TE STARODAVNE besede modrega kralja Salomona dobro opišejo, kaj ljudje čutijo glede življenja. Zaradi kratkosti življenja in neizbežnosti smrti ljudje že stoletja hrepenijo po nečem boljšem. Zgodovina je polna zgodb in legend o tem, kako je človek skušal odkriti skrivnost dolgega življenja.

Poglejmo si primer Gilgameša, sumerskega kralja. O njegovem življenju obstaja veliko legend. Ena od teh je Ep o Gilgamešu, ki govori o nevarnem potovanju, na katero se je podal, da bi našel način, kako ubežati smrti. Njegovo iskanje je bilo neuspešno.

V četrtem stoletju pr. n. št. so na Kitajskem alkimisti skušali zvariti eliksir, ki naj bi podaljšal življenje. Vseboval je živo srebro in arzen. Zaradi tega eliksirja naj bi umrlo kar nekaj kitajskih cesarjev. V srednjem veku so v Evropi nekateri alkimisti skušali zlato narediti prebavljivo, saj so mislili, da bi zaradi odpornosti proti rjavenju lahko podaljšalo človeško življenje.

Danes nekateri biologi in genetiki skušajo razvozlati skrivnost staranja. Njihova prizadevanja kažejo na to, da ljudje še vedno upajo, da bodo odpravili staranje in smrt, podobno kot so to upali iskalci »eliksirja življenja«. Kakšni so rezultati njihovega raziskovanja?

Znanstveniki, ki preučujejo človeško celico, imajo več kot 300 teorij o tem, zakaj se staramo in umiramo. V zadnjih letih so molekularni biologi z manipulacijo genov uspeli upočasniti staranje pri laboratorijskih živalih in človeških celicah. Takšen napredek je navedel nekaj uglednih ljudi, da so denarno podprli znanstvenike pri odkrivanju vzroka smrti. Do katerih sklepov so prišli?

Premik biološke ure. Nekateri biologi menijo, da se glavni vzrok za staranje skriva v telomerah, končnih delih kromosomov. Telomere ščitijo genske informacije v celicah, ko se te delijo. Vsakič, ko se celica deli, se telomere skrajšajo. To naj bi sčasoma pripeljalo do tega, da se celice nehajo deliti, in začnemo se starati.

Elizabeth Blackburn in njeni sodelavci so leta 2009 prejeli Nobelovo nagrado za odkritje encima,  ki upočasni skrajševanje telomer in posledično staranje celice. Vendar so v svojem poročilu priznali, da telomere »ne omogočajo čudežnega podaljšanja življenja – ne omogočajo, da bi živeli dlje od običajne življenjske dobe«.

Reprogramiranje celic je še en način, s katerim se skuša ustaviti staranje. Ko so celice prestare, da bi se delile, morda pošiljajo napačne signale bližnjim imunskim celicam, kar povzroča vnetja, kronične bolečine in bolezni. Pred kratkim je v Franciji znanstvenikom uspelo reprogramirati celice starejših ljudi. Nekateri od teh ljudi so bili stari več kot 100 let. Profesor Jean-Marc Lemaître, ki je vodil to raziskavo, je povedal, da so z njo dokazali, da je proces staranja celic mogoče obrniti.

Nekateri znanstveniki se ne strinjajo z zamislijo, da bi lahko postopki za preprečevanje staranja bistveno podaljšali trenutno življenjsko dobo. Res je, da se pričakovana življenjska doba človeka od 19. stoletja dalje postopoma podaljšuje. Vendar je tako predvsem zaradi boljše higiene, uspešnih ukrepov proti nalezljivim boleznim ter uporabe antibiotikov in cepiv. Nekateri genetiki menijo, da je življenjska doba človeka bolj ali manj dosegla naravno mejo.

Svetopisemski pisec Mojzes je pred približno 3500 leti priznal: »Naših dni je sedemdeset let, in če smo posebej krepki, osemdeset let, prinašajo pa samo težave in trpljenje. Hitro minejo in mi odletimo.« (Psalm 90:10) Kljub prizadevanjem, da bi si ljudje podaljšali življenjsko dobo, pa življenje pravzaprav ostaja takšno, kot ga je opisal Mojzes.

Po drugi strani pa lahko nekatere želve živijo več kot 150 let, rdeči morski ježek več kot 200 let, in nekatera drevesa, na primer orjaška sekvoja, na tisoče let. Ko življenjsko dobo teh in drugih živih bitij primerjamo z našo, se prav gotovo vprašamo: Ali je teh 70 ali 80 let življenja res vse?