V naslednjih mesecih je bil Hitoši zelo potrt, saj ni in ni mogel najti nove zaposlitve. Med nekim razgovorom za službo je na primer omenil, da ni želel sodelovati pri nepoštenem opravilu. Delodajalec mu je odvrnil: »Vi pa čudno razmišljate!« Družina in prijatelji so Hitošija spodbujali, naj ostane neomajen v svoji odločenosti, da bo še naprej pošten. Toda Hitošija so začeli obhajati dvomi. Povedal je na primer: »Spraševal sem se, ali je to, da sem pošten zaradi svojega verovanja, dobra ideja.«

Hitošijevo doživetje je pretresljiv opomin, da vsi ne cenijo poštenosti. Pravzaprav nekateri na poštenost morda celo gledajo kot na oviro, še zlasti v poslovnem svetu. »Obkrožajo me nepošteni ljudje,« je povedala neka zaposlena ženska v Južni Afriki, »in pritisk, da bi se jim prilagodila, je včasih zelo močan.«

Oblika nepoštenosti, ki je danes še posebej razširjena, je laganje. Raziskava, ki jo je pred nekaj leti opravil psiholog Robert Feldman z Univerze Amherst v Massachusettsu, je pokazala, da se 60 odstotkov odraslih med desetminutnim pogovorom vsaj enkrat zlaže. »Rezultat nas je zelo presenetil,« pravi Feldman. »Nismo pričakovali, da je laganje tako običajen del vsakdanjega življenja.« Ironično je, da večina ljudi sovraži to, da se jim drugi zlažejo, pa vendar večina ljudi laže.

Zakaj so laganje, kraja in druge oblike nepoštenosti danes tako običajne? Kako nepoštenost vpliva na družbo kot celoto? In kar je še pomembnejše, kaj lahko storimo, da se ne bi ujeli v nepošteno ravnanje?