Modro se vesti do sveta

»Do tistih, ki so zunaj, se vedite z modrostjo.« (KOLOŠANOM 4:5, EI)

1. S čim so se srečevali zgodnji kristjani in kaj je Pavel svetoval občini v Kolosah?

ZGODNJI kristjani v rimskem svetu so se stalno srečevali z malikovanjem, nemoralnim užitkarstvom ter poganskimi obredi in šegami. Tiste, ki so živeli v Kolosah, mestu na zahodnem delu osrednje Male Azije, so nedvomno obkrožali čaščenje boginje-matere in spiritizem frigijskih domačinov, poganska filozofija grških priseljencev in judovstvo judovske naselbine. Apostol Pavel je krščanski občini svetoval, naj se ,modro vede‘ do tistih, ki so »zunaj« (Kološanom 4:5).

2. Zakaj se morajo Jehovove priče danes modro vesti do tistih, ki so zunaj?

² Jehovove priče se danes srečujejo s podobnimi, če ne še hujšimi, napačnimi običaji. Do tistih, ki so zunaj krščanske občine, se morajo modro vesti. Mnogi iz verskega in političnega sistema, pa tudi iz sveta javnih občil jim nasprotujejo. Nekateri skušajo z odkritimi napadi, še pogosteje pa s podtikanji, očrniti ugled Jehovovih prič in zbuditi predsodke do njih. O Jehovovih pričah krožijo najrazličnejši predsodki in napačne predstave, prav kakor so na zgodnje kristjane neupravičeno gledali kot na fanatično in  celo nevarno »sekto« (Dejanja apostolov 24:14; 1. Petrov 4:4).

Premagati predsodke

3., 4. a) Zakaj svet nikoli ne bo ljubil pravih kristjanov, toda kaj bi se morali truditi delati? b) Kaj je neka pisateljica napisala o Jehovovih pričah, zaprtih v nacističnem koncentracijskem taborišču?

³ Pravi kristjani ne pričakujejo, da jih bo svet ljubil, saj ta po besedah apostola Janeza »leži v Hudobnem« (1. Janezov 5:19). Kljub temu Biblija spodbuja kristjane, naj se trudijo pridobivati posameznike za Jehova in njegovo čisto čaščenje. To delamo s pričevanjem pa tudi z lepim vedenjem. Apostol Peter je napisal: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja.« (1. Petrov 2:12)

⁴ Sylvia Salvesen v knjigi Forgive​—But Do Not Forget (Odpusti, toda ne pozabi) piše o Pričah, ki so bile skupaj z njo zaprte v ženskem nacističnem koncentracijskem taborišču: »Tidve, Käthe in Margarethe, in mnoge druge so mi veliko pomagale, ne le s svojo vero, temveč tudi praktično. Prve so nam priskrbele čiste krpe za rane . . . Skratka, znašle smo se med ženskami, ki so nam želele dobro in z deli dokazovale svojo naklonjenost.« Kako odlično pričevanje »tistih, ki so zunaj«!

5., 6. a) Kaj danes dela Kristus in česa ne smemo pozabiti? b) Kako bi morali gledati na ljudi iz sveta ter zakaj?

⁵ Če se modro vedemo do tistih, ki so zunaj, lahko razblinimo marsikakšen predsodek. Res je, da živimo v času, ko naš kralj, Kristus Jezus, ločuje ljudi vseh narodov »kakor loči pastir ovce od kozlov« (Matevž 25:32). Toda ne pozabimo, da je sodnik Kristus; on bo določil, kdo je »ovca« in kdo »kozel« (Janez 5:22).

⁶ To bi moralo vplivati na naš odnos do tistih, ki niso v Jehovovi organizaciji. Morda jih imamo za posvetneže, toda oni so del človeštva, ki ga ,je Bog tako ljubil . . ., da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje‘ (Janez 3:16). Veliko boljše je gledati na ljudi kot na bodoče ovce, kakor da bi jih samovoljno ocenjevali za kozle. Nekateri, ki so nekdaj zelo nasprotovali resnici, so danes predane Priče. Mnoge od njih je pritegnilo prijazno ravnanje, šele nato so se odzvali na pričevanje z besedami. Oglejmo si, recimo, sliko na 18. strani.

Goreče, pa ne vsiljivo

7. Kaj je kritiziral papež ter katero vprašanje se zastavlja?

⁷ Papež Janez Pavel II. je kritiziral sekte na splošno, še posebej pa Jehovove priče: »Skorajda vsiljiva vnema, s katero nekateri po hišah in ustavljajoč mimoidoče po uličnih voglih iščejo nove privržence, je ponaredek apostolske in misijonarske gorečnosti.« Če je naše navdušenje »ponaredek apostolske in misijonarske gorečnosti«, kje pa lahko potem najdemo pravo evangelijsko vnemo? Med katoličani na žalost ne, pa niti med protestanti in pravoslavci ne.

8. Kako bi morali ravnati pri pričevanju po hišah ter na kakšen rezultat lahko tedaj upamo?

 ⁸ Da nas ne bi kdo upravičeno obtoževal vsiljivosti pri našem pričevanju, moramo biti pri stikih z ljudmi vedno prijazni, spoštljivi in vljudni. Učenec Jakob je napisal: »Kdo je moder in razumen med vami? Kaže naj z lepim vedenjem dela svoja v modri krotkosti.« (Jakob 3:13) Apostol Pavel nas opominja, naj ,ne bomo prepirljivi‘ (Titu 3:2). Veliko boljše je, denimo, da se iskreno zanimamo za mnenje človeka, ki mu pričujemo, kakor da odkrito obsodimo njegovo verovanje. Zatem mu povejmo za dobro vest iz Biblije. Ljudje bodo raje prisluhnili in laže razločili vrednost biblijskega sporočila, če bomo pozitivno pristopili k njim in pokazali dolžno spoštovanje do drugače verujočih. Zaradi tega bo morda kdo začel ,slaviti Boga‘ (1. Petrov 2:12).

9. Kako lahko uporabimo Pavlov nasvet a) iz pisma Kološanom 4:5? b) iz pisma Kološanom 4:6?

⁹ Apostol Pavel je svetoval: »Do tistih, ki so zunaj, se vedite z modrostjo: pri tem izkoristite vsako priložnost.« (Kološanom 4:5, EI) J. B. Lightfoot takole komentira zadnji del vrstice: »Ne zamudite nobene priložnosti, da ne bi rekli in naredili kaj, kar bi bilo v prid Božji stvari.« (Podčrtano v navedku) Tako je, ob vsaki priložnosti moramo biti pripravljeni z besedami in deli. Takšna modrost pomeni tudi izbrati primeren čas za obiskovanje ljudi. Ali ljudje odklanjajo naše sporočilo zaradi tega, ker ga ne cenijo, ali pa zato, ker smo se oglasili ob času, ki ni najbolj primeren? Pavel je napisal tudi tole: »Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati.« (Kološanom 4:6) To pomeni misliti na bližnjega in ga res ljubiti. Zato vedno ljubeznivo predstavljajmo sporočilo o Kraljestvu.

Spoštljivi in »pripravljeni za vsako dobro delo«

10. a) Kaj je apostol Pavel svetoval kristjanom na Kreti? b) Kako se Jehovove priče zgledno držijo Pavlovega nasveta?

¹⁰ Pri biblijskih načelih ne moremo popuščati. Po drugi strani pa se tudi ne  smemo brez potrebe prerekati o vprašanjih, ki ne zadevajo krščanske nevtralnosti. Apostol Pavel je napisal: »Opozarjaj jih [kristjane na Kreti], naj bodo vladarjem in oblastnikom pokorni, poslušni in pripravljeni za vsako dobro delo. Nikogar naj ne sramotijo, naj ne bodo prepirljivi, ampak krotki. Naj bodo čimbolj prijazni do vseh ljudi.« (Titu 3:1, 2, EI) Biblicist E. F. Scott je o tej vrstici napisal: »Ne le da morajo biti kristjani pokorni oblasti, temveč morajo biti pripravljeni za vsako dobro delo. To . . . pomeni, da bi kristjani morali biti, kadar to zahtevajo razmere, med najbolj požrtvovalnimi. Vedno je kje kakšen požar ali kakšna druga nadloga ali nesreča, ob kateri dobri državljani radi pomagajo bližnjim.« Po svetu je bilo že veliko nesreč in Jehovove priče so med prvimi priskočile na pomoč. Niso pomagale samo svojim bratom, marveč tudi tistim od zunaj.

11., 12. a) Kako bi se morali kristjani vesti do oblasti? b) Kaj zahteva pokornost oblastem, kadar se gradi kraljestvena dvorana?

¹¹ Ta vrstica iz Pavlovega pisma Titu poudarja še spoštljivo vedenje do oblasti. Na modro vedenje do tistih, ki so zunaj, bi morali še posebej paziti mladi kristjani, ki morajo zaradi svoje nevtralnosti na sodišče. S svojim videzom, vedenjem in načinom govora pred oblastjo lahko dvignejo ugled Jehovovih prič ali pa mu škodijo. Morali bi ,dati . . . komur čast, čast‘ in se braniti s spoštovanjem (Rimljanom 13:1-7; 1. Petrov 2:17; 3:15).

¹² Del »oblasti« so tudi krajevni uradniki. Ko postavljamo vse več kraljestvenih dvoran, je sodelovanje z oblastmi neogibno. Starešine pri tem pogosto naletijo na predsodke. Izkušnje pa so pokazale, da se tam, kjer so se predstavniki občine potrudili za dobre odnose z oblastniki in sodelujejo z urbanistično komisijo, ti predsodki razblinijo. Pogosto so tako ljudje, ki so prej o Jehovovih pričah in njihovem sporočilu vedeli le malo ali nič, dobili dobro pričevanje.

,Če je mogoče, živite v miru z vsemi ljudmi‘

13., 14. Kaj je Pavel svetoval rimskim kristjanom in kako lahko ta nasvet uporabimo pri odnosih s tistimi, ki so zunaj?

¹³ Pavel je kristjanom v poganskem Rimu svetoval: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte delati dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne obračunavajte na svojo roko, predragi, ampak prepuščajte obračun božji jezi, saj je pisano: ,Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil,‘ pravi Gospod. Nasprotno: ,Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, mu boš sipal na glavo žarečega oglja.‘ Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim.« (Rimljanom 12:17-21, EI)

¹⁴ Pravi kristjani v občevanju s tistimi, ki so zunaj, zagotovo naletimo tudi na nasprotnike. V gornjem odlomku je Pavel pokazal, da je pametno nasprotovanje premagovati s prijaznimi deli. Prijaznost lahko stali sovraštvo kakor žerjavica in nasprotnik bo vnaprej bolj prijazen do Jehovovega ljudstva,  nemara pa se bo začel še zanimati za dobro vest. Če se to zgodi, je dobro premagalo hudo.

15. Kje bi morali kristjani še posebej paziti, da se modro vedejo do tistih, ki so zunaj?

¹⁵ Modro vedenje do tistih, ki so zunaj, je še posebej pomembno v domovih, kjer eden od zakoncev še ni sprejel resnice. Tisti, ki se drži biblijskih načel, postane boljši mož oziroma žena, boljši oče oziroma boljša mati, ali pa bolj ubogljiv in v šoli bolj prizadeven otrok. Nevernik bi moral opaziti dober učinek biblijskih načel na verniku. Tako lahko predani kristjani družinske člane ,pridobijo z vedenjem brez besede‘ (1. Petrov 3:1, 2).

,Delati dobro vsem‘

16., 17. a) Katere daritve so Bogu všeč? b) Kako moramo ,delati dobro‘ bratom pa tudi tistim, ki so zunaj?

¹⁶ Najboljše kar lahko naredimo za bližnje, je, da jim povemo sporočilo življenja in jih poučimo o spravi z Jehovom po Jezusu Kristusu (Rimljanom 5:8-11). Apostol Pavel zato pove: »Po njem [Kristusu] torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ,sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo.« (Hebrejcem 13:15) Potem pa pristavlja: »Ne pozabite pa na dobrodelnost in miloščino, zakaj take daritve so Bogu všeč.« (Hebrejcem 13:16, EI) Poleg javnega pričevanja ne bi smeli pozabiti na »dobrodelnost«. Ta je namreč bistven del boguvšečnih daritev.

¹⁷ Seveda delamo dobro svojim duhovnim bratom, ki so morda v čustveni, duhovni, duševni ali gmotni stiski. To je omenil Pavel, ko je pisal: »Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.« (Galatom 6:10; Jakob 2:15, 16) Ne smemo pa pozabiti besed, naj ,delamo dobro vsem‘. Prijazna gesta sorodniku, sosedu ali sodelavcu lahko veliko pripomore k temu, da se človek osvobodi predsodkov do nas in odpre srce za resnico.

18. a) Katerih nevarnosti se moramo varovati? b) Kako lahko s krščansko dobroto podpremo naše javno pričevanje?

¹⁸ Za to ni potrebno, da smo zaupni prijatelji s tistimi, ki so zunaj. Takšna družba je namreč lahko nevarna (1. Korinčanom 15:33). Ne nameravamo biti prijatelji s svetom (Jakob 4:4). Toda naša krščanska dobrota lahko podpre oznanjevanje. V nekaterih državah je vse teže govoriti z ljudmi doma. Nekatere stanovanjske zgradbe so zaščitene  z napravami, ki preprečujejo stik s stanovalci. V razvitih državah je možno oznanjevati po telefonu. V večini držav lahko oznanjujemo na ulici. Prav povsod pa lahko premagujemo predsodke in dobro pričujemo, če smo prijetni, prijazni, vljudni in uslužni.

Utišati nasprotnike

19. a) Kaj lahko pričakujemo, ker se ne dobrikamo ljudem? b) Kako se moramo truditi upoštevati Danielov zgled ter Petrov nasvet?

¹⁹ Jehovove priče se ljudem niti ne dobrikajo niti ne trepetajo pred njimi (Pregovori 29:25; Efežanom 6:6). Dobro vedo, da bodo kljub njihovemu trudu, da redno plačujejo dajatve in so dobri državljani, nasprotniki širili zlobne laži in prezirljivo govorili o njih (1. Petrov 3:16). Zato skušajo posnemati Daniela, za katerega so sovražniki rekli: »Ne dobimo razloga za tožbo zoper tega Daniela, razen če najdemo kaj zoper njega, kar zadeva Boga njegovega postavo.« (Daniel 6:5) Nikoli se ne bomo odrekli biblijskih načel, da bi ugajali ljudem; pa tudi mučeniki ne želimo biti. Prizadevamo si mirno živeti in poslušati apostolski nasvet: »Kajti taka je volja Božja, da z dobrimi deli zavežite jezik nevednosti nespametnih ljudi.« (1. Petrov 2:15)

20. a) O čem smo prepričani in kako nas spodbujajo Jezusove besede? b) Kako se lahko modro vedemo do tistih, ki so zunaj?

²⁰ Prepričani smo, da je naše gledišče o ločenosti od sveta povsem v skladu z Biblijo. Podprto je z zgodovino kristjanov iz prvega stoletja. Opogumljajo nas Jezusove besede: »Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal.« (Janez 16:33, EI) Ne bojimo se. »In kdo vam bo škodoval, če boste vneti za dobro? Pa če bi zaradi pravice tudi trpeli, blagor vam! Njih grožnje se ne bojte in ne dajte se zbegati, marveč Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor, toda krotko in spoštljivo.« (1. Petrov 3:13-15, Jere, Pečjak, Snoj) Če bomo tako ravnali, bomo lahko rekli, da se do tistih, ki so zunaj, modro vedemo.

Ponovimo

□ Zakaj se morajo Jehovove priče modro vesti do tistih, ki so zunaj?

□ Zakaj pravi kristjani ne pričakujejo naklonjenosti sveta, toda za čim si prizadevajo?

□ Kako bi morali gledati na ljudi iz sveta ter zakaj?

□ Zakaj moramo ,delati dobro‘ ne le svojim bratom, marveč tudi tistim, ki so zunaj?

□ Kako nam modro vedenje do tistih, ki so zunaj, lahko pomaga pri javnem pričevanju?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 18]

Na levi: Pravi kristjani v Franciji pomagajo sosedom ob poplavi

[Slika na strani 20]

S krščanskimi dobrimi deli lahko razblinemo marsikateri predsodek

[Slika na strani 23]

Kristjani morajo biti »pripravljeni za vsako dobro delo«