ENOH je živel dolgo. Morda si težko predstavljamo, vendar je ta moški živel kakih 365 let – kar je enakovredno več kot štirim, po današnjih merilih dolgim življenjskim dobam! Toda za svet takratnega časa sploh ni bil star. Takrat, pred več kot 5000 leti, so ljudje živeli veliko dlje kot danes. Ko se je rodil Enoh, je bil prvi človek Adam star več kot 600 let, nato pa je živel še tri stoletja! Nekateri Adamovi potomci so živeli celo še dlje. Torej je bil Enoh, ko je bil star 365 let, verjetno videti precej živahen, kot moški, pred katerim je še veliko let življenja. Pa vendar ni bilo tako.

Enoh je bil verjetno v veliki nevarnosti. Predstavljajte si, kako beži in ne more odmisliti odziva ljudi, ki jim je nedavno prenesel Božje sporočilo. Njihovi obrazi so bili spačeni od besa. Ti ljudje so ga sovražili. Prezirali so njegovo sporočilo in Boga, kateri ga je poslal, niso marali. Enohovega Boga Jehova niso mogli napasti, vsekakor pa so lahko napadli tega moža! Enoh se je morda spraševal, ali bo sploh še kdaj videl svojo družino. Morda je pomislil na svojo ženo in hčerke, na svojega sina Metuzalema ali na svojega vnuka Lameha. (1. Mojzesova 5:21–23, 25) Ali je to bil njegov konec?

Enoh je nekoliko skrivnostna oseba v svetopisemskem poročilu. V Svetem pismu izvemo nekaj o njem v samo treh kratkih odlomkih. (1. Mojzesova 5:21–24; Hebrejcem 11:5; Juda 14, 15) Vseeno pa so ti odlomki dovolj, da si lahko narišemo sliko moža, ki je imel močno vero. Ali morate skrbeti za družino? Ali vam je bilo kdaj težko postaviti se na stran tistega, za kar ste vedeli, da je prav? Če je tako, se lahko glede vere veliko naučite od Enoha.

Takrat ko je živel Enoh, je bilo človeštvo na slabi poti. To je bila sedma generacija od Adama. Seveda je bilo človeštvo bliže telesni popolnosti, ki sta jo Adam in Eva nekoč imela. Zato so takrat ljudje živeli tako dolgo. Vendar pa so bili v groznem stanju, kar se tiče morale in duhovnosti. Prevladovalo je nasilje. To se je začelo med drugo generacijo, ko je Kajn umoril svojega brata Abela. Zdi se, da je bil eden od Kajnovih potomcev precej ponosen na to, da je še bolj nasilen in maščevalen od Kajna! V tretji generaciji se je pojavilo novo zlo. Ljudje so začeli klicati Jehovovo ime, toda ne zato, ker bi ga spoštljivo častili. Očitno so Božje sveto ime uporabljali na bogokleten, nespoštljiv način. (1. Mojzesova 4:8, 23–26)

V Enohovem času je bilo takšno pokvarjeno čaščenje verjetno povsem običajno. Ko je Enoh odrasel, je bil pred odločitvijo. Ali se bo zlil z množico takratnega časa? Ali pa bo iskal pravega Boga Jehova, ki je ustvaril nebo in zemljo? Verjetno je bil zelo ganjen, ko je spoznal, da je Abel umrl kot mučenec, ker je Jehovu služil tako, kot Mu je ugajalo. Enoh se je odločil, da bo imel podobno stališče. V 1. Mojzesovi 5:22 piše: »Enoh je [. . .] hodil s pravim Bogom.« Te izjemne besede izpostavijo  Enoha kot bogovdanega moškega v brezbožnem svetu. On je prvi človek, ki je v Svetem pismu tako opisan.

V isti svetopisemski vrstici piše, da je Enoh hodil z Jehovom tudi po tem, ko se mu je rodil sin Metuzalem. Vidimo torej, da je Enoh imel družino, ko je bil star približno 65 let. Imel je ženo, ki v Svetem pismu ni imenovana, in neznano število »sinov in hčera«. Da bi oče lahko hodil z Bogom, ko vzgaja otroke in preživlja družino, si mora prizadevati zanjo skrbeti tako, kakor je všeč Bogu. Enoh je razumel, da je Jehova od njega pričakoval, naj se zvesto drži svoje žene. (1. Mojzesova 2:24) In gotovo je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi svoje otroke učil o Bogu Jehovu. Kakšen je bil rezultat?

Navdihnjen zapis o tem ne daje veliko podrobnosti. Nič ne govori o veri Enohovega sina Metuzalema, ki je po svetopisemskem poročilu živel najdlje, umrl pa v letu, ko je nastopil vesoljni potop. Toda Metuzalem je imel sina Lameha. Življenje Lameha je več kot 100 let sovpadalo z življenjem njegovega dedka Enoha. In Lameh je odrasel v človeka, ki je kazal izredno vero. Lameh je po Jehovovem navdihnjenju izrekel prerokbo o svojem sinu Noetu, in ta prerokba se je izpolnila po potopu. Noe je bil tako kakor njegov pradedek Enoh prepoznaven kot mož, ki je hodil z Bogom. Noe ni Enoha nikoli spoznal. Toda Enoh je zapustil bogato zapuščino. Noe je lahko za to zapuščino izvedel od svojega očeta Lameha ali od dedka Metuzalema, morda pa celo od Enohovega očeta Jereda, ki je umrl, ko je bil Noe star 366 let. (1. Mojzesova 5:25–29; 6:9; 9:1)

Razmislite o razliki med Enohom in Adamom. Adam je, čeprav je bil popoln, grešil proti Jehovu in je svojim potomcem v dediščino zapustil uporništvo in trpljenje. Enoh je, čeprav je bil nepopoln, hodil z Bogom in svojim potomcem zapustil v dediščino vero. Ko je bil Enoh star 308 let, je Adam umrl. Ali je Adamova družina žalovala za tako zelo sebičnim prednikom? Tega ne vemo. Vsekakor pa je Enoh »hodil s pravim Bogom«. (1. Mojzesova 5:24)

Če skrbite za družino, razmislite o tem, kaj se glede vere lahko naučite od Enoha. Res je zelo pomembno, da skrbite za gmotne potrebe svoje družine, vendar za nobene potrebe ni tako pomembno skrbeti kot za duhovne. (1. Timoteju 5:8) To potrebo zadovoljite ne le z besedami, ampak tudi z deli. Če se odločite, da boste tako kot Enoh hodili z Bogom in dovolili, da vas v življenju vodijo Božja navdihnjena merila, boste lahko tudi vi svoji družini podelili bogato zapuščino – neprecenljiv zgled, ki ga lahko posnema.

Enoh se je kot mož vere v takratnem brezbožnem svetu verjetno počutil osamljenega. Toda ali ga je njegov Bog Jehova opazil? Je. Prišel je dan, ko je Jehova spregovoril s tem svojim zvestim služabnikom. Bog je Enohu posredoval sporočilo, ki naj bi ga prenesel ljudem takratnega časa. S tem je Enoha postavil za preroka in tako je bil Enoh  prvi prerok, katerega sporočilo je zapisano v Svetem pismu. To vemo, ker je Jezusov polbrat Juda mnoga stoletja kasneje Enohove preroške besede po navdihnjenju tudi zapisal. *

O čem je govorila Enohova prerokba? Glasila se je: »Glej! Jehova je prišel z množicami svojih svetih angelov, da bi izvršil sodbo nad vsemi in da bi vsem brezbožnim dokazal krivdo za vsa njihova brezbožna dejanja, ki so jih brezbožno storili, in za vse nezaslišane reči, ki so jih brezbožni grešniki govorili zoper njega.« (Juda 14, 15) Prva stvar, ki jo lahko opazite, je to, da je Enoh govoril v pretekliku, kakor da je Bog že naredil to, kar opisuje prerokba. Temu vzorcu so kasneje sledile mnoge prerokbe. Sporočilo tega je: prerok govori o nečem, kar se bo zagotovo zgodilo, in zato lahko to opiše tako, kot da se je že zgodilo. (Izaija 46:10)

Kako se je Enoh počutil, ko je objavil to sporočilo, morda s tem, da ga je oznanil vsem, ki so ga lahko slišali? Bodite pozorni, kako odločen je bil ta opomin – štirikrat uporabi obliko besede »brezbožen«, s katero obsodi ljudi, njihova dejanja in to, kako so dejanja izvršili. Tako je prerokba posvarila vse ljudi, da je svet, ki so ga razvili od izgona iz Edena, povsem pokvarjen. Ta svet bo doletel poguben konec, ko bo Jehova prišel z »množicami svojih svetih angelov« – z legijami mogočnih angelov v bojni pripravljenosti – ki bodo prinesli uničenje. Enoh je neustrašno širil te Božje opomine, in to sam! Morda je mladi Lameh z občudovanjem opazoval pogum svojega dedka. Če je, lahko povsem razumemo, zakaj.

Enohova vera nas lahko navede, da se vprašamo, ali na svet, v katerem živimo, gledamo tako kot Bog. Obsodba, ki jo je Enoh pogumno objavil, še vedno velja; za današnji svet velja ravno toliko, kot je za svet Enohovih dni. V skladu z Enohovim svarilom je Jehova povzročil, da je nad brezbožni svet Noetovih dni prišel potop. To uničenje pa je postavilo vzorec veliko večjega uničenja, ki še mora priti. (Matej 24:38, 39; 2. Petrovo 2:4–6) Bog je podobno kot takrat tudi danes s svojimi množicami angelov pripravljen, da izvrši pravično obsodbo nad brezbožnim svetom. Vsak od nas si mora Enohovo svarilo vzeti k srcu in ga sporočiti drugim. Naša družina in prijatelji so morda ločeni od nas. Včasih se morda počutimo osamljene. Toda Jehova ni nikoli zapustil Enoha; in tudi danes ne bo zapustil svojih zvestih služabnikov!

Kakšen konec je doživel Enoh? Njegova smrt je nekako še bolj skrivnostna in še bolj vzbudi zanimanje kot njegovo življenje. Poročilo iz 1. Mojzesove knjige preprosto pove: »Enoh je hodil s pravim Bogom. Potem pa ga ni bilo več, ker ga je Bog vzel.« (1. Mojzesova 5:24) Kako je Bog vzel Enoha? Apostol Pavel je kasneje pojasnil: »Zaradi vere je bil Enoh prenesen, da ne bi videl smrti, in nikjer ga ni bilo najti, ker ga je Bog prenesel. Preden pa je bil prenesen, mu je bilo izrečeno priznanje, da je Bogu po volji.« (Hebrejcem 11:5) Kaj je Pavel mislil z besedno zvezo »prenesen, da ne bi videl smrti«? V nekaterih svetopisemskih prevodih piše, da je Bog Enoha vzel v nebesa. Vendar to ne more biti res. Sveto pismo pokaže, da je bil prvi, ki je bil obujen v nebesa, Jezus Kristus. (Janez 3:13)

V kakšnem smislu je bil torej Enoh »prenesen«, tako da ni »videl smrti«? Jehova je Enoha verjetno  nežno prenesel iz življenja v smrt in ga obvaroval mučne smrti. Še prej pa je Enoh dobil »priznanje, da je Bogu po volji«. Kako? Tik pred svojo smrtjo je morda prejel videnje od Boga; lahko da je videl prikaz rajske zemlje. S tem nazornim znamenjem Jehovovega odobravanja je Enoh zaspal v smrt. Glede Enoha in drugih zvestih moških in žensk je apostol Pavel napisal: »Vsi ti so pomrli v veri.« (Hebrejcem 11:13) Enohovi sovražniki so verjetno potem iskali truplo, toda »nikjer ga ni bilo najti«. Morda je Jehova povzročil, da je izginilo, s čimer je preprečil, da bi ga oskrunili ali pa z njim spodbujali h krivemu čaščenju. *

S tem svetopisemskim pojasnilom v mislih si skušajmo predstavljati, kako se je Enohovo življenje morda končalo. Predstavljajmo si naslednji scenarij, vendar ne pozabimo, da je to lahko le ena možnost. Enoh je bežal in bil že skoraj na koncu z močmi. Njegovi preganjalci so mu sledili, besni zaradi njegovega sporočila obsodbe. Enoh je našel kraj, kjer se je lahko za kratek čas skril in si nekoliko odpočil, vendar je vedel, da se ne bo mogel dolgo skrivati. Grozila mu je nasilna smrt. Med počitkom je molil k svojemu Bogu. Nato je Enoha prevzel močan občutek miru. Videnje, ki ga je dobil, je bilo tako nazorno, kakor da bi bil res tam, in popeljalo ga je daleč stran.

Predstavljajte si, da se je pred njim odprl pogled na svet, povsem drugačen od tistega, ki ga je poznal. Zdel se mu je čudovit kakor edenski vrt, vendar pa tu ni bilo kerubov, ki bi ljudem preprečevali vstop. Moških in žensk, ki so bili vsi polni zdravja in mladostnih moči, je bilo zelo veliko. Med njimi je vladal mir. Tam ni bilo zaznati nobenih znakov sovraštva in verskega preganjanja, ki ju je Enoh zelo dobro poznal. Sam zase pa je Enoh občutil Jehovovo priznanje, ljubezen in odobravanje. Bil je prepričan, da je to kraj, kamor spada; da bo to njegov dom. Ko ga je vse bolj prevzemal mir, je zamižal in padel v globok spanec.

In tam je vse do danes – spi smrtni spanec in je skrbno shranjen v brezmejnem spominu Boga Jehova! Kot je kasneje obljubil Jezus, bo prišel dan, ko bodo vsi, ki so v Božjem spominu, slišali Kristusov glas in prišli iz grobov, svoje oči bodo odprli v čudovit in miren novi svet. (Janez 5:28, 29)

Ali bi bili tudi vi radi tam? Predstavljajte si navdušenje ob srečanju z Enohom. Razmislite o presenetljivih stvareh, ki jih bomo lahko izvedeli od njega! Lahko nam bo povedal, ali je naš namišljeni scenarij o njegovih zadnjih trenutkih blizu resnice. Vendar pa je nekaj, kar naj bi se od njega nujno naučili že sedaj. Apostol Pavel je za tem, ko je govoril o Enohu, še dodal: »Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji.« (Hebrejcem 11:6) To je zelo močan razlog, da vsak od nas posnema Enohovo pogumno vero!