PREDSTAVLJAJTE si, da ste kristjan v prvem stoletju. V krščanski občini ste pravkar prejeli pismo apostola Pavla. Medtem ko poslušate branje pisma, opazite, da Pavel pogosto navaja iz »Svetih spisov«, in sicer iz Hebrejskih spisov. (2. Timoteju 3:15) »Res bi rad videl besedilo, iz katerega navaja,« si rečete. Vendar to ne bo enostavno. Zakaj ne?

Razmislite, kakšni so bili videti rokopisi »Svetih spisov«, ki so bili na voljo v Pavlovih dneh. Eden izmed teh je prikazan spodaj, gre za del Izaijeve knjige iz Mrtvomorskih zvitkov. Kaj vidite? Besedilo v strnjenih stolpcih! Nobenih ločil. Niti nobenih oštevilčenih poglavij in vrstic, ki jih uporabljamo danes.

Svetopisemski pisci svojega sporočila niso razdelili v poglavja ali vrstice. Preprosto so zapisali celotno sporočilo, ki jim ga je Bog posredoval, zato da bi tudi bralci lahko dobili celotno sporočilo, in ne le posameznih delčkov. Ali ni to nekaj, kar si tudi sami želite, ko prejmete pomembno pismo od nekoga, ki ga imate radi? Preberete celotno pismo, ne samo kak delček tu in tam.

Vendar je to, da ni bilo ne poglavij ne vrstic, predstavljalo težavo. Pavel je lahko besedilo, ki ga je citiral, samo označil z besedami, kot so denimo »Tako kakor je pisano« ali »Kakor je Izaija povedal že vnaprej«. (Rimljanom 3:10; 9:29) Te citate bi težko našli, razen če ne bi zelo dobro poznali vseh »Svetih spisov«.

Poleg tega ti »Sveti spisi« niso bili zgolj eno sporočilo od Boga. Do konca prvega stoletja n. št. so sestavljali zbirko 66 knjig! Zato je danes večina bralcev Svetega pisma vesela, da so poglavja in vrstice oštevilčene. Tako bralci lažje najdejo določene navedke, kot so na primer številni citati v Pavlovih pismih.

Morda se sprašujete: »Kdo je torej razdelil Sveto pismo na poglavja in vrstice?«

Angleškemu duhovniku Stephenu Langtonu, ki je kasneje postal canterburyjski nadškof, pripisujejo zasluge za to, da je Sveto pismo razdelil na poglavja. To je naredil na začetku 13. stoletja n. št., ko je bil učitelj na Univerzi v Parizu.

Učenjaki so že pred Langtonom na različne načine skušali razdeliti Sveto pismo v manjše dele oziroma poglavja in zdi se, da večinoma v referenčne namene. Lahko si predstavljate, kako veliko bolj enostavno bi bilo najti odlomek, če bi iskali samo v enem poglavju, in ne v celotni knjigi, kot denimo v Izaijevi knjigi s 66 poglavji.

Vse to pa je ustvarilo težavo. Učenjaki so izdelali veliko različnih in nezdružljivih sistemov. Po nekem sistemu je bil Markov evangelij razdeljen na 50 poglavij, in ne na 16, kolikor jih ima danes. V Langtonovih dneh so v Pariz prihajali študentje iz različnih dežel in vsak je prinesel Sveto pismo iz svoje domovine. Toda predavatelji in študentje so  težko uskladili reference. Zakaj? Zato ker se delitve besedila na poglavja v njihovih rokopisih med seboj preprosto niso ujemale.

Zaradi tega je Langton izdelal novo razdelitev na poglavja. Njegov sistem je »vzdramil domišljijo bralcev in piscev«, piše v The Book—A History of the Bible in se hitro »razširil po Evropi«. Langton je uvedel številčenje poglavij, ki ga danes najdemo v večini prevodov Svetega pisma.

Kakih 300 let kasneje, sredi 16. stoletja, je znani francoski tiskar in učenjak Robert Estienne stvari še bolj poenostavil. Njegov namen je bil, da bi več ljudi preučevalo Sveto pismo. Uvidel je, kako dragoceno bi bilo imeti enoten sistem številčenja poglavij in številčenja vrstic.

Estienne si ni prvi domislil, da bi svetopisemsko besedilo razdelil v vrstice. V preteklosti so drugi to že storili. Na primer, stoletja pred tem so judovski prepisovalci celotne Hebrejske spise oziroma del Svetega pisma, običajno poznan kot Stara zaveza, razdelili na vrstice, ne pa tudi na poglavja. In kot je bilo pri vpeljavi poglavij, tudi pri vrsticah ni bilo enotnega sistema.

Estienne je razdelil Krščanske grške spise oziroma tako imenovano Novo zavezo v novo skupino oštevilčenih vrstic in te vrstice je združil s tistimi, ki so že bile v Hebrejskih spisih. Leta 1553 je izdal prvo celotno Sveto pismo (izdaja v francoščini), ki je imelo skoraj enaka poglavja in vrstice, kot jih ima večina današnjih prevodov Svetega pisma. Nekateri so bili kritični in so rekli, da vrstice razdelijo svetopisemsko besedilo v manjše odlomke, tako da je videti kot niz ločenih in nepovezanih stavkov. Toda drugi tiskarji so njegov sistem hitro sprejeli.

Videti je tako preprosta zamisel – oštevilčena poglavja in vrstice. S tem dobi vsaka svetopisemska vrstica edinstven »naslov«, kakor da bi imela hišno številko. Res je, da delitve na poglavja in vrstice ni navdihnil Bog in da takšna delitev včasih razdeli svetopisemsko besedilo na čudnih mestih. Vendar nam pomaga, da lažje najdemo navedke in si označimo ali pa drugim pokažemo vrstice, ki so nam še posebej pomembne, podobno kot si v dokumentu ali knjigi označimo besedne zveze ali stavke, ki si jih še zlasti želimo zapomniti.

Toda naj bo razdelitev na poglavja in vrstice še tako praktična, nikoli ne pozabimo, da je pomembno videti celotno sliko, in sicer razumeti celotno sporočilo od Boga. Naj vam pride v navado, da berete sobesedilo, ne samo posameznih vrstic. To vam bo pomagalo, da boste vedno bolj razumeli celotne Svete spise, ki vam »morejo dati modrost za rešitev«. (2. Timoteju 3:15)