Zgodnji kristjani in svet

PRED približno dva tisoč leti se je na Bližnjem vzhodu zgodilo nekaj najčudovitejšega. Edinorojeni Božji sin je bil poslan iz svojega nebeškega prebivališča, da bi nekaj časa živel med ljudmi. Kako se je večina človeštva odzvala? Apostol Janez odgovarja: »Bil je [Jezus] na svetu in svet je nastal po njem in svet ga ni poznal. Prišel je domov [v Izrael] in njegovi ga niso sprejeli.« (Janez 1:10, 11, J. Moder)

Svet Jezusa, Božjega sina ni sprejel. Zakaj ne? Jezus je pojasnil enega od vzrokov, ko je rekel: »Mene pa [svet] sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so dela njegova hudobna.« (Janez 7:7) Končno je ta isti svet — ki so ga predstavljali judovski verski voditelji, edomski kralj in rimski politik — Jezusa usmrtil (Lukež 22:66-23:25; Dejanja apostolov 3:14, 15; 4:24-28). Kaj pa Jezusovi sledilci? Ali jih  je bil svet kaj bolj pripravljen sprejeti? Ne. Malo pred smrtjo jih je Jezus posvaril: »Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« (Janez 15:19)

Apostolski časi

Jezusove besede so se izkazale za resnične. Le nekaj tednov po njegovi smrti so apostole priprli, jim zagrozili in jih pretepli (Dejanja apostolov 4:1-3; 5:17, 18, 40). Kmalu zatem so gorečega Štefana odvlekli pred judovski sanhedrin in ga nato do smrti kamenjali (Dejanja apostolov 6:8-12; 7:54, 57, 58). Kasneje je kralj Herod Agripa I. usmrtil apostola Jakoba (Dejanja apostolov 12:1, 2). Na pobudo Judov v diaspori so Pavla preganjali na misijonarskih potovanjih (Dejanja apostolov 13:50; 14:2, 19).

Kako so zgodnji kristjani reagirali na takšno nasprotovanje? Že prve dni, ko so verske oblasti prepovedale apostolom oznanjevati v Jezusovem imenu, so ti izjavili: »Bolj je treba ubogati Boga kakor ljudi.« (Apostolska dela 4:19, 20; 5:29, JM) In tako so ravnali vedno, ko so jim nasprotovali. Kljub temu je apostol Pavel svetoval kristjanom v Rimu, naj bodo ,pokorni višjim [državnim] oblastem‘. Svetoval jim je še: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:18; 13:1) Torej so morali biti kristjani uravnovešeni, kar ni bilo lahko. Ubogali so Boga kot svojega najvišjega Vladarja, istočasno pa so bili pokorni državnim oblastem ter so skušali živeti v miru z vsemi ljudmi.

Kristjani v rimskem svetu

V prvem stoletju so kristjani v rimskem cesarstvu zagotovo izkoristili Pax Romana ali rimski mir, ki so ga ohranjale rimske legije. Nespremenljivi zakoni in odredbe, dobre ceste in razmeroma varno potovanje po morju, vse to je ustvarilo ugodne razmere za širjenje krščanstva. Zgodnji kristjani so očitno uvideli, kaj dolgujejo družbi, zato so poslušali Jezusovo odredbo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega.« (Marko 12:17) Ko je Justin Mučenec pisal rimskemu cesarju Antoninu Piju (138-161 n.š.), je glede kristjanov zagotovil, da »pred vsemi« plačujejo davke (Prva apologija, 17. poglavje). Leta 197 n.š. je Tertulijan pripovedoval rimskim vladarjem, da njihovi pobiralci davkov »dolgujejo hvaležnost kristjanom«, ker vestno plačujejo davke (Apologija, 42. poglavje). To je bil eden od načinov uboganja Pavlovega nasveta, naj bodo pokorni višjim oblastem.

Poleg tega so zgodnji kristjani, kolikor so jim dovoljevala njihova krščanska načela, skušali živeti v miru z bližnjimi. Vendar to ni bilo enostavno. Svet okrog njih je bil zelo nemoralen in pogreznjen v grško-rimsko malikovalstvo, pozneje so mu dodali še čaščenje cesarja. Poganska religija Rima je bila v bistvu državna religija, zato se je vsakršno zavračanje sodelovanja v njej lahko imelo za sovražno delovanje proti državi. Kako je bilo pri tem s kristjani?

Oxfordski profesor E. G. Hardy je zapisal: »Tertulijan je naštel mnoge stvari, ki  so bile nesprejemljive za vestnega kristjana, ker so vključevale malikovanje: na primer običajna prisega ob dogovorih; okraševanje vrat ob praznikih, itd.; vsi poganski religiozni obredi; igre in cirkusi; poklic učitelja posvetne [poganske klasične] literature; vojaška služba; državne službe.« (Christianity and the Roman Government)

Da, težko je bilo živeti v rimskem svetu, ne da bi izdal krščansko vero. Francoski katoliški pisatelj A. Hamman je zapisal: »Nemogoče je bilo narediti karkoli, ne da bi naleteli na božanstvo. Kristjanu je njegovo stališče prinašalo vsakodnevne težave; živel je na obrobju družbe. . . . Problemi so se pojavljali doma, na ulici in na trgu. . . . Ko je kristjan šel po ulici mimo templja ali kipa, bi si moral razkriti glavo, pa naj je bil rimski državljan ali ne. Kako naj ne bi tega storil, ne da bi zbudil sum, ali kako naj bi to izpolnil, ne da bi pri tem zagrešil prisego zvestobe? Če je sklepal kakšen posel in si je moral sposoditi denar, je moral posojilodajalcu priseči v imenu božanstev. . . . Če je sprejel državno službo, se je od njega pričakovalo, da bo daroval žrtev. Če je bil vpoklican, kako se je lahko izognil prisege in sodelovanja v obredih vojaške službe?« (La vie quotidienne des premiers chrétiens (95-197))

Dobri državljani, ki so jih obrekovali

Okrog leta 60 ali 61 n.š., ko je Pavel v Rimu čakal na razsodbo cesarja Nerona, so vodilni Judje glede zgodnjih kristjanov izjavili naslednje: »Kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.« (Dejanja apostolov 28:22) Zgodovinski zapisi odkrivajo, da so kristjanom sicer res ugovarjali, vendar neupravičeno. E. W. Barnes v svoji knjigi o vzponu krščanstva The Rise of Christianity pripoveduje: »V svojih zgodnjih avtoritativnih dokumentih je krščansko gibanje predstavljeno kot nadvse moralno in poslušno zakonom. Njegovi člani so želeli biti dobri državljani in lojalni podložniki. Ogibali so se poganskih pregreh in razvad. V zasebnem življenju so želeli biti miroljubni sosedje in zanesljivi prijatelji. Poučeni so bili, naj bodo preprosti, marljivi, naj živijo častno. Sredi prevladujoče pokvarjenosti in razuzdanosti so bili zvesti svojim načelom poštenosti in resnicoljubnosti. Njihova merila o spolnosti so bila visoka: spoštovali so zakonsko zvezo ter ohranjali čistost v družinskem življenju. Človek bi mislil, da s takšnimi vrlinami niso mogli biti nezaželeni državljani. Kljub temu so jih dolgo časa zaničevali, obrekovali in sovražili.«

Kot prej niso razumeli Jezusa, tako zdaj niso razumeli kristjanov, temveč so jih celo sovražili. Ker niso hoteli častiti cesarja in poganskih božanstev, so jih obtožili ateizma. Če se je zgodila nesreča, so jih obtožili, da so razjezili bogove. Ker niso gledali nemoralnih iger ali krvavih gladiatorskih predstav, so jih imeli za nedružabne, celo za ,sovražnike človeške vrste‘. Njihovi sovražniki so trdili, da krščanska »ločina« razdira družine in zato ogroža trdnost družbe. Tertulijan je pripovedoval o poganskih možeh, ki so raje videli, da bi njihove žene prešuštvovale, kot pa da so postale kristjanke.

Kristjane so tudi kritizirali, ker so bili proti splavu, ki je bil takrat zelo razširjen. Kljub temu so jih njihovi sovražniki obtožili, da morijo otroke. Trdili so, da na shodih pijejo kri žrtvovanih otrok. Istočasno pa so jih skušali sovražniki prisiliti, da bi jedli krvavice, vedoč, da je to v  nasprotju z njihovo vestjo. S tem so ti nasprotniki svoje obtožbe sami postavili na laž (Tertulijan, Apologija, 9. poglavje).

Zaničevani kot nova ločina

Zgodovinar Kenneth Scott Latourette je zapisal: »Krščanstvu so se rogali tudi zaradi njegovega nedavnega nastanka ter ga primerjali s starodavnostjo njegovih tekmecev [z judovstvom in grško-rimskimi religijami].« (A History of the Expansion of Christianity, 1. zvezek, 131. stran) Na začetku drugega stoletja n.š. je rimski zgodovinar Svetonij imenoval krščanstvo »novo pogubno praznoverje«. Tertulijan je potrdil, da je bilo ime kristjan osovraženo in da so bili kristjani nepriljubljena ločina. Robert M. Grant je o tem, kako so v drugem stoletju uradniki rimskega cesarstva gledali na kristjane, med ostalim napisal naslednje: »V bistvu so krščanstvo preprosto imeli za odvečno, če ne že za kar škodljivo, religijo.« (Early Christianity and Society)

Obtoženi agresivnega spreobračanja

Sorbonski profesor Jean Bernardi je v svoji knjigi o cerkvi v prvih stoletjih Les premiers siècles de l’Eglise zapisal: »[Kristjani] so znani po tem, da gredo in se kjerkoli pogovarjajo s komerkoli. Na glavnih cestah in v mestih, na javnih trgih in na domovih. Zaželeni ali nezaželeni. S siromašnimi in bogatimi, obteženimi s svojim imetjem. S preprostimi ljudmi in z upravitelji rimskih provinc. . . . Potujejo po cestah in plujejo z ladjami ter gredo do konca zemlje.«

Ali so res počeli vse to? Očitno so! Profesor Léon Homo pripoveduje, da je bilo javno mnenje uperjeno proti kristjanom, in sicer zaradi njihovega »gorečega spreobračanja«. Profesor Latourette pravi, da je judom splahnela gorečnost za spreobračanje, »kristjani pa so bili neutrudni misijonarji, zaradi česar so ljudje negodovali«.

V drugem stoletju n.š. je rimski filozof Kelsos kritiziral kristjane zaradi njihovih oznanjevalskih metod. Trdil je, da je krščanstvo za neizobražene in da lahko ,prepriča le neumneže, sužnje, ženske in majhne otroke‘. Kristjane je obtožil, da navajajo »lahkoverneže« k »verovanju brez treznega premisleka«. Trdil je, da novemu učencu rečejo: »Ne sprašuj, le verjemi.« Vendar pa Origen pravi, da je Kelsos priznal, da »nauk o Jezusu ni navedel samo preprostih ljudi, da so sprejeli Njegovo vero«.

Nobenega ekumenizma

Zgodnje kristjane so kritizirali tudi zato, ker so trdili, da vedo resnico o edinem pravem Bogu. Niso bili dovzetni za ekumenizem ali medverstvo. Latourette je zapisal: »V nasprotju z večino ver tedanjega časa so bili [kristjani] nenaklonjeni ostalim religijam. . . . V primerjavi z drugimi čaščenji, za katere je bila značilna precej široka strpnost, so oni razglašali, da imajo neovrgljivo resnico.«

 Leta 202 n.š. je cesar Septimij Sever izdal odlok, ki je kristjanom prepovedoval spreobračati ljudi. Vendar to ni zaustavilo oznanjevanja njihove vere. Latourette opisuje rezultat: »Ker se [zgodnji kristjani] niso hoteli spečati s tedanjim poganstvom in z mnogimi družbenimi običaji in moralo tedanjega časa, so oblikovali vez in organizacijo, ki jih je postavila nasproti družbi. Njene privržence je ravno ta prepad utrdil v prepričanju, ki je bilo vir moči za vztrajanje v preizkušnjah ter gorečnosti za pridobivanje spreobrnjencev.«

Zgodovinski zapisi so torej jasni. V večini primerov zgodnji kristjani, ki so se trudili biti dobri državljani ter živeti v miru z vsemi, niso hoteli postati »od sveta« (Janez 15:19). Spoštovali so oblasti, vendar ko jim je cesar prepovedal oznanjevati, niso pomišljali nadaljevati s tem delom. Skušali so živeti v miru z vsemi, toda niso hoteli omadeževati svojih moralnih načel, niti se niso hoteli spečati s poganskim malikovanjem. Zaradi tega so jih zaničevali, obrekovali, sovražili in preganjali, kar je Kristus tudi vnaprej napovedal (Janez 16:33).

Ali so ostali ločeni od sveta? Ali pa so sčasoma tisti, ki so trdili, da so kristjani, pričeli drugače gledati na svet?

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

»Kristjanu je njegovo stališče prinašalo vsakodnevne težave; živel je na obrobju družbe«

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Krščanstvu so se rogali tudi zaradi njegovega nedavnega nastanka ter ga primerjali s starodavnostjo njegovih tekmecev«

 [Navedba vira slike na strani 2]

Naslovnica: Alinari/Art Resource, N.Y.

[Slika na strani 3]

Ker kristjani niso hoteli častiti rimskega cesarja in poganskih božanstev, so jih obtožili ateizma

[Vir slike]

Museo della Civiltà Romana, Rim

[Slika na strani 7]

Kristjani so bili v prvem stoletju znani kot goreči oznanjevalci sporočila o Kraljestvu