Kako je krščanstvo postalo del tega sveta

NAVSEZADNJE je rimsko cesarstvo, v katerem se je pričelo zgodnje krščanstvo, propadlo. Mnogi zgodovinarji trdijo, da je ob tem propadu nastopil čas za dokončno zmago krščanstva nad poganstvom. Anglikanski škof E. W. Barnes je drugačnega mnenja: »Ko je klasična civilizacija propadla, je krščanstvo prenehalo biti plemenita vera Jezusa Kristusa; postalo je religija, ki so jo izkoristili kot družbeno vezivo v razkrojenem svetu.« (The Rise of Christianity)

Zgodovinski zapisi potrjujejo, da so tisti, ki so trdili, da sledijo Jezusu, pred propadom, v drugem, tretjem in četrtem stoletju n.š., v mnogočem ostali ločeni od rimskega sveta. Odkrivajo pa tudi, da je prišlo do odpadništva, in sicer glede naukov, vedenja in ureditve, kakor so napovedali Jezus in apostoli (Matevž 13:36-43; Dejanja apostolov 20:29, 30; 2. Tesaloničanom 2:3-12; 2. Timoteju 2:16-18; 2. Petrov 2:1-3, 10-22). Sčasoma so se spečali z grško-rimskim svetom; nekateri, ki so trdili, da so kristjani, so prevzeli marsikaj iz poganstva (denimo praznike in čaščenje boginje matere ter troedinega boga), njegovo filozofijo (na primer verovanje v nesmrtnost duše) in obliko ureditve (vidno v pojavi duhovniškega razreda). Takšna skrivljena oblika krščanstva je bila privlačna za poganske množice ter je postala sila, ki so jo rimski cesarji najprej skušali uničiti, kasneje pa so jo sprejeli in jo skušali izrabiti za svoje namene.

 Osvojil ga je svet

Cerkveni zgodovinar Avgust Neander je opozoril na tveganost takšnega novega odnosa med »krščanstvom« in svetom. Če bi kristjani žrtvovali svojo ločenost od sveta, je zapisal, »bi to vneslo zmedo v odnose med cerkvijo in svetom, . . . s čimer bi cerkev zapravila svojo čistost in namesto da bi ona osvojila svet, bi svet osvojil njo.« (General History of the Christian Religion and Church, 2. zvezek, 161. stran)

Ravno to se je tudi zgodilo. Na začetku četrtega stoletja je skušal rimski cesar Konstantin izkoristiti »krščansko« religijo tedanjega časa, da bi povezal svoje razpadajoče cesarstvo. Zato je deklariranim kristjanom podaril versko svobodo in prenesel nekaj prednosti poganskega duhovništva na njihov cerkveni razred. The New Encyclopædia Britannica pravi: »Konstantin je pripeljal cerkev z obrobja sveta, da je sprejela svoje odgovornosti do družbe, hkrati pa je tudi pomagal poganski družbi, da je sprejela cerkev.«

Državna religija

Za Konstantinom je cesar Julijan (361-363 n.š.) skušal nasprotovati krščanstvu ter obnoviti poganstvo. Vendar mu to ni uspelo in kakšnih 20 let kasneje je cesar Teodozij I. prepovedal poganstvo ter postavil trinitarsko »krščanstvo« za državno religijo rimskega cesarstva. S premeteno natančnostjo je francoski zgodovinar Henri Marrou zapisal: »Ob koncu Teodozijeve vladavine je postalo krščanstvo, če smo bolj natančni, pravoverno katoličanstvo, uradna religija celotnega rimskega sveta.« Pravoverno katoličanstvo je nadomestilo pravo krščanstvo ter postalo »del sveta«. Ta državna religija je bila precej drugačna od vere Jezusovih zgodnjih sledilcev, za katere je rekel: »Niste od sveta.« (Janez 15:19)

Francoski zgodovinar in filozof Louis Rougier je zapisal: »S širjenjem je krščanstvo doživelo presenetljivo preobrazbo, tako da se ni dalo več prepoznati. . . . Prvotna cerkev revežev, ki so živeli od miloščine, je postala zmagovita cerkev, ki se je pogodila s silami, ki jih ni mogla prevladati.«

Na začetku petega stoletja n.š. je rimskokatoliški »sveti« Avguštin napisal svoje največje delo O božji državi. V njem opisuje dve državi, »Božjo in posvetno«. Ali to delo poudarja ločitev med katoličani in svetom? Spoh ne. Profesor Latourette pravi: »Avguštin odkrito priznava, da se dve državi, zemeljska in nebeška, medseboj prepletata.« Avguštin uči, da »se je Božje kraljestvo že začelo na tem svetu, in sicer z ustanovitvijo [katoliške] cerkve.« (The New Encyclopædia Britannica, Macropædia, 4. zvezek, 506. stran) Kakršenkoli je že bil Avguštinov prvotni namen, njegove zamisli so vplivale na katoliško cerkev, da se je še globlje zapletla v politične zadeve tega sveta.

Razdeljeno cesarstvo

Ko je leta 395 n.š. Teodozij I. umrl, je bilo rimsko cesarstvo uradno razdeljeno na dva dela. Prestolnica Vzhodnega ali bizantinskega cesarstva je bila v Konstantinoplu (nekdanjem Bizancu, zdajšnjem Istanbulu), prestolnica Zahodnega cesarstva pa v Raveni v Italiji (po letu 402 n.š.). Krščanstvo je s tem postalo razdeljeno, tako politično kot versko. Glede odnosov med cerkvijo in državo se je cerkev v Vzhodnem cesarstvu držala idej Evzebija iz Cezareje (sodobnika Konstantina Velikega). Evzebij je, ne meneč se za  krščansko načelo ločenosti od sveta, sklepal, da če cesar in cesarstvo postaneta krščanska, se cerkev in država zlijeta v enotno krščansko družbo, v kateri deluje cesar kot Božji predstavnik na zemlji. Takšen odnos med cerkvijo in državo že stoletja ohranjajo vzhodne pravoslavne cerkve. Pravoslavni škof Timothy Ware je v svoji knjigi The Orthodox Church opozoril na posledice: »Nacionalizem je zadnjih deset stoletij zastrupljal pravoslavje.«

Na zahodu so leta 476 n.š. vdirajoča germanska plemena odstavila zadnjega rimskega cesarja. S tem je bilo konec Zahodnega rimskega cesarstva. Glede praznine, ki je pri tem nastala, The New Encyclopædia Britannica pravi: »Oblikovala se je nova sila: rimska cerkev, cerkev rimskega škofa. Cerkev se je imela za naslednico propadlega rimskega cesarstva.« Enciklopedija gre še korak naprej: »Rimski papeži . . . so vpliv cerkve na posvetno državo razširili prek meja cerkvene države ter oblikovali tako imenovano idejo o dveh mečih, trdeč, da Kristus ni dal papežem le duhovne oblasti nad cerkvijo, marveč tudi posvetno oblast nad svetovnimi kraljestvi.«

Nacionalne protestantske cerkve

V vsem srednjem veku sta bili obe, tako pravoslavna kot rimskokatoliška vera, močno vpleteni v politiko, posvetna spletkarjenja in vojne. Ali je protestantska reformacija 16. stoletja označila vrnitev k pravemu krščanstvu, ločenemu od sveta?

 Ne. V The New Encyclopædiji Britannici beremo: »Protestantski reformatorji luterantske, kalvinistične in anglikanske veje . . . so se čvrsto držali Avguštinovih idej, še posebej jih je privlačila njegova teologija. . . . Vsako od treh glavnih smeri protestantstva Evrope 16. stoletja . . . so podpirale posvetne oblasti na Saškem [osrednja Nemčija], v Švici in Angliji. S tem so ostale v istem položaju do države, kot ga je imela srednjeveška cerkev.«

Namesto da bi reformacija dosegla vrnitev pristnega krščanstva, je poskrbela za množico nacionalnih in krajevnih cerkva, ki so se dobrikale državnim oblastem ter jih aktivno podpirale v vojnah. Dejstvo je, da so tako katoliška kot protestantske cerkve podpihovale verske vojne. Arnold Toynbee je v svoji knjigi o zgodovinarjevem pogledu na religijo An Historian’s Approach to Religion o takšnih vojnah zapisal: »[Te vojne] dokazujejo, da so katoličani in protestanti v Franciji in Nemčiji ter na Nizozemskem in Irskem, pa tudi rivalske protestantske ločine v Angliji in na Škotskem, z orožjem nasilno skušale zatreti druga drugo.« Zdajšnji spori, ki ločujejo Irsko in nekdanjo Jugoslavijo, odkrivajo, da so rimskokatoliška, pravoslavne in protestantske cerkve še vedno zelo vpletene v zadeve tega sveta.

Ali to pomeni, da pravega krščanstva, ki je ločeno od sveta, ne moremo nikjer več najti? Naslednji članek nam bo odgovoril na to vprašanje.

[Okvir/slika na strani 10, 11]

KAKO JE »KRŠČANSTVO« POSTALO DRŽAVNA RELIGIJA

KRŠČANSTVO naj ne bi nikoli postalo del tega sveta (Matevž 24:3, 9; Janez 17:16). Vendar zgodovinske knjige pripovedujejo, da je v četrtem stoletju »krščanstvo« postalo uradna državna religija rimskega cesarstva. Kako je prišlo do tega?

Od Nerona (54-68 n.š.) pa vse do tretjega stoletja n.š. so vsi rimski cesarji bodisi sami preganjali kristjane ali pa takšno preganjanje dovoljevali. Galien (253-268 n.š.) je bil prvi rimski cesar, ki je v prid kristjanov izdal odlok o strpnosti. Vendar so krščansko religijo še vedno preganjali po vsem cesarstvu. Po Galienovi smrti se je preganjanje kristjanov še kar nadaljevalo. Pod Dioklecijanom (284-305 n.š.) in njegovimi neposrednimi nasledniki je postalo še silovitejše.

Do preobrata je prišlo na začetku četrtega stoletja ob tako imenovani spreobrnitvi cesarja Konstantina I. h krščanstvu. O tej »spreobrnitvi« francosko delo Théo​—Nouvelle encyclopédie catholique pravi: »Konstantin je trdil, da je krščanski cesar. Dejansko pa se je krstil šele na smrtni postelji.« Leta 313 n.š. sta Konstantin in njegov socesar Licinij sprejela odlok, ki je dajal kristjanom enako svobodo bogoslužja kot poganom. New Catholic Encyclopedia pravi: »Konstantinova razširitev svobode bogoslužja na kristjane, kar je pomenilo, da je bilo krščanstvo uradno priznano kot religio licita [zakonita religija] poleg poganstva, je bila revolucionarno dejanje.«

Vendar The New Encyclopædia Britannica odkriva: »On [Konstantin] ni postavil krščanstva za religijo cesarstva.« Francoski zgodovinar Jean-Rémy Palanque, član Francoskega instituta, piše: »Rimska država je . . . uradno ostala poganska. Pa tudi Konstantin, ko je postal privrženec Kristusove vere, temu ni naredil konec.« Profesor Ernest Barker je v delu o rimski zapuščini The Legacy of Rome izjavil: »[Konstantinovi zmagi] ni sledila takojšnja postavitev krščanstva za državno religijo. Konstantin se je zadovoljil s tem, da je priznal krščanstvo kot eno od oblik javnega bogoslužja v cesarstvu. Naslednjih sedemdeset let so v Rimu še naprej uradno opravljali stare poganske obrede.«

Zdaj je bilo »krščanstvo« zakonita religija v rimskem cesarstvu. Kdaj pa je povsem postalo uradna državna religija? V delu New Catholic Encyclopedia beremo: »[Konstantinovo] politiko so nadaljevali njegovi nasledniki. Izjema je bil le Julijan [361-363 n.š.], vendar se je njegovo preganjanje kristjanov končalo z njegovo nenadno smrtjo. Navsezadnje je v zadnji četrtini četrtega stoletja Teodozij Veliki [379-395 n.š.] postavil krščanstvo za uradno religijo cesarstva ter zatrl javno pogansko bogoslužje.«

Biblicist in zgodovinar F. J. Foakes Jackson to potrjuje ter hkrati odkriva, kakšna je bila ta nova državna religija: »Pod Konstantinom sta bila krščanstvo in rimsko cesarstvo zaveznika, pod Teodozijem pa sta bila združena. . . . Odslej je bil naziv katoličan prihranjen za tiste, ki so častili Očeta, Sina in Svetega duha z enako mero časti. Celotna verska politika cesarja je bila usmerjena k cilju, da katoliška vera postane edina uradna religija Rimljanov.«

Jean-Rémy Palanque je zapisal: »Teodozij, ki se je boril proti poganstvu, je bil naklonjen pravoverni [katoliški] cerkvi. Leta 380 n.š. je izdal odlok, ki je vsem podložnikom ukazoval, naj izpovedujejo vero papeža Damaza in [trinitarskega] aleksandrijskega škofa; vsem odpadnikom pa je odvzel svobodo bogoslužja. Veliki koncil v Konstantinoplu (381) je ponovno obsodil vsa krivoverstva. Cesar pa je poskrbel, da noben škof ni podpiral krivoverstev. Nicejsko [trinitarsko] krščanstvo je v polnem pomenu te besede postalo državna religija. . . . Cerkev je bila tesno združena z državo ter je uživala njeno izključno podporo.«

Pristno krščanstvo iz apostolskih časov ni postalo državna religija rimskega cesarstva. Državna religija je postalo trinitarsko katoličanstvo četrtega stoletja, ki ga je s silo vsem zaukazal Teodozij I. in ki ga je izvajala rimskokatoliška cerkev, ki je vse do danes del tega sveta.

[Vir slike]

Cesar Teodozij I., Real Academia de la Historia, Madrid (Foto Oronoz)

[Navedba vira slike na strani 8]

Scala/Art Resource, N.Y.