ČE VAM je nekdo, ki ga imate radi, umrl, vas morda preplavlja veliko čustev in občutkov, kot so žalost, občutek osamljenosti in nemoči. Morda občutite tudi jezo, krivdo in strah in se celo sprašujete, ali je sploh vredno živeti.

Bodite prepričani, da žalost ni znak šibkosti. To pokaže, koliko vam je ljubljena oseba pomenila. Toda ali si lahko to mučno bolečino nekoliko olajšate?

Čeprav se morda zdi, da bolečini ni videti konca, vam bo morda v tolažbo, če boste upoštevali predloge v nadaljevanju.

ZA ŽALOVANJE SI VZEMITE ČAS

Ne žalujemo vsi na enak način ali enako dolgo. Vendar pa je jokanje lahko kot nekakšen ventil za sproščanje bolečine. Prej omenjena Vanessa pravi: »Samo še jokala sem; morala sem se osvoboditi bolečine.« Sofía, ki ji je nepričakovano umrla sestra, pove: »To, da se moram spoprijemati s svojimi mislimi in občutki, je zelo boleče – je tako, kot da bi odprla in čistila okuženo rano. Bolečina je skoraj neznosna, toda tako se rana lahko celi.«

POGOVARJAJTE SE O SVOJIH MISLIH IN OBČUTKIH

Razumljivo je, da si včasih morda želite biti sami. Toda žalost je breme, ki ga človek težko nosi sam.  Sedemnajstletni Jared, ki je izgubil očeta, se spominja: »Z drugimi sem se pogovarjal o svojih občutkih. Verjetno jih nisem povsem jasno izražal, vendar je bilo zame dobro, da sem lahko govoril o njih.« Janice, ki smo jo citirali v uvodnem članku, glede tega omeni še eno korist: »To, da sem se pogovarjala z drugimi, mi je bilo v veliko tolažbo. Čutila sem, da me razumejo, in nisem se počutila tako osamljeno.«

SPREJMITE POMOČ

Neka zdravnica pravi: »Žalujoči, ki prijateljem in sorodnikom dovolijo, da jim pomagajo pri spoprijemanju z začetnim obdobjem [šoka], običajno lažje prestajajo različne faze žalovanja.« Svojim prijateljem povejte, kako vam lahko pomagajo; verjetno vam želijo pomagati, toda morda ne vedo, kako. (Pregovori 17:17)

ZBLIŽAJTE SE Z BOGOM

Tina pravi: »Ker mi je mož zaradi raka nenadoma umrl, mu nisem mogla več zaupati svojih težav, skrbi in občutkov, zato sem vse to povedala Bogu. Na začetku vsakega dne sem ga prosila, naj mi pomaga zdržati. Ne morem povedati, kako vse mi je Bog pomagal.« Tarsha, ki je pri 22 letih izgubila mamo, pove: »Tolažilo me je vsakodnevno branje Svetega pisma. Tako sem lahko razmišljala o spodbudnih stvareh.«

NAJ VAM BO VSTAJENJE JASNO PRED OČMI

Tina še pravi: »Sprva me upanje na vstajenje ni tolažilo, saj sem v tistem trenutku potrebovala moža, moji sinovi pa očeta. Toda danes, po štirih letih, se oklepam tega upanja, kar je zame rešilna vrv. Predstavljam si, da ga spet vidim, in to me navdaja z mirom in veseljem!«

Žalost verjetno ne bo kar takoj popustila. Kljub temu je tolažilno, kar je na podlagi svoje izkušnje povedala Vanessa: »Misliš, da se boš vedno tako počutil, toda sčasoma ti bo lažje.«

Čeprav praznina v srcu morda ne bo izginila, si zapomnite, da je še vedno vredno živeti. Z Božjo ljubečo pomočjo lahko kljub temu uživate v dobrih prijateljskih odnosih in smiselnem življenju. Bog bo obudil mrtve, in to kmalu. Želi, da bi spet objeli svojo ljubljeno osebo. Takrat bo ta bolečina povsem izginila iz vašega srca!