Tiskanje biblijske literature pod prepovedjo

PRIPOVEDUJE MALCOLM G. VALE

»Natisni knjigo Children.« To presenetljivo nalogo mi je med drugo svetovno vojno naložil podružnični nadzornik Jehovovih prič v Avstraliji, in sicer kmalu zatem, ko je 10. avgusta 1941 ta knjiga izšla na kongresu v St. Louisu (Missouri, ZDA). Zakaj me je naloga presenetila?

JANUARJA 1941 so naše oznanjevanje prepovedali, zato je bilo vsakršno tiskanje literature, pa v še tako majhni nakladi, težavna zadeva. Poleg tega je imela knjiga Children kar 384 strani in barvne ilustracije. Našo tiskarsko opremo bi bilo treba izboljšati, primanjkovalo je papirja, pa tudi osebje ni bilo usposobljeno knjigoveštva.

Preden opišem, kako smo uspeli tiskati pod prepovedjo, naj vam povem, kako sem pričel delati za avstralsko podružnico kot nadzornik za tiskanje.

Prva leta

Oče se je ukvarjal s tiskanjem v cvetočem mestu Ballarat v Victoriji. Tu sem se rodil leta 1914. V očetovi tiskarni sem se izučil za tiskarja. Bil sem tudi aktiven član anglikanske cerkve. Pel sem v cerkvenem zboru in zvonil s cerkvenim zvonom. Lahko bi celo učil v nedeljski šoli, pa kaj, ko se nisem mogel odločiti.

Razlog? Mučila so me resna vprašanja glede nekaterih cerkvenih naukov. Na primer, nauk o trojici, peklu in nesmrtnosti človeške duše. Nihče mi nanje ni mogel  zadovoljivo odgovoriti. Vedno znova sem se čudil, zakaj se je naš duhovnik jezil nad majhno religiozno skupino, ki si je nadela ime Jehovove priče. Nisem mogel razumeti, zakaj ga v mestu s 40.000 prebivalci vznemirja tako majhna skupina.

Neke nedelje sem po večernem bogoslužju ostal pred cerkvijo. Mimo mene je šla skupina deklet iz bližnje metodistične cerkve. Z eno od njih sem se spoprijateljil. Ime ji je bilo Lucy. Sčasoma me je povabila k sebi domov, da bi se spoznal z njenimi starši. Zamislite si, kako sem bil presenečen, ko sem izvedel, da je njena mati Vera Clogan, Jehovova priča. Kar nekajkrat sva se prav živahno pogovarjala o Bibliji. To, kar mi je povedala, je bilo zares logično.

Kmalu zatem sva se z Lucy poročila ter od leta 1939 živela v Victorijini prestolnici Melbourn. Čeprav je Lucy postala Jehovova priča, se jaz še vedno nisem mogel odločiti za ta korak. Ko pa je septembra istega leta izbruhnila druga svetovna vojna, sem pričel resno razmišljati o tem, kar sem spoznal iz Svetega pisma. Januarja leta 1941 so oblasti prepovedale delovanje Jehovovih prič, kar je pripomoglo k moji dokončni odločitvi. Svoje življenje sem posvetil Bogu Jehovu ter se kmalu zatem krstil.

Dramatične spremembe v najinem življenju

V Melbournu sva z ženo živela v udobnem najetem stanovanju. Vendar so naju kmalu povabili, da se preseliva v hišo, v kateri je živelo več Prič. Prodala sva vse pohištvo razen spalnice in se preselila v tako imenovani pionirski dom. Še naprej sem delal kot tiskar in s tem pomagal pokrivati izdatke pionirskega doma. Isto je veljalo za ostale može. Tako so se lahko naše žene povsem posvetile oznanjevanju, medtem ko smo se jim možje pridružili pri evangeliziranju in na krščanskih shodih ob večerih in koncu tedna.

Kmalu zatem sva z ženo prejela pismo podružnice družbe Watch Tower, ki naju je povabila, naj se preseliva v Sydney. Prodala sva spalnico ter vrnila tisto malo dolgov, kar sva jih imela. Da sva lahko kupila železniški vozovnici do Sydneyja, sva morala prodati Lucyijin zaročni prstan.

Zaradi vojnih omejitev ter nedavnega odloka o prepovedi, nam po morju niso mogli pripeljati ne Biblij ne biblijske literature. Zaradi tega se je avstralska podružnica odločila za ilegalno tiskanje; s tem je poskrbela za nemoten dotok duhovne hrane. Povabili so me, naj nadzorujem to delo. Zame je bila prednost delati skupaj s Škotom Georgom Gibbom, ki je delal v avstralski podružnični tiskarni kakšnih 60 let. * Takrat so mi naročili: »Natisni knjigo Children.«

Tiskarski stroji so spet naši

Marsikaj razburljivega smo doživeli v teh vojnih letih. Dogodki so si sledili eden za drugim, včasih so nam pri tem  šli lasje pokonci. Da bi lahko pričeli s tiskanjem, smo potrebovali stroje. Tiste, s katerimi smo pred vojno tiskali majhne naklade, so nam zasegle oblasti. Družbino majhno tiskarno so zaprli in zastražili. Kako naj iz nje preselimo opremo na kraj, kjer bi lahko ilegalno tiskali?

Izmene oboroženih stražarjev so 24 ur na dan nadzorovale Družbino lastnino. No, eden od zadnjih zidov je mejil na le redko uporabljen železniški stranski tir. Tako so lahko ponoči pogumni betelski delavci na način, ki spominja na Ezekiela 12:5-7, odstranili nekaj opek in zlezli skozi odprtino. Ko so bili enkrat v stavbi, so manjkajoče zidake spet vrnili na njihovo mesto v zidu, da jih ne bi kdo odkril. V kakšnih dveh tednih so na takšnih nočnih pohodih previdno demontirali majhen tiskarski ter stavni stroj in še nekaj drugih strojev. Potem so posamezne dele na skrivaj odnesli ven, pa čeprav je bila stavba stalno zastražena.

Sčasoma smo nabavili še drugo opremo in surovine. Kmalu smo imeli ilegalno tiskarno, ki je s polnim zamahom delala na različnih koncih Sydneya. Tako smo lahko natisnili in zvezali ne le knjigo Children, marveč tudi knjige velikega formata The New World, »The Truth Shall Make You Free« in The Kingdom Is At Hand, pa tudi Yearbooks of Jehovah’s Witnesses za leta 1942, 1943, 1944 in 1945. Poleg tega Jehovove priče po vsej Avstraliji med prepovedjo teh vojnih let niso bile prikrajšane niti za eno številko Stražnega stolpa. Vsakdo se je lahko sam prepričal, da Jehovova roka ni nikoli prekratka (Izaija 59:1).

Opraviti z nepričakovanimi obiski

Med vojno smo bili pod strogo cenzuro. Komercialne tiskarne so pogosto nepričakovano obiskali vladni uradniki, da bi pregledali, kaj tiskamo. Zato smo eno od skrivnih tiskarn opremili z varnostno napravo, gumbom na tleh, ki ga je z druge strani lahko dosegla receptorka. Vsakič, ko je šel v gornje nadstropje kdo, ki ga ni poznala ali je posumila, da je inšpektor, je pritisnila gumb.

Po tem opozorilu ste imeli kaj videti! Bratje so drug za drugim izginjali skozi okno in se razbežali na vse strani! Prijavljeni delavci so ostali ter hitro prekrili tiskarske pole Stražnega stolpa in druge biblijske literature, ki smo jo trenutno pripravljali. To so storili s tiskarskimi polami komercialnih publikacij iste velikosti, ki smo jih pripravljali za stranke.

Med enim takšnim obiskom sta se dva inšpektorja usedla na stripe, na velike pole papirja, pod katerimi so bile pole Stražnega stolpa, ki smo jih natisnili prejšnjo noč. V tiskarni v drugem predelu mesta smo podnevi tiskali za stranke, ponoči in ob koncu tedna pa smo tiskali izdaje družbe Watch Tower.

Priskrbeti papir

Preskrba s tiskarskim papirjem nam je delala velike preglavice. No, nekatere večje tiskarne niso mogle porabiti vseh svojih kvot papirja, ker so se med vojno posli nekoliko zmanjšali, zato so nam bile pripravljene prodati presežke, seveda vedno po zvišani ceni. Enkrat nam je uspelo dobiti papir po drugi poti.

Tovorna ladja, ki je priplula v Avstralijo, je imela na krovu veliko pošiljko rjavega papirja. Ker pa se je ladja pri plovbi poškodovala, je do večine papirja preniknila voda. Celotno pošiljko so dali na dražbo in na naše presenečenje smo bili edini kupci. Tako smo ga lahko kupili po najnižji ceni. Papir smo na soncu  posušili ter ga s tem večino rešili. Potem smo ga razrezali v pole, primerne našim tiskarskim strojem.

Kako pa naj bi porabili rjav papir? Pravilno smo sklepali, da bodo bralci stripov brali svoje stripe tudi na obarvanem papirju. Tako smo beli papir, ki so nam ga oddelili za stripe, porabili za Stražni stolp in druge Družbine izdaje.

Pomembna vloga žensk

V vojnih letih so se mnoge kristjanke v Avstraliji izučile knjigoveštva. Nekega neznosno vročega poletnega popoldneva so nekatere same delale v majhni najeti garaži v ozki uličici v predmestju Sydneya. Zaradi varnosti so zaprle vsa okna in vrata. Iz topilnika lepila so izhajali vroči, zatohli hlapi. Zaradi neznosne vročine so se slekle do spodnjega perila.

Nenadoma je nekdo potrkal na vrata. Krščanske sestre so vprašale, kdo je. Odgovoril je vladni uradnik za zaposlovanje. Delal je za ustanovo, ki je v vojnem času pošiljala ljudi tja, kjer je primanjkovalo delavcev. Sestre so mu glasno odgovorile, da ga ne morejo spustiti noter, ker zaradi vročine delajo v spodnjem perilu.

Uradnik je za hip utihnil, nato pa rekel, da ima v tem predelu še nekaj opravkov, zato bo svoj pregled prestavil na naslednji dan. Te kristjanke so nam takoj telefonirale, tako da smo še isto noč na tovornjak naložili celotno knjigoveznico in jo preselili v drug kraj.

Večina tistih, ki so sodelovali pri ilegalnem tiskanju, dotlej ni imela nikakršnih izkušenj v tiskarstvu. Zato me je to, kar nam je uspelo narediti, prepričalo, da Jehovov duh skrbi za potrebno pomoč in napotke. Velika prednost je bila zame in za mojo ženo Lucy, ki je delala v knjigoveznici, da sva smela sodelovati pri tem delu.

Kako je bilo vodeno naše delovanje v tistih težavnih časih? Začasnemu podružničnemu nadzorniku Jehovovih prič so oblasti omejile gibanje; zahtevale so, da živi v kraju, ki je 100 kilometrov  oddaljen od Sydneya. Ukaz mu je prepovedoval gibanje izven osemkilometrskega polmera s središčem v mestu. Preskrbo z bencinom so omejili na štiri litre za avto na mesec. Vendar so bratje izumili presenetljivo napravo za pridobivanje plina — cilindrično posodo iz pločevine, ki je tehtala kakšne pol tone. Montirali so jo na zadnji del avtomobila. V njej je gorelo oglje, pri tem se je sproščal ogljikov monoksid, ki so ga uporabljali kot gorivo. Večkrat v tednu sem ponoči z ostalimi odgovornimi brati potoval s tem vozilom do suhe rečne struge, kjer smo se srečali z nadzornikom, ki je bil pregnan v bližnje mesto. Tako smo se lahko o marsičem pogovorili, preden smo ponovno zakurili našo napravo za pridobivanje plina ter se zgodaj zjutraj odpeljali nazaj v Sydney.

Končno je prepoved Jehovovih prič obravnavalo avstralsko vrhovno sodišče. Sodnik je razsodil, da je prepoved »samovoljna, nesprejemljiva in kruta«. Jehovove priče je osvobodil vsakršne obtožbe uporniškega delovanja. Celotno vrhovno sodišče je podprlo to razsodbo, tako smo lahko prišli iz ilegale ter ponovno začeli z zakonitim kraljestvenim delovanjem.

Nadaljne naloge in blagoslovi

Po vojni so mnogi, ki so delali v ilegalni tiskarni, stopili v pionirsko službo. Nekateri od njih so kasneje v New Yorku obiskovali Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Tudi midva z Lucy sva si postavila ta cilj. Ker pa se nama je rodila hčerka, sem se odločil, da se vrnem med tiskarje. Vedno sva prosila Jehova, naj nama pomaga, da dava Kraljestvo na prvo mesto v najinem življenju. In zares nama je vedno pomagal. Naj vam opišem, kako sem dobil novo nalogo v Božji službi.

Po telefonu me je poklical Lloyd Barry, zdajšnji član upravnega organa Jehovovih prič v Brooklynu, New York. Takrat je v Sydneyu deloval kot potujoči nadzornik. Vprašal me je, ali vem, kdaj imamo naslednji zbor. Rekel sem, da vem. Nato mi je rekel: »Želeli bi, da ti poskrbiš za prehrano.«

Prvi hip sem bil presenečen, zato sem omahljivo rekel: »Saj v življenju nisem nikoli počel kaj takšnega.«

»Ja, brat,« je premeteno odgovoril, »potem je že čas, da se tega naučiš!« In res sem se naučil ter več kot 40 let tudi na največjih kongresih nadzoroval oddelek, ki je skrbel za prehrano.

Z leti se je naše tiskarsko podjetje povečalo, zato sem večrat poslovno potoval čez ocean. Vedno sem stvari tako organiziral, da sem lahko istočasno obiskal mednarodne kongrese v New York Cityju ter drugod po Združenih državah Amerike. Tako sem lahko preživel nekaj časa z nadzorniki različnih kongresnih oddelkov, še posebej za prehrano. Ko sem se vrnil v Avstralijo, mi je to pomagalo, da sem še bolje poskrbel za naše kongrese.

Ker sva z Lucy že v letih, se včasih vprašujeva, ali bi dosegla kaj več, če bi se rodila malo kasneje. Sicer pa, ker sva letnika 1916 in 1914, zelo ceniva čudovito prednost, da se pred najinimi očmi izpolnjujejo biblijske prerokbe. Hvaležna sva Jehovu, da naju je blagoslovil, tako da sva lahko poučevala mnogo ljudi in jim pomagala spoznati resnico ter da lahko vidiva, kako mu zdaj služijo kot krščeni služabniki. Jehova prosiva, da bi mu lahko služila v vso večnost, priznavajoč, da je od vekomaj do vekomaj veličanstven Vrhovni vladar vesolja.

[Podčrtne opombe]

[Sliki na strani 29]

Tiskarna strathfieldskega betela, 1929-73

George Gibb stoji poleg enega od tiskarskih strojev, ki so jih odnesli iz tiskarne skozi zadnji zid