ALI znate brati biblijsko hebrejščino? Verjetno ne. Morda Biblije oziroma Svetega pisma v hebrejščini sploh še nikoli niste videli. Toda lahko si poglobite cenjenje do svojega izvoda Svetega pisma, tako da spoznate nekaj o Eliasu Hutterju, učenjaku iz 16. stoletja, in o njegovih dveh hebrejskih biblijah, ki ju je izdal.

Elias Hutter se je rodil leta 1553 v mestecu Görlitz, ki leži v bližini današnje nemške meje s Poljsko in Češko. Hutter je na luteranski univerzi v Jeni študiral orientalske jezike. Že pri 24 letih je postal profesor hebrejščine v Leipzigu. Kot reformator šolstva je kasneje ustanovil šolo v Nürnbergu, v kateri so se učenci v štirih letih lahko naučili hebrejsko, grško, latinsko in nemško. Takrat to ni bilo mogoče na nobeni drugi šoli oziroma univerzi.

Leta 1587 je Hutter v hebrejščini izdal del Svetega pisma, ki je splošno znan kot Stara zaveza. Ta izdaja je imela naslov Derek hakodeš. Naslov je bil vzet iz Izaija 35:8 in pomeni »Pot svetosti«. Njene čudovito oblikovane črke so nekoga navedle, da je izjavil: »Vse govori o sijajnosti te izdaje.« Toda ta Biblija je bila še posebej dragocena, ker je učencem zelo učinkovito pomagala pri učenju hebrejščine.

Da bi razumeli, zakaj je bila Hutterjeva hebrejska Biblija tako učinkovita, razmislite o dveh izzivih, na katera je učenec naletel, ko je skušal Sveto pismo brati v hebrejščini. Prvi je bil ta, da ima hebrejščina drugačno oziroma manj znano abecedo, drugi pa ta, da je zaradi predpon in pripon težko prepoznati koren besed. Razmislite na primer o hebrejski besedi נפשׁ (prečrkovano néfeš), ki pomeni »duša«. V Ezekielu 18:4 pred njo stoji predpona ה (ha), ki označuje določni člen, tako da se celotna beseda glasi הנפשׁ (hannéfeš). Neizurjenemu očesu se lahko beseda הנפשׁ (hannéfeš) zdi povsem druga beseda kot נפשׁ (néfeš).

Hutter je, da bi pomagal svojim učencem, uporabil domiselno tiskarsko tehniko – hebrejske črke je natisnil tako, da so bile nekatere polne, druge pa prazne. Vse črke, ki so predstavljale koren besede, je natisnil polne. Za predpone in pripone pa je uporabil prazne črke. Ta preprosta tehnika je učencem omogočila, da so lažje prepoznali koren  hebrejske besede, kar jim je pomagalo pri učenju jezika. Podobno metodo uporablja angleški Prevod novi svet z referencami (New World Translation of the Holy Scriptures—With References) v svojih podčrtnih opombah. * Prečrkovani korenski del besede je v krepkem tisku, predpone in pripone pa so v običajnem. Osenčena dela fotografij prikazujeta, kako je vrstica iz Ezekiela 18:4 zapisana v Hutterjevi hebrejski Bibliji ter v prej omenjenem angleškem prevodu, in sicer v podčrtni opombi k tej vrstici.

Hutter je natisnil tudi del Svetega pisma, ki je splošno znan kot Nova zaveza, z besedilom v 12 jezikih. Ta izdaja je bila objavljena leta 1599 v Nürnbergu in mnogi jo poznajo kot nürnberško poliglotsko Biblijo. Hutter je želel, da je med temi jeziki tudi hebrejščina, torej hebrejski prevod Krščanskih grških spisov. Toda rekel je, da takega hebrejskega prevoda, tudi če bi bil zanj pripravljen »plačati celo bogastvo«, ni mogel dobiti. * Zato se je Hutter odločil, da bo Novo zavezo iz grščine v hebrejščino prevedel sam. Vse drugo delo je dal na stran in tako celotno prevajanje končal v samo enem letu!

Kako dober je bil Hutterjev hebrejski prevod Krščanskih grških spisov? Pomemben hebraist Franz Delitzsch iz 19. stoletja je napisal: »Njegov hebrejski prevod odkriva, da je jezik res obvladal, kar je bila med kristjani redkost, in na ta prevod se je še vedno primerno sklicevati, saj je [Hutterju] v mnogih primerih uspelo izbrati najbolj točen izraz.«

Hutter s svojim prevajalskim delom ni obogatel; očitno se njegove izdaje niso dobro prodajale. Kljub temu je imelo njegovo delo pomemben in trajen vpliv. Njegovo hebrejsko Novo zavezo je na primer leta 1661 revidiral in ponatisnil William Robertson, leta 1798 pa Richard Caddick. Hutter je pri prevajanju iz izvirne grščine pravilno prevedel naziva Kýrios (Gospod) in Theós (Bog) z »Jehova« (יהוה, JHVH), kjer je šlo za citat iz hebrejskih spisov oziroma kjer je menil, da se naziva nanašata na Jehova. To je zanimivo, saj v mnogih prevodih Nove zaveze ni Božjega osebnega imena. Hutterjev prevod tako daje še en dokaz, da je prav vrniti Božje osebno ime v Krščanske grške spise.

Ko boste naslednjič v Krščanskih grških spisih videli Božje ime ali pa pogledali kakšno podčrtno opombo v angleški referenčni Bibliji, se spomnite dela Eliasa Hutterja in njegovih dveh izjemnih hebrejskih biblij.