Jehovovo organizacijo potrebujemo

ALI ste že kdaj slišali koga reči »V Boga sicer verjamem, ne pa tudi v organizirano religijo«? Podobno razmišljajo mnogi, ki so nekoč navdušeno obiskovali cerkev, toda ker religija ni uspela zadovoljiti njihovih duhovnih potreb, jih je to razočaralo. A čeprav so razočarani nad verskimi organizacijami na splošno, še vedno vztrajajo pri tem, da hočejo častiti Boga. Menijo le, da je boljše, če ga častijo po svoje, ne pa kot člani kake cerkve ali druge organizacije.

Kaj glede tega piše v Bibliji? Ali Bog hoče, da bi bili kristjani povezani s kako organizacijo?

Zgodnjim kristjanom je koristilo, da so bili organizirani

Jehova je ob binkoštih leta 33 n. š. izlil svoj sveti duh, pa ne na nekaj osamljenih vernikov, temveč na skupino moških in žensk, ki so se zbrali »na istem kraju«, namreč v gornji izbi v Jeruzalemu. (Dejanja 2:1, SSP) Takrat je nastala krščanska občina, ki je postala mednarodna organizacija. Za te zgodnje učence se je to izkazalo za resnični blagoslov. Zakaj? Kot prvo, dobili so pomembno nalogo; dobro novico o Božjem kraljestvu so morali navsezadnje oznaniti »po vsem svetu«. (Matevž 24:14) In v občini so se lahko novospreobrnjeni posamezniki od izkušenih sovernikov učili, kako naj oznanjujejo.

Kraljestveno sporočilo se je kmalu razširilo daleč preko jeruzalemskega obzidja. Apostol Peter je med letoma 62 in 64 n. š. napisal svoje prvo pismo kristjanom, ki so bili ‚razkropljeni po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji‘, vse na področju današnje Turčije. (1. Petrov 1:1) Verniki so bili tudi v Palestini, Libanonu, Siriji, na Cipru, Kreti, v Grčiji in Italiji. Ko je Pavel med letoma 60 in 61 n. š. pisal Kološanom, se je dobra novica že ‚oznanjevala vsemu stvarjenju pod nebom‘. (Kološanom 1:⁠23)

Kot drugo je kristjanom druženje z organizacijo koristilo tudi zato, ker so se lahko medsebojno spodbujali. Ko so bili zbrani kot občina, so lahko poslušali spodbudne govore, skupaj preučevali Svete spise, si pripovedovali doživetja, s katerimi so si krepili vero, in molili skupaj s soverniki. (1. Korinčanom, 14. poglavje) Poleg tega so lahko zreli možje ‚pasli čredo Božjo‘. (1. Petrov 5:⁠2)

 Kristjani so se kot pripadniki občine tudi medsebojno spoznavali in tako vzljubili drug drugega. Zgodnjim kristjanom druženje z občino ni bilo v nikakršno breme, temveč so bili po njej spodbujeni in okrepljeni. (Dejanja 2:42; 14:27; 1. Korinčanom 14:26; Kološanom 4:15, 16)

Poleg tega je bila združena svetovna občina oziroma organizacija potrebna tudi zaradi pospeševanja enotnosti. Kristjani so se učili ‚vsi eno govoriti‘. (1. Korinčanom 1:10) To je bilo nadvse pomembno. Člani občine so namreč imeli raznovrstno izobrazbo in so izhajali iz različnih družbenih slojev. Govorili so različne jezike, imeli pa so tudi očitne osebnostne razlike. (Dejanja 2:1–11) Včasih je prišlo do resničnih nesoglasij. Vendar se je kristjanom pomagalo, da so takšna nesoglasja reševali znotraj občine. (Dejanja 15:1, 2; Filipljanom 4:2, 3)

Pomembna vprašanja, katera krajevni starešine niso znali rešiti, so prepustili zrelim potujočim nadzornikom, kakršen je bil Pavel. Važne doktrinalne zadeve pa so prepuščali osrednjemu vodstvenemu organu, ki je bil v Jeruzalemu. Vodstveni organ so sprva sestavljali apostoli Jezusa Kristusa, toda kasneje so v njem delovali tudi starejši možje iz jeruzalemske občine. Vodstvenemu organu in njegovim predstavnikom je vsaka občina priznavala od Boga dano avtoriteto pri organiziranju strežbe, postavljanju moških na službene položaje in odločanju o doktrinalnih zadevah. Ko je vodstveni organ rešil kako sporno vprašanje, so občine odločitev sprejele in se ‚razveselile te tolažbe‘. (Dejanja 15:1, 2, 28, 30, 31)

Jehova je torej v prvem stoletju uporabljal organizacijo. Kaj pa danes?

Danes potrebujemo organizacijo

Kakor kristjani v prvem stoletju tudi današnji Jehovove priče svojo nalogo oznanjevanja dobre novice o Kraljestvu jemljejo resno. In to delo med drugim opravljajo tako, da razdeljujejo biblije in biblijska učila, za kar pa je potrebna organizacija.

Krščanske publikacije je treba skrbno pripraviti, preveriti točnost, natisniti in potem razposlati v občine. Nato pa jih posamezni kristjani prostovoljno odnesejo ljudem, ki jih hočejo brati. S kraljestvenim sporočilom se je tako seznanilo na milijone ljudi. Oznanjevalci dobre novice si prizadevajo oznanjevati organizirano, zato pazijo, da ne bi kakega dela področja obdelovali preveč, drugo področje pa zanemarjali. Za vse to je potrebna organizacija.

Ker »Bog ne gleda na lice«, je treba biblije in biblijsko literaturo prevajati. (Dejanja 10:34) Trenutno je ta revija na voljo v 132 jezikih, njena spremljevalna revija Prebudite se! pa v 83 jezikih. To lahko dosežejo le dobro organizirane skupine prevajalcev po vsem svetu.

Za pripadnike občine je spodbudno, če obiskujejo krščanske shode in zbore. Tam slišijo spodbudna biblijska predavanja, skupaj preučujejo Sveto pismo, si pripovedujejo krepilna doživetja in skupaj s sočastilci molijo. In kakor njihovi bratje v prvem stoletju tudi oni uživajo v obiskih ljubečih potujočih nadzornikov, s čimer si krepijo vero. Tako današnji kristjani tvorijo ‚eno čredo, pod enim pastirjem‘. (Janez 10:⁠16)

Seveda Jehovove priče niso popolni, kakor tudi zgodnji kristjani niso bili. Vseeno pa delujejo enotno, zaradi česar se o Kraljestvu oznanjuje po vsem svetu. (Dejanja 15:36–40; Efežanom 4:⁠13)

[Poudarjeno besedilo/slika na strani 31]

Današnji kristjani tvorijo ‚eno čredo, pod enim pastirjem‘