RELIGIJE po vsem svetu, kot so Katoliška cerkev, razne pravoslavne cerkve, budizem in druge, od svojih verskih voditeljev in duhovščine zahtevajo celibat. Po drugi strani pa mnogi menijo, da je celibat kriv za nedavni val spolnih škandalov, v katere so vpleteni duhovniki različnih religij.

Zato je vprašanje, ali je celibat svetopisemska zahteva za krščanske služabnike, povsem primerno. Da bi odgovorili na to vprašanje, razmislimo o izvoru in razvoju tega običaja ter o tem, kakšen je Božji pogled nanj.

V Encyclopædii Britannici je celibat definiran kot »neporočenost in s tem povezana spolna vzdržnost, zlasti pri verskih predstojnikih ali gorečih vernikih«. Papež Benedikt XVI. je leta 2006 v nagovoru rimske kurije obvezni celibat povezal z »izročilom, ki sega skoraj v čas, ko so živeli apostoli«.

Vendar celibat ni bil verski običaj kristjanov v prvem stoletju. Pravzaprav je apostol Pavel, ki je živel v prvem stoletju, vernike svaril pred moškimi, ki govorijo »zavajajoče navdihnjene izreke« in »prepovedujejo poročiti se«. (1. Timoteju 4:1–3)

Celibat si je v zahodne »krščanske« cerkve začel utirati pot šele v drugem stoletju. Glede na knjigo Celibacy and Religious Traditions se je to »ujemalo z novim valom omejevanja spolnosti, ki se je pojavil v rimskem imperiju«.

V stoletjih, ki so sledila, so se cerkveni koncili in tako imenovani cerkveni očetje zavzemali  za celibat med duhovniki. Menili so, da so spolni odnosi nekaj nečistega in so nezdružljivi z duhovniškimi dolžnostmi. Kljub temu so, kot piše v Encyclopædii Britannici, »mnogi duhovniki in celo nekateri škofje še vse do 10. stoletja imeli žene«.

Duhovniški celibat je bil uveden na lateranskih koncilih, ki sta leta 1123 in leta 1139 potekala v Rimu, in je vse do danes ostal uradno stališče Katoliške cerkve. S tem ukrepom je Cerkev preprečila izgubo moči in dohodka, do česar je prihajalo, ko so poročeni duhovniki cerkveno imetje zapustili svojim otrokom.

To, kakšen pogled ima na celibat Bog, je jasno izraženo v njegovi Besedi, v Svetem pismu. V njem lahko preberemo, kaj je Jezus rekel o tistih, ki so tako kot on ostali samski »zaradi nebeškega kraljestva«. (Matej 19:12) Nekaj podobnega je tudi apostol Pavel rekel o kristjanih, ki so se odločili, da bodo »zaradi dobre novice« posnemali njegov zgled samskosti. (1. Korinčanom 7:37, 38; 9:23)

Toda niti Jezus niti Pavel nista Božjim služabnikom zapovedovala celibata. Jezus je rekel, da je samskost »dar«, ki ga nimajo vsi njegovi sledilci. Ko je Pavel pisal o »neporočenih«, je odkrito priznal: »Nimam nobene zapovedi od Gospoda, ampak govorim to, kar menim sam.« (Matej 19:11; 1. Korinčanom 7:25)

Poleg tega Sveto pismo odkriva, da so bili mnogi krščanski služabniki v prvem stoletju, tudi apostol Peter, poročeni moški. (Matej 8:14; Marko 1:29–31; 1. Korinčanom 9:5) Pravzaprav je Pavel zaradi razširjenosti nemoralnih spolnih navad v rimskem svetu tistega časa napisal, da bi moral biti krščanski nadzornik, če je poročen, »mož ene žene« in imeti »otroke, ki se mu podrejajo«. (1. Timoteju 3:2, 4)

To niso bile zakonske zveze brez spolnih odnosov, saj v Svetem pismu odkrito piše, da »naj mož svoji ženi izpolnjuje dolžnost« in da naj se zakonca v intimnostih ne odtegujeta drug drugemu. (1. Korinčanom 7:3–5) Jasno je, da celibat ni Božja zahteva niti ni obvezen za krščanske služabnike.

Če celibat ni obvezen, zakaj sta Jezus in Pavel o samskosti govorila tako pozitivno? Ker lahko samskost posamezniku omogoča več možnosti za oznanjevanje dobre novice drugim. Samski lahko naredijo več, saj nimajo skrbi, ki jih imajo poročeni. (1. Korinčanom 7:32–35)

Razmislite o Davidu, ki se je odločil, da bo zapustil svojo dobro plačano službo v Ciudadu de Mexicu in se preselil na podeželsko področje v Kostariki, da bi tam druge učil o Svetem pismu. Ali David meni, da mu je pri tem pomagala samskost? »Seveda,« pove. »Izziv je bil prilagoditi se na novo kulturo in drugačne življenjske razmere, toda ker sem skrbel samo zase, je bilo prilagajanje lažje.«

Claudia, samska kristjanka, ki se je preselila, da bi služila v krajih, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, je rekla: »V delu za Boga uživam. Ko opazujem, kako skrbi zame, sta moja vera in moj odnos z njim okrepljena.«

Ni treba, da je samskost breme. Claudia še doda: »Če Jehovu dajete najboljše, boste srečni, pa naj ste poročeni ali samski.« (Psalm 119:1, 2)