj kilometrov stran pogrebno podjetje v mestu Johnston. Prijazno mi je ponudila delo s krajšim delovnim časom in nam dala na razpolago majhno stavbo, da bi imeli v njej shode.

Brat Jolly Jeffries, sin brata, ki je z mano preučeval, se je iz Brooklyna v New Yorku preselil v mesto, v katerem sem živel. Skupaj sva pionirala in stanovala v majhni prikolici, ki nama jo je posodil neki brat.

Plače na jugu Združenih držav so bile zelo nizke. Zaslužili smo dva ali tri dolarje na dan. Nekoč sem porabil še zadnji drobiž, da sem si kupil nekaj hrane v trgovini. Ko sem prišel ven, je k meni pristopil neki moški in me vprašal: »Ali bi rad delal? Plačal ti bom dolar na uro.« Nato sem tri dni čistil neko gradbišče. Očitno je Jehova želel, da ostanem v Edgefieldu. Kljub skromnim sredstvom sem leta 1958 obiskal mednarodno zborovanje v New Yorku.

Drugi dan zborovanja pa se je zgodilo nekaj posebnega. Spoznal sem Ruby Wadlington, ki je služila kot redna pionirka v mestu Gallatin v Tennesseeju. Ker sva oba želela biti misijonarja, sva na zborovanju obiskala sestanek za šolo Gilead. Kasneje sva si začela dopisovati. Nato so me povabili v Gallatin, da bi imel javni govor. Izkoristil sem priložnost in jo vprašal, ali bi se poročila z mano. Preselil sem se v njeno občino in leta 1959 sva postala mož in žena.

Ko sem bil star 23 let, sem bil v Gallatinu postavljen za sluga skupščine (zdaj se imenuje koordinator starešinstva). Bili smo prva občina, ki jo je Charles Thompson obiskal kot novopostavljeni okrajni nadzornik.  Imel je veliko izkušenj, vseeno pa me je vprašal za mnenje o tem, kaj potrebujejo bratje in sestre in kako so drugi okrajni nadzorniki skrbeli za občine. Od njega sem se naučil, da je dobro postavljati vprašanja, da izveš vsa dejstva, preden rešuješ kakšno zadevo.

Maja 1964 sem bil povabljen v Kraljestveno strežbeno šolo v South Lansingu v zvezni državi New York. Trajala je en mesec. Bratje, ki so bili učitelji v tej šoli, so v meni vzbudili močno željo, da se še več naučim o Jehovu in duhovno napredujem.

Januarja 1965 sva bila z Ruby povabljena v okrajno službo. Dodeljena sva bila na področje, ki se je raztezalo vse od Knoxvilla v Tennesseeju pa skoraj do Richmonda v Virginiji. Zajemalo je občine v Severni Karolini, Kentuckyju in Zahodni Virginiji. Služil sem v občinah, v katerih so bili samo temnopolti bratje in sestre, ker je bilo v južnem delu Združenih držav takrat uzakonjeno rasno ločevanje. Zato na shodih niso mogli biti skupaj belci in črnci. Bratje in sestre so bili revni in naučila sva se, da sva s tistimi, ki so potrebovali pomoč, delila, kar sva imela. Neki dolgoleten okrajni nadzornik me je naučil nekaj pomembnega. Rekel mi je: »Obnašaj se kot brat. Ne pridi v občino kot šef. Pomagal jim boš lahko, samo če bodo nate gledali kot na svojega brata.«

Ko sva obiskala neko majhno občino, je Ruby začela preučevati z mlado žensko, ki je imela leto staro hčerkico. Ker nihče v občini ni mogel z njo voditi tečaja, je Ruby to delala po pismih. Ko sva naslednjič obiskala občino, je bila že redna na shodih. V to občino sta bili čez čas dodeljeni dve posebni pionirki. Nadaljevali sta tečaj z njo in kmalu se je krstila. Kakšnih 30 let kasneje, leta 1995, se je moji ženi v Betelu v Pattersonu predstavila neka mlada sestra. Bila je hči ženske, s katero je Ruby preučevala. Z možem sta bila učenca 100. razreda šole Gilead.

Najin drugi okraj je bila osrednja Florida. Takrat sva potrebovala avto, zato sva ga kupila po zelo ugodni ceni. Vendar se je že prvi teden pokvarila vodna črpalka. Za popravilo nisva imela denarja, zato sem poklical nekega brata, ki bi nama lahko pomagal. Enemu od svojih delavcev je naročil, naj popravi avto, in ni želel nobenega denarja. Rekel je samo: »Je že urejeno.« Celo dal nama je nekaj denarja! To je bil lep primer, kako Jehova poskrbi za svoje služabnike. Spomnil naju je na to, da morava tudi midva biti radodarna.

Vsakič, ko sva obiskala kakšno občino, sva stanovala pri sovernikih. Tako sva spletla veliko trajnih prijateljstev. Nekega dne sem napol zaključeno poročilo o občini pustil v pisalnem stroju. Ko sem se zvečer vrnil, sem izvedel, da mi je triletni sin družine, pri kateri sva stanovala, »pomagal« dokončati poročilo. Še veliko let sem ga hecal na ta račun.

Leta 1971 sem dobil pismo, v katerem sem bil obveščen, da bom služil kot območni nadzornik v mestu New York. Bila sva šokirana! Imel sem komaj 34 let. Bratje in sestre so me kot svojega prvega temnopoltega območnega nadzornika prisrčno sprejeli.

Kot območni nadzornik sem vsak vikend na okrajnem zboru druge poučeval o Jehovu. Veliko okrajnih nadzornikov je imelo več izkušenj kot jaz. Eden od njih je imel govor za moj krst. Drugi, brat Theodore Jaracz, je kasneje postal član Vodstvenega organa. Mnogo izkušenih bratov je tudi služilo v brooklynskem Betelu. Okrajnim nadzornikom in betelčanom sem bil zelo hvaležen, da so poskrbeli, da sem se dobro počutil. Na lastne oči sem videl, da so to ljubeči pastirji, ki so se zanašali na Božjo Besedo in zvesto podpirali organizacijo. Ker so bili  ponižni, sem lažje služil kot območni nadzornik.

Leta 1974 je Vodstveni organ določil naslednjo skupino okrajnih nadzornikov za območno delo. Jaz pa sem spet služil kot okrajni nadzornik – tokrat v Južni Karolini. Belopolti in temnopolti okraji in občine takrat niso bili več ločeni in bratje in sestre so bili tega zelo veseli.

Konec leta 1976 sem bil dodeljen v okraj med Atlanto in Columbusom v Georgii. Živo se spomnim, ko sem imel pogrebni govor za pet temnopoltih otrok, ki so umrli, ko so v njihovo hišo vrgli zažigalno bombo. Mama je bila zaradi poškodb v bolnišnici. Njo in njenega moža je obiskalo veliko Jehovovih prič, tako belcev kot črncev, da bi ju tolažili. Videl sem pravo bratsko ljubezen na delu. Takšno sočutje lahko Božjim služabnikom pomaga prestati tudi najtežje okoliščine.

Leta 1977 so naju prosili, da prideva v brooklynski Betel za nekaj mesecev, da bi pomagala pri nekem projektu. Ko se je ta bližal koncu, sta se z mano sestala dva člana Vodstvenega organa in vprašala, ali bi bila z Ruby pripravljena za stalno služiti v Betelu. Povabilo sva sprejela.

Štiriindvajset let sem delal v službenem oddelku, kjer so bratje pogosto reševali občutljiva in zapletena vprašanja. Z leti je Vodstveni organ priskrbel veliko smernic na temelju svetopisemskih načel. Te pomagajo odgovoriti na vprašanja, so pa tudi osnova za usposabljanje okrajnih nadzornikov, starešin in pionirjev. To učno gradivo številnim pomaga, da duhovno napredujejo, kar koristi celotni Jehovovi organizaciji.

Od leta 1995 do 2018 sem obiskoval različne podružnice kot predstavnik svetovnega središča, ki se je prej imenoval conski nadzornik. Sestal sem se s podružničnimi odbori, betelčani in misijonarji ter jih spodbujal in jim pomagal pri reševanju kakršnih koli težav. Naju z Ruby pa so vedno spodbudile njihove izkušnje. Leta 2000 sva na primer obiskala Ruando. Zelo sva bila ganjena, ko sva slišala, kako so bratje in sestre ter člani betelske družine preživeli genocid leta 1994. Mnogi so izgubili svoje ljubljene. Kljub temu, kar so prestali, so izžarevali vero, upanje in veselje.

Zdaj sva stara že več kot 80 let. Zadnjih 20 let služim kot član podružničnega odbora v Združenih državah. Nikoli se nisem šolal na univerzi, sem pa dobil najboljšo možno izobrazbo od Jehova in njegove organizacije. S pomočjo te izobrazbe lahko druge poučujem o svetopisemskih resnicah, ki jim lahko večno koristijo. (2. Kor. 3:5; 2. Tim. 2:2) Videl sem, kako je svetopisemsko sporočilo ljudem izboljšalo življenje in jim pomagalo, da so se zbližali s Stvarnikom. (Jak. 4:8) Z Ruby vedno spodbujava druge, naj cenijo to, da se lahko učijo o Jehovu in poučujejo druge o svetopisemskih resnicah. To je največja čast, ki jo ima lahko Jehovov služabnik!