Življenjska zgodba

Spominjati se svojega stvarnika od mladosti

PRIPOVEDUJE DAVID Z. HIBSHMAN

»Če je moje življenje pri koncu, iskreno upam, da sem ostala zvesta Jehovu. Rotim ga, da bi pazil na mojega Davida. Hvala ti zanj, Jehova, in za najin zakon. Tako čudovit, tako srečen!«

ZAMISLITE si, kakšni občutki so me prežemali, ko sem po pokopu svoje žene marca 1992 našel v njenem dnevniku ta zadnji zapis. Komaj pet mesecev pred tem smo praznovali Helenino 60. obletnico polnočasne službe.

Jasno se spominjam dneva leta 1931, ko sva s Helen sedela drug poleg drugega na zborovanju v Columbusu v Ohiu, ZDA. Helen še ni bila stara 14 let, vendar se je pomena tega dogodka zavedala bolj kot jaz. Njeno navdušenje za strežbo se je pokazalo kmalu zatem, ko sta skupaj z ovdovelo materjo postali pionirki, kakor se med Jehovovimi pričami imenujejo polnočasni oznanjevalci. Odrekli sta se udobnemu domu, da bi oznanjevali na podeželju na jugu Združenih držav.

Moja krščanska dediščina

Leta 1910 sta se moja starša s svojima malima otrokoma preselila z vzhodnega dela Pensilvanije na zahodni del v Grove City. Tam sta plačala polog za skromen dom in postala dejavna člana Reformirane cerkve. Kmalu za tem ju je obiskal William Evans, Preučevalec Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Oče, ki je bil takrat star komaj nekaj čez dvajset let, in pet let mlajša mati sta prisluhnila temu prijaznemu Valežanu in ga povabila k jedi. Kmalu sta se oklenila biblijskih resnic, ki sta se jih učila.

 Da bi bili bližje občini, se je oče z družino preselil v kakih 40 kilometrov oddaljeno mesto Sharon. Čez nekaj mesecev, leta 1911 ali 1912, sta se oče in mati krstila. Predavanje za krst je imel prvi predsednik Watch Tower Society, Charles Taze Russell. Rodil sem se 4. decembra 1916, ko sta starša imela že štiri otroke. Ob mojem rojstvu je nekdo vzkliknil: »Še en ljubljeni brat.« Od tod moje ime David, ki pomeni »ljubljeni«.

Ko sem bil star štiri tedne, so me prvič vzeli na zborovanje. V tistih davnih dneh so oče in moji starejši bratje na občinske shode pešačili več kilometrov, medtem ko je mati vzela sestro in mene s seboj na tramvaj. Shodi so bili razdeljeni na dopoldanski in popoldanski program. Doma so se pogovori pogosto osredinjali na članke v Stražnem stolpu in Zlatem veku, kakor je bil prej poimenovan Prebudite se!.

Koristi odličnih zgledov

Našo občino je obiskalo veliko potujočih govornikov, ki smo jim takrat rekli romarji. Običajno so z nami preživeli kak dan ali dva. Posebej se spominjam govornika Walterja J. Thorna, ki se je Stvarnika spominjal že »v dnevih mladosti svoje«. (Propovednik 12:1) Kot deček sem spremljal očeta, ko je predvajal »Fotodramo Stvarjenje«, štiridelno vizualno in avdio predstavitev človeške zgodovine.

Brat Evans in njegova žena Miriam nista imela otrok, toda postala sta duhovna starša in stara starša naši družini. William je mojega očeta vedno naslavljal s »sin« in s svojo ženo Miriam sta naši družini vcepila oznanjevalskega duha. Na začetku 20. stoletja se je brat Evans večkrat vrnil v Wales, da je biblijsko resnico prinesel tudi na področje okrog Swansee. Tam je slovel kot pridigar iz Amerike.

Leta 1928 je brat Evans pustil službo in začel oznanjevati po gričevjih Zahodne Virginije. Spremljala sta ga moja starejša brata, 21-letni Clarence in 19-letni Carl. Vsi štirje fantje smo v polnočasni strežbi preživeli veliko let. Pravzaprav smo v mladosti vsi služili kot potujoči nadzorniki Jehovovih prič. Nedolgo tega mi je materina najmlajša sestra, Mary, ki je zdaj že dodobra zakoračila v svoja devetdeseta leta, pisala: »Kako hvaležni smo vsi, da je bil brat Evans goreč za strežbo in je obiskal Grove City!« Teta Mary je še ena od tistih, ki se od mladosti spominjajo svojega Stvarnika.

Udeleževanje zborovanj

Zgodovinskega zborovanja leta 1922 v Cedar Pointu v Ohiu sta se lahko udeležila le oče in Clarence. Leta 1924 pa smo že imeli avtomobil in smo se lahko z vso družino odpravili na zborovanje v Columbusu v Ohiu. Od nas otrok se je pričakovalo, da si bomo obroke med osemdnevnim zborovanjem plačali z lastnimi prihranki. Starša sta namreč menila, da se mora vsak družinski član naučiti vzdrževati samega sebe, zato smo redili kokoši in zajce ter skrbeli za čebelnjake. In vsi fantje smo raznašali časopis.

Ko je 1927. leta nastopil čas za zborovanje v Torontu v Kanadi, smo imeli šest mesecev starega bratca Paula. Bil sem izbran, da ostanem doma in skupaj s poročeno teto pazim nanj, medtem ko sta starša z drugimi otroki odpotovala v Toronto. Nagrajen sem bil z  deset dolarji, s katerimi sem si kupil novo obleko. Starša sta nas vedno učila, naj se za shode lepo oblečemo in pazimo na svoja oblačila.

Do nepozabnega zborovanja leta 1931 v Columbusu v Ohiu sta se Clarence in Carl že poročila ter pionirala skupaj z ženama. Oboji so živeli vsak v svojem doma izdelanem premičnem domu. Carl se je poročil s Claire Houston iz Wheelinga v Zahodni Virginiji in zato sem na zborovanju v Columbusu sedel ob Clairini mlajši sestri Helen.

Polnočasna strežba

Leta 1932 sem s petnajstimi leti maturiral in naslednje leto sem bratu Clarencu, ki je pioniral v Južni Karolini, priskrbel rabljen avtomobil. Zaprosil sem za pionirsko službo ter začel delati skupaj s Clarencom in njegovo ženo. Helen je takrat pionirala v Hopkinsvilleju v Kentuckyju in takrat sem ji prvič pisal. V svojem odgovoru je vprašala: »Ali si pionir?«

V mojem pismu, ki ga je Helen hranila vse do smrti skoraj 60 let pozneje, sem odgovoril: »Sem in upam, da bom to lahko vedno.« V pismu sem ji tudi pripovedoval, kako sem na svoji oznanjevalski dodelitvi duhovnikom in sodnim uradnikom razdeljeval knjižico The Kingdom, the Hope of the World.

Leta 1933 mi je oče naredil šotorsko prebivališče na kolesih: 2,4 metra dolgo in 2 metra široko prikolico s stenami iz platna, razpetega okrog tankih nosilcev, in na njem sprednje in zadnje okno. To je bilo moje skromno bivališče naslednja štiri leta pioniranja.

Marca 1934 se nas je osem (Clarence in Carl z ženama, Helen s svojo materjo, Clarencova svakinja in jaz) odpravilo proti zahodu, da bi se udeležili zborovanja v Los Angelesu v Kaliforniji. Nekateri so se vozili in tudi spali v moji prikolici. Sam sem spal v avtomobilu, drugi pa so si najeli prenočišče. Ker smo imeli težave z avtomobilom, smo v Los Angeles prispeli drugi dan šestdnevnega zborovanja. S Helen sva tam lahko 26. marca končno simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi.

Na zborovanju se je Joseph F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society, osebno sestal z vsemi pionirji. Spodbudno nam je dejal, da smo hrabri bojevniki za biblijsko resnico. Ob tej priložnosti so poskrbeli za pripravo, po kateri bi pionirji prejemali denarno pomoč, da bi lahko še naprej opravljali svojo strežbo.

Pouk za življenje

Ko smo se vrnili z zborovanja v Los Angelesu, smo kraljestveno sporočilo posredovali ljudem v okrajih po vsej Južni Karolini, Virginiji, Zahodni Virginiji in Kentuckyju. O tistem času je Helen nekaj let pozneje napisala: »Ni bilo nobene občine, na katero bi se lahko oprli, nobenih prijateljev, ki bi mogli pomagati, bili smo zares tujci v tuji deželi. Vendar vem, da sem se učila. Postajala sem bogata.«

Spraševala se je: »Kaj naj dekle počne s svojim časom, ko je stran od prijateljev in domačega okolja? No, ni bilo tako slabo. Ne spomnim se, da bi se kdaj dolgočasila. Veliko sem brala. Redno smo brali biblijsko literaturo in preučevali. Veliko sem bila skupaj z mamo, se učila upravljati z denarjem, ki sva ga imeli, nakupovati, zamenjati prazno avtomobilsko  gumo, kuhati, šivati in oznanjevati. Ničesar mi ni žal in bi to z veseljem naredila še enkrat.«

Helen in njena mati sta v tistih letih zadovoljno živeli v majhni prikolici, čeprav je mati imela lep dom. Po zborovanju v Columbusu v Ohiu leta 1937 se je Helenini materi poslabšalo zdravje in morala je v bolnišnico. Novembra istega leta je umrla na svoji dodelitvi v Philippih v Zahodni Virginiji.

Poroka in nadaljnja služba

Desetega junija 1938 sva se s Helen poročila v Elm Grovu blizu Wheelinga v Zahodni Virginiji. Na domu, kjer se je Helen rodila, sva imela preprost obred. Poročni govor je imel naš dragi brat Evans, ki je nekaj let pred mojim rojstvom naši družini predstavil resnico. Po poroki sva s Helen nameravala znova začeti pionirati v vzhodnem Kentuckyju, toda na najino veliko presenečenje so naju povabili k conskemu delu. Pri tem sem obiskoval skupinice Jehovovih prič v zahodnem Kentuckyju in predelih Tennesseeja, da bi jim pomagal v strežbi. Po vseh krajih, ki sem jih obiskoval, je takrat bilo le 75 kraljestvenih oznanjevalcev.

Nacionalizem je takrat mnogim popačil razmišljanje in pričakoval sem, da me bodo zaradi krščanske nevtralnosti kmalu zaprli. (Izaija 2:4) Toda po zaslugi mojega spričevala o oznanjevalski dejavnosti me je naborna komisija razvrstila v takšno skupino, da sem lahko nadaljeval polnočasno strežbo.

Ko sva začela s potujočo strežbo, je skoraj vsak pripomnil, kako mlada sva še. V Hopkinsvillu v Kentuckyju je neka krščanska sestra pozdravila Helen s prisrčnim objemom in jo vprašala: »Ali se me spominjaš?« Leta 1933 ji je Helen pričevala v podeželski trgovini, ki jo je vodil njen mož. Učila je v nedeljski šoli, toda ko je prebrala knjigo, ki ji jo je dala Helen, je vstala pred svojim razredom učencev in se jim opravičila, ker jih je učila nebiblijske nauke. Ko se je izpisala iz cerkve, je v svoji skupnosti začela govoriti o biblijskih resnicah. S Helen sva v zahodnem Kentuckyju služila tri leta in ta sestra ter njen mož sta nama velikokrat odprla vrata svojega doma.

V tistih dneh smo imeli majhne krajevne zbore in na enem od njih je služil tudi A. H. Macmillan. V Heleninem otroštvu je običajno bival na domu njenih staršev, zato se je med zborovanjem odločil stanovati pri nama v najinem 5 metrov dolgem premičnem domu, v katerem sva imela dodatno posteljo. Tudi on se je spominjal svojega Stvarnika v dnevih mladosti svoje; svoje življenje je namreč posvetil Jehovu leta 1900, ko je imel 23 let.

Novembra 1941 so delo potujočih bratov začasno ustavili in dodeljen sem bil za pionirja v Hazard v Kentuckyju. Zopet sva delala skupaj z mojim bratom Carlom in njegovo soprogo Claire. Tu se nam je pridružil še Helenin nečak, Joseph Houston, in začel pionirati. V polnočasni strežbi je ostal skoraj 50 let, potem pa je 1992 leta med zvestim služenjem na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku nenadoma umrl zaradi srčne kapi.

Leta 1943 so naju dodelili v Rockville v Connecticutu. Za naju s Helen je bil to drugačen svet, ker sva bila vajena oznanjevati na jugu. V Rockvillu je Helen redno tedensko vodila več kot 20 biblijskih poukov na domu. Nazadnje sva za kraljestveno dvorano najela neko skromno sobo in organizirali smo jedro majhne občine.

Med služenjem v Rockvillu so naju povabili v peti razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead v South Lansingu (New York). Vsa vesela sva odkrila, da bova v razredu skupaj z Aubreyjem in Bertho Bivens, prijateljema iz naših pionirskih dni v Kentuckyju.

Šola in nova dodelitev

Bila sva še dokaj mlada, toda najini sošolci so bili povečini še mlajši. Da, v mladosti so se spominjali svojega Stvarnika. Diplomirala sva julija 1945, ravno ko se je končevala druga svetovna vojna. Med čakanjem na najino  misijonarsko dodelitev sva sodelovala z občino Flatbush v Brooklynu v New Yorku. Enaindvajsetega oktobra 1946 sva s še šestimi sošolci, tudi Bivensovima, poletela proti našemu novemu domu v mesto Gvatemala (Gvatemala). Takrat je bilo v tej srednjeameriški državi manj kot 50 Jehovovih prič.

Nekateri misijonarji smo se aprila 1949 preselili v Quetzaltenango, ki je po velikosti in pomembnosti drugo mesto v državi. Mesto leži več kot 2300 metrov visoko nad morjem in gorsko ozračje je jasno ter čisto. Helen je o najini tamkajšnji dejavnosti zapisala takšen povzetek: »Imela sva prednost oznanjevati v desetinah mest in vaseh. Vstajala sva okrog štirih zjutraj in se podala na avtobus (ki je namesto oken pogosto imel razvito platno) v kako oddaljeno mesto. Tam sva oznanjevala približno osem ur in se nato zvečer vrnila domov.« V mnogih od teh krajev imajo sedaj občine, v Quetzaltenangu jih je šest.

Kmalu se je iz Puerta Barriosa na karibski obali, tretjega največjega mesta v Gvatemali, oglasil klic po misijonarjih. Med tistimi, ki so se preselili na to novo dodelitev, sta bila tudi Bivensova, najina draga tovariša, s katerima sva pet let služila v tej državi. Slovo je bilo boleče in je povzročilo vrzel v najinem življenju. V misijonarskem domu sva ostala le še Helen in jaz, zato sva se preselila v manjše stanovanje. Leta 1955 sva sprejela novo dodelitev v bolj tropskem mestu Mazatenango. Malo prej, preden sva prispela tja, je tam še služil moj najmlajši brat Paul z ženo Dolores, ki sta diplomirala na Gileadu 1953. leta.

Do leta 1958 smo v Gvatemali že imeli več kot 700 Prič, 20 občin in tri okraje. S Helen sva zopet sodelovala v potujočem delu. Obiskovala sva skupinice Prič in nekatere občine, tudi tisto v Quetzaltenangu. Potem pa so naju avgusta 1959 povabili, da se vrneva v mesto Gvatemala, in živela sva na podružničnem uradu. Dodelili so mi delo v podružnici, Helen pa je naslednjih 16 let nadaljevala z misijonarsko službo. Potem je še ona začela delati na podružničnem uradu.

Nadaljnji blagoslovi

Pred leti se mi je zdelo, da sem bil med tistimi, ki so služili Jehovu, vedno najmlajši. Zdaj sem pogosto najstarejši, kakor je bilo tudi leta 1996, ko sem se udeležil podružnične šole v Pattersonu v New Yorku. Kakor so v mladosti starejši velikokrat pomagali meni, tako sem v zadnjih desetletjih imel jaz prednost pomagati mnogim mladim, ki se želijo v mladosti spominjati svojega Stvarnika.

Jehova na svoje ljudstvo v Gvatemali še naprej izliva blagoslove. V mestu Gvatemala je bilo leta 1999 več kot 60 občin. In na severu, jugu, vzhodu in zahodu je še veliko več občin ter na tisoče oznanjevalcev dobre novice o Božjem kraljestvu. Manj kot 50 kraljestvenih oznanjevalcev ob najinem prihodu pred približno 53 leti se je pomnožilo na precej več kot 19.000!

Veliko razlogov za hvaležnost

Nihče ne gre skozi življenje brez problemov, vendar lahko vedno vržemo ‚svoje breme na GOSPODA‘. (Psalm 55:22) Pogosto nam pomaga zdržati s podporo ljubečih tovarišev. Helen mi je denimo nekaj let pred svojo smrtjo podarila majhno uokvirjeno okrasno ploščico z vgraviranim biblijskim stavkom iz Lista Hebrejcem 6:10: »Bog ni krivičen, da bi pozabil  delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.«

Temu je priložila še sporočilce, na katerem med drugim piše: »Moj predragi, tako malo je, kar ti lahko dam, vendar pa imaš VSO MOJO LJUBEZEN [. . .] Ta napis je zate še kako primeren in prosim te, postavi si ga na mizo, pa ne zato, ker ti ga dajem jaz, ampak ker ti po dolgih letih služenja pripada.« Okrasna ploščica še danes stoji na moji pisarniški mizi v podružnici v Gvatemali.

Jehovu služim že od mladih nog in sedaj, ko sem se postaral, se zahvaljujem Jehovu za zdravje, ki mi dovoljuje opravljati dodeljene dolžnosti. Med rednim branjem Biblije pogosto naletim na stavke, ob katerih pomislim, da bi jih Helen podčrtala v svoji bibliji. To se mi je zgodilo tudi, ko sem prebiral Psalm 48:14: »Ta Bog je Bog naš vselej in vekomaj. Ta nas bo vodil preko [do, NW] smrti.«

Z veseljem se z drugimi pogovarjam o viziji vstajenjskega dne, ko bodo ljudje iz vseh nekdanjih narodov pozdravljali svoje ljubljene, ki bodo obujeni iz smrti v novi svet. Kakšen obet! Koliko solz veselja bo takrat prelitih, če se spomnimo, da je Jehova zares Bog, »ki tolaži potrte«. (2. Korinčanom 7:6, SSP)

[Slike na strani 25]

Zgoraj levo v smeri urinega kazalca: mama, oče, teta Eva ter brata Carl in Clarence, leta 1910

[Slike na strani 26]

S Helen leta 1947 in 1992