Ali ste se kdaj počutili nemočne, ko je kdo, ki vam je blizu, žaloval zaradi smrti ljubljene osebe? Včasih morda ne vemo, kaj reči ali storiti – tako na koncu ne rečemo in ne storimo ničesar. Toda nekaj praktičnega in koristnega vseeno lahko naredimo.

Pogosto je vse, kar je potrebno, le to, da ste navzoči in rečete kaj preprostega, kot denimo »Zelo mi je žal«. V mnogih kulturah ljudje z objemom ali prijaznim stiskom roke posamezniku pokažejo, da jim je mar zanj. Če žalujoči želi govoriti, ga sočutno poslušajte. Žalujoči bo imel največ koristi, če boste opravili dela, za katera sam trenutno ne more poskrbeti, na primer, da skuhate kak obrok, popazite na otroke ali pa pomagate pri pripravah za pogreb, če je to zaželjeno. Takšna dejanja lahko govorijo glasneje od najbolj izbranih besed.

Čez čas boste morda želeli govoriti o pokojnem. Mogoče se boste osredinili na nekatere lepe lastnosti ali vesela doživetja. Takšni pogovori lahko žalujočemu celo privabijo nasmešek na obraz. Pam, ki ji je pred šestimi leti umrl mož Ian, denimo pravi: »Ljudje mi včasih pripovedujejo o dobrih  stvareh, ki jih je Ian naredil in za katere sploh nisem vedela. To me navda z lepim občutkom.«

Raziskovalci pravijo, da mnogi žalujoči sprva prejmejo veliko pomoči, toda prijatelji hitro pozabijo na njihove potrebe, saj se vsak spet vrne k svojemu življenju. Zato se potrudite, da s prijateljem, ki žaluje, ostanete v rednih stikih. * Mnogi žalujoči so zelo hvaležni za takšne trenutke, ko lahko med svojim dolgotrajnim žalovanjem občutijo nekoliko olajšanja.

Razmislite o primeru mlade Japonke Kaori. Ta je bila zaradi materine smrti in smrti starejše sestre, ki je umrla 15 mesecev kasneje, povsem na tleh. K sreči so ji zvesti prijatelji vztrajno stali ob strani. Ena od teh je bila Ritsuko, ki je precej starejša od Kaori. Ritsuko je bila pripravljena postati njena tesna prijateljica. »Če sem iskrena,« pravi Kaori, »mi to ni bilo prav nič všeč. Nisem hotela, da bi kdo prevzel mesto moje mame, niti si nisem mislila, da bi komu to lahko uspelo. Toda ‚mama‘ Ritsuko je z menoj ravnala tako, da sem se z njo zbližala. Vsak teden sva se z drugimi pogovarjali o sporočilu iz Svetega pisma in skupaj obiskovali krščanske shode. Večkrat me je povabila na čaj, mi prinašala pripravljene jedi in mi pisala pisma in kartice. S svojo pozitivnostjo je name dobro vplivala.«

Od smrti Kaorine mame je minilo dvanajst let. Danes Kaori s svojim možem večino časa namenja temu, da druge uči o Bibliji. Kaori pravi: »Mama Ritsuko še naprej skrbi zame. Ko grem domov, jo vedno obiščem in uživam v njeni krepilni družbi.«

Tudi Poli, Jehovovi priči s Cipra, je koristila vztrajna podpora krščanskih bratov in sester. Poli je imela prijaznega moža Sozosa. Bil je zgleden krščanski pastir, saj je k sebi domov večkrat povabil sirote in vdove, da so skupaj jedli in se družili. (Jakob 1:27) Žal je Sozos pri 53 letih umrl zaradi možganskega tumorja. »Izgubila sem svojega zvestega moža, s katerim sem bila poročena 33 let,« pravi Poli.

Po pogrebu se je Poli skupaj s svojim mlajšim sinom, 15-letnim Danielom, preselila v Kanado. Tam sta se povezala s krščansko občino Jehovovih prič. »Prijatelji v novi občini,« se spominja Poli, »niso nič vedeli o najini preteklosti in težkih razmerah. Vseeno so naju pozdravili in toplo sprejeli s prijaznimi besedami in praktično pomočjo. Kako zelo dragocena je bila ta pomoč, še zlasti takrat, ko je moj sin najbolj potreboval svojega očeta! Tisti, ki v krščanski občini vodijo, so Danielu izkazali veliko osebnega zanimanja. Eden izmed njih se je še posebej potrudil in vsakič, ko se je dobil s prijatelji ali se šel igrat z žogo, povabil Daniela, naj se mu pridruži.« Tako mama kot sin sta danes dobro.

Zares imamo veliko možnosti, da lahko praktično pomagamo in tolažimo žalujoče. Tolažbo lahko najdemo tudi v Svetem pismu, ki govori o vznemirljivem upanju za prihodnost.