Odraščal sem v mestu Puerto Limón in njegovi okolici. To je pristaniško mesto, ki leži na vzhodni obali Kostarike. Moja starša sta imela osem otrok in jaz sem bil sedmi po vrsti. Ko sem bil star osem let, mi je umrl oče. Mati je zatem nas otroke vzgajala sama.

Bejzbol je bil od nekdaj del mojega življenja. V tem športu sem užival že kot otrok. V poznih najstniških letih sem se pridružil nekemu moštvu amaterske lige. Ko sem pri dvajsetih še vedno igral v amaterski ligi, me je bejzbolski skavt, ki je iskal talentirane igralce, vprašal, ali bi igral za profesionalno moštvo v Nikaragvi. Ker pa je bila takrat moja mama slabega zdravja in sem moral skrbeti zanjo, se nisem hotel preseliti v Nikaragvo. Zato sem ponudbo zavrnil. Čez čas me je neki drugi skavt povabil, da bi igral za državno bejzbolsko ekipo Kostarike, ki so jo sestavljali izbrani igralci amaterske lige. Tokrat sem ponudbo sprejel. V državni ekipi sem igral od leta 1949 do leta 1952 in več serij tekem sem igral na Kubi, v Mehiki in Nikaragvi. Bil sem bazni igralec in to kar dober, saj sem tudi po 17 tekem odigral brez napake. Všeč mi je bilo, ko so množice vzklikale moje ime!

Žal pa sem živel nemoralno. Sicer sem imel samo eno dekle, toda poleg nje sem vedno imel še druge ženske. Prav tako sem veliko pil. Nekega dne sem bil tako pijan, da se naslednji dan, ko sem se zbudil, sploh nisem mogel spomniti, kako sem prišel domov! Poleg tega sem igral loterijo in tudi domino za denar.

Medtem ko sem jaz živel takšno življenje, je moja mama postala Jehovova priča. Tudi meni je skušala vzbuditi zanimanje za svojo vero, vendar je bila sprva neuspešna, saj sem bil povsem predan svojemu športu. Če sem v času kakega obroka na igrišču treniral, sploh nisem čutil lakote! Moje misli so bile osredotočene samo na igro. Bejzbol sem imel najraje!

Pri starosti 29 let pa sem, ko sem med tekmo hotel ujeti žogo, utrpel resno poškodbo. Ko sem po poškodbi okreval,  sem nehal igrati profesionalno. Kljub temu sem se še naprej ukvarjal z bejzbolom, tako da sem blizu svojega doma treniral igralce amaterske lige.

Leta 1957 sem sprejel vabilo, da obiščem zborovanje, ki so ga Jehovove priče organizirale na stadionu, na katerem sem prej igral bejzbol. Ko sem tako sedel med občinstvom, sem takoj opazil, da je med spoštljivim vedenjem Prič in razgrajaškim vedenjem gledalcev na bejzbolskih tekmah očitna razlika. Kar sem videl na zborovanju, me je spodbudilo, da sem začel s Pričami preučevati Sveto pismo in obiskovati njihove shode.

To, kar sem se naučil iz Svetega pisma, me je prevzelo. Jezus je na primer napovedal, da bodo v zadnjih dneh njegovi učenci po vsem svetu oznanjali dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matej 24:14) Spoznal sem tudi, da pravi kristjani ne oznanjujejo iz finančnih koristi. Jezus je rekel: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Matej 10:8)

Med preučevanjem Svetega pisma sem to, kar v njem piše, primerjal s tem, kar sem videl med Jehovovimi pričami. Občudoval sem njihovo neutrudno prizadevanje, da bi dobro novico o Božjem kraljestvu razširili po vsem svetu. Videl sem, da so darežljivi, s čimer izpolnjujejo Jezusovo zapoved kristjanom. Zato sem, ko sem v Marku 10:21 prebral Jezusovo povabilo »Pridi in hodi za menoj«, želel postati Priča.

Vendar je trajalo kar nekaj časa, da mi je to dokončno uspelo. Že veliko let sem denimo vsak teden igral na svojo »srečno« številko pri državni loteriji. Iz Svetega pisma pa sem spoznal, da Bog tiste, ki častijo »boga sreče« in ki so lakomni, obsoja. (Izaija 65:11; Kološanom 3:5) Zato sem se odločil, da bom nehal igrati na srečo. In prvo nedeljo po tistem, ko sem nehal igrati loterijo, je bila za glavni dobitek izžrebana moja »srečna« številka! Ljudje so se mi posmehovali, ker tisti teden nisem igral, in pritiskali name, da bi spet začel igrati, toda nisem popustil. Iger na srečo nisem igral nikoli več.

Moja »nova osebnost« pa je bila še pred eno preizkušnjo ravno tistega dne, ko sem se na zborovanju Jehovovih prič krstil. (Efežanom 4:24) Ko sem se zvečer vrnil v hotel, v katerem sem prenočeval, me je pred vrati moje sobe čakalo nekdanje dekle. Nagovarjala me je: »Daj no, Sammy, zabavajva se!« Brez pomisleka sem jo zavrnil: »Ne!« Spomnil sem jo, da zdaj živim po svetopisemskih moralnih merilih. (1. Korinčanom 6:18) »Kaj?« je vzkliknila. Nato mi je začela prigovarjati, da svetopisemskega pogleda na spolno nemoralo ni treba jemati tako resno, in je vztrajala, da bi bila spet skupaj. Toda jaz sem preprosto šel v svojo sobo in zaklenil vrata za seboj. Danes lahko z veseljem rečem, da vse od leta 1958, ko sem postal Priča, zvesto živim v skladu z življenjskimi spremembami, ki sem jih takrat naredil.

Mislim, da bi lahko o tem, kako mi je življenje po svetopisemskih smernicah koristilo, napisal celo knjigo! Nekatere od koristi so, da imam zdaj veliko iskrenih prijateljev in zelo smiselno življenje ter da sem resnično srečen.

Še vedno uživam v bejzbolu, le da mi zdaj ta ni več na prvem mestu. V bejzbolu sem si pridobil ugled in denar, toda te stvari so minljive. Moje prijateljstvo z Bogom in bratovščino, ki ji pripadam, pa bo trajalo večno. V Svetem pismu piše: »Svet mineva in njegove želje prav tako, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno.« (1. Janezovo 2:17) Zdaj imam najraje Boga Jehova in njegovo ljudstvo!