Bog je Adamu rekel: »Tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl.« (1. Mojzesova 2:17) Če bi bil Božji namen, da bi se Adam postaral in umrl, potem bi bila ta zapoved nesmiselna. Adam je vedel, da ne bo umrl, če bo ubogal zapoved, naj ne je z drevesa.

Adamu in Evi ni bilo treba jesti z njega, da bi preživela, saj je bil vrt poln rodovitnih dreves. (1. Mojzesova 2:9) S tem, da ne bi jedla s prepovedanega drevesa, bi pokazala, da ubogata Tistega, ki jima je dal življenje, in priznala, da ima Bog pravico usmerjati njuna dejanja.

Da bi razumeli, zakaj sta Adam in Eva umrla, skrbno premislimo o pogovoru, ki je imel daljnosežne posledice. Satan Hudič je uporabil kačo, da je izrekel zlobno laž. Svetopisemsko poročilo pravi: »Kača pa je bila najopreznejša od vseh divjih živali na polju, kar jih je Bog Jehova naredil. Ta je žensko vprašala: ‚Ali vama je Bog res rekel, da ne smeta jesti od vseh dreves v vrtu?‘« (1. Mojzesova 3:1)

Eva je odgovorila: »Od sadu drevja v vrtu smeva jesti. Toda glede uživanja sadu z drevesa, ki je na sredi vrta, je Bog rekel: ‚Ne smeta jesti z njega, tudi dotakniti se ga ne smeta, da ne bosta umrla.‘« Kača ji je nato rekla: »Ne, ne bosta umrla. Bog namreč ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla od njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, vedela bi, kaj je dobro in kaj slabo.« Satan je torej trdil, da je Jehova lažnivec, ki želi Adama in Evo prikrajšati za nekaj dobrega. (1. Mojzesova 3:2–5)

Eva je temu, kar je slišala, verjela. Pogledala je drevo. Videti je bilo zelo privlačno, zelo mikavno! Iztegnila je roko, utrgala sad z drevesa in ga začela jesti. V Svetem pismu piše: »Zatem je dala tudi svojemu možu, ko je bil z njo, in je jedel.« (1. Mojzesova 3:6)

Ko je Bog videl, da ga njegova ljubljena otroka namerno nista ubogala, ga je to zelo razžalostilo! Kaj je storil? Adamu je rekel: »Povrnil [se boš] v zemljo, saj si bil vzet iz nje. Prah si namreč in v prah se boš povrnil.« (1. Mojzesova 3:17–19) Zato je »Adam živel skupaj devetsto trideset let, in potem je umrl«. (1. Mojzesova 5:5) Adam ni šel v nebesa ali prešel v kakšno drugo duhovno področje. Preden ga je Jehova ustvaril iz zemeljskega prahu, ni obstajal, in ko  je umrl, je prenehal obstajati. Postal je tako neživ kot prah, iz katerega je bil ustvarjen. Kakšna škoda!

Adam in Eva sta zaradi te namerne neposlušnosti izgubila popolnost in možnost, da bi živela večno. Njun greh – neposlušnost – pa ni vplival samo nanju. Ker je njuno telo postalo nepopolno in grešno, sta to grešnost prenesla tudi na svoje potomce. V Rimljanom 5:12 piše: »Po enem človeku [Adamu] je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.«

Sveto pismo greh in smrt opisuje kot »zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode«. (Izaija 25:7) To zagrinjalo zagrinja človeštvo kot strupen dim, kateremu ni mogoče ubežati. Zares, »v Adamu vsi umirajo«. (1. Korinčanom 15:22) Zato se morda sprašujemo to, kar se je tudi apostol Pavel: »Kdo me bo rešil iz telesa, podvrženega tej smrti?« Ali nas sploh lahko kdo reši? (Rimljanom 7:24)